Razpad sistema ali taktični umik?

Umik je vrsta vojaške operacije, umikanje lastnih sil ob ohranjanju stika s sovražnikom. Do njega lahko pride z namenom splošnega umika sil, konsolidacije sil, z namenom okupacije terena, ki ga je lažje braniti, ali z namenom vodenja sovražnika v zasedo. Gre za tvegano operacijo, ki zahteva disciplino. (povzeto po http://en.wikipedia.org/wiki/Tactical_retreat)

V zadnjih dnevih smo dočakali Godota. Tako kot Beckettova lika Vladimir in Estragon smo navidez v neskončnost čakali, da se bo zgodilo. In se je! Po debelem letu čakanja nas je računsko sodišče razveselilo z objavo poročila o reviziji najema stavbe NPU, v bistvu z objavo uradne potrditve tistega, o čemer so čivkali že vrabci na vejah in kar so slovenski mediji objavili že neštetokrat. Naslednji dan je svojo vlogo odigrala še protikorupcijska komisija, ki je jasno in glasno povedala, da je pri tem poslu odkrila elemente koruptivnega dejanja. Da bi bila mera polna in zabava totalna, se predsednik vlade seveda ni izneveril svojemu običaju smešenja sebe osebno in funkcije, ki jo opravlja, in je prvi dan hitropotezno (in na moč predvidljivo) podprl Kresalovo, ta pa je drugi dan še bolj hitropotezno (in manj predvidljivo) kljub temu odstopila. Menda zato, ker je zagovornica pravne države.
Zdi se, da pred zadnjimi volitvami skupaj napaberkovani sistem jesenske oblasti, tj. reformiranih komunistov in njihovih sopotnikov, dokončno razpada. Borut Pahor je s svojo vojsko ostal skoraj sam. Nima dovolj ministrov. Nima dovolj poslancev. Nima informacij. Nima spoštovanja. Nima samospoštovanja. In nima stika z realnostjo. V le treh letih je skupaj s partnerji Slovenijo, hitro razvijajočo se in čedalje bolj konkurenčno družbo spremenil v gospodarsko, politično in moralno pogorišče. Zdi se, da je situacija taka, da kar kliče, celo zahteva zmago opozicije. Pri tem imam v mislih seveda pravo opozicijo, predvsem pomladne stranke in ne kak Zares, ki kot novokomponirana opozicija izvaja politično mimikrijo, ker je to zanjo politično oportuno oziroma celo nujno za preživetje. Razmišljamo lahko tudi naprej: ker bo nova oblast, tako kot v prejšnjem mandatu, svojo nalogo dobro opravila in bo Slovenijo spravila v dobro kondicijo, bodo to volivci cenili, dokončno spoznali koruptivno naravo, egoizem in temeljno nesposobnost jesenskih politikov, in pomladna opcija bo lahko še dolgo vladala.
No, situacija ne bo tako enostavna. Niti najmanj. Težava ni v tem, da bo spravljanje Slovenije spet v dobro kondicijo zelo trdo delo. Težava prav tako ni v tem, da imajo volivke in volivci razmeroma omejen rok zamer celo do najbolj sporne prakse, političnih osebkov in strank in da je politični spomin načeloma kratek. Gre bolj za to, ironično, da beg v predčasne volitve, sicer pozitivna možnost, da se Slovenija čim prej znebi sedanjih katastrofalnih oblastnikov, postaja najboljša opcija za jesenske stranke. Morda malo provokativna teza. Za kaj gre?
Na mednarodnih finančnih trgih se čedalje bolj jasno nakazujejo možnosti drugega vala recesije. Če do njega dejansko pride, bo za Slovenijo veliko bolj krut, kot je bil prvi. Iz enostavnega razloga, ker je sedanja oblast izjemno slabo gospodarila in smo na krizo slabo pripravljeni, ker smo v treh letih pojedli vse, kar smo lahko, in ker ne bomo mogli več živeti na kredit. Z vidika jesenskih strank je najbolj racionalna odločitev naslednji mandat varno preživeti v opoziciji. Saj veste, v tistem delu političnega prostora, kjer lahko, ni pa nujno tako, trosiš nesmisle, organiziraš novinarske megapeticije in nenazadnje tudi kak veliki pok?
Ne moremo vedeti, ali so se jesenski strategi v resnici odločili za to strategijo. Niti ne vemo, ali med njimi trenutno obstaja dovolj velika avtoriteta z zmožnostjo koordinacije in zbiranja nemalih resursov, ki bi usmerjala to dodobra razbito vojsko. Je pa več indikacij, ki kažejo v to smer. Zelo povedno je, da je projekt nove stranke, s katero bi tako kot leta 2008 prevarali volivce, najverjetneje na hladnem. Prav tako nas lahko zmoti izjemna časovna usklajenost izdaje poročil dveh nepovezanih in menda popolnoma neodvisnih institucij, kot sta računsko sodišče in protikorupcijska komisija. Khm? In seveda obveščenost vseh ključnih novinarjev o tem, kdaj in kaj se bo zgodilo? Je možno, da so Kresalovo katapultirali z oblasti, ker je to potrebno, da se zlomi Pahorjeva škodljiva samoohranitvena trma?
Če smo popolnoma iskreni, na ta vprašanja ne moremo zagotovo odgovoriti. Je pa to vsekakor najracionalnejša opcija za jesenske stranke in bi bila zagotovo razumna in zvita poteza v politični šahovski igri, ki jo igrata jesenska in pomladna stran. Tudi ne bi bilo prvič, da se jesenske stranke ne bi upirale temu, kar so same skuhale, zato bi nekaj časa modro odsedele v opoziciji in čakale, da bodo volivci pozabili, kako grozljivo so tik pred tem vse zamočili. Kar spomnimo se obdobja Demosove vlade.
Na slovenski pomladni opciji je velika odgovornost. Doseči mora dvoje. Prvič, na naslednjih volitvah mora močno zmagati. Ta zmaga mora biti dovolj velika, da bodo lahko odpravili preštevilne razvojne blokade ekonomsko in moralno bankrotiranega sistema. Drugič, to zmago in pridobljeno oblast bo morala uporabiti za to, da bo ta sistem tudi v resnici spremenila in Slovenijo transformirala v aktivno, svobodno, meritokratsko in razvojno usmerjeno družbo.
To je nujni prvi pogoj za novo zmago na naslednjih volitvah čez štiri leta. Le če bo pomladna opcija Slovenijo v novem mandatu spravila v višjo prestavo, bo imela možnosti dobiti tudi naslednje volitve. Povprečje torej ne bo dovolj in z njim ne smemo biti zadovoljni. Ta druga zmaga pa bo zelo pomembna in jo še bistveno bolj potrebujemo kot prvo. Šele po drugi zmagi čez štiri leta bo lahko Slovenija postala aktivna družba, osvobojena spon tranzicijskih omrežij, ki so Slovenijo po volitvah 2008 tako brutalno ugrabila in zlorabila v svojo korist in v škodo vseh drugih.