Avtorju vsake knjige je težko ugotoviti, da jo je ob izidu dogajanje v družbi že preseglo, še posebno je situacija zapletena, če je tega sam po sebi zelo vesel. Razdalje do sveta, ki so šle v svet v dveh natisih, pripovedujejo zgodbo o tem, kako smo se Slovenci oblikovali v razmerju do lastne identitete, s posebnim poudarkom na zadnjih dveh desetletjih.
V Trubarjevem času skočili korak naprej (napravili to, o čemer za srednji vek pričajo Brižinski spomeniki), se v Antonu Tomažu Linhartu oblikovali v smislu modernega evropejstva, v Francetu Prešernu dosegli enega od vrhov svojega bivanja (in bolečine), v naslednjih obdobjih pa smo se izčrpavali v bojih zoper nedokazljiv prav med liberalno in klerikalno strujo. Taki smo vstopili v drugo svetovno vojno, kjer je ena od strani (katoliška) napravila nekaj temeljnih napak, druga, kocbekovsko-partijska pa stopila še deset korakov naprej in ustoličila zločin kot izhodiščni mehanizem urejanja razmer v družbi.
To je formalno veljalo do slovenske osamosvojitve, neformalno pa je tukaj še danes. Niti Maribor niti Velenje, še manj Ljubljana in Novo Mesto niso zmogli tistega poguma, da bi imena ulic, četrti, trgov, parkov in kar je še podobnega arzenala, zbrisali iz svojih katastrskih knjig. Prav tako od tam niso izginili spomeniki, znamenja, plošče in drugo, kar je določalo »zgodovinski spomin« Popitove (Kučanove) kom-partije. Še danes so tukaj, kot so bili pred desetletji.
Razdalje do sveta so navsezadnje poročilo o vodeni gospodarski zmedi, ki je dala – preko »makroekonomistov« marksistične šole, to, da je model delovanja podjetij ostal enak kot v času kardeljanskega pluralizma samoupravnih interesov. Bogomir Kovač, France Križanič, Dušan Mramor, Maks Tajnikar, vsi so računali na manipulacije v zaledju partijske države, kjer je premoženje skupno, iz njega pa črpa – tisti, ki je vladajoči politiki najbližje.
Kaj je potem iz njih sploh izvzeto? Tu trčimo na naslov in predstavitev knjige, kot je bila konec prejšnjega tedna. V tem trenutku je namreč politična kultura postkomunizma dosegla zenitno točko dna, s katere pot lahko drži samo navzgor. Pahorjeva koalicija se je skrčila na ustavno tretjino, Zares in LDS kot tudi predsednik vlade pa so demonstrirali nekaj temeljnih lekcij o tem, kako nikakor ne ravnati v politiki, če ne želiš, da se stvari popolnoma obrnejo zoper tebe.
Avtorju Požareporta dolgujemo tezo o »aferi na dveh nogah«, kot se »za tekoče potrebe« imenuje ministrica, ki trenutno še predseduje stranki LDS. Navezanost gospodične na manipulacije presega vsako mejo: večino članka bi napisali, če bi ponovno navajali afere, ki so z njo povezane. To je za potrebe splošnih evidenc »družbene kanalizacije« storil že Reporter, ko je novoletno reportažo za 2011 intoniral z letom pasjih afer. V zadnjem tednu so se vsemu temu pridružile še kazenske ovadbe zoper manipulacije v zvezi z vilo Bužekijan v slovenski Istri. Med ovadenimi je tudi Katarina Kresal.
Gregor Golobič je izpilil arzenal tistih retoričnih sredstev, ki v politiko nikakor ne sodijo. V zadnjem letu je demonstriral, da v zlorabljanju zaupanja politika do volivcev in državljanov ni meja: Slovence je »obdaril« s spoznanjem o ničvrednosti Menartovih idej o kontracepciji. Spomnimo: avtor znanega dnevnika, ki ni mogel (razen po Reporterjevem zapisu) v javnost, se je v sedemdesetih letih duhovito pošalil, da je kontracepcija način, kako naj bo »cepcev« manj. To je Golobič ponovno povzel v zvezi s super-referendumom (junija meseca): češ Slovenci ne morejo pametno odločati glede usode pokojninske reforme, ker so po Menartovi definiciji – cepci.
Borut Pahor je politiko, ki vsak mesec izgublja en parlamentarni glas, pospremil z retoriko – vse je v redu, vse je pod kontrolo. Prvi predsednik vlade, ki ne služi ljudstvu, temveč strahovom iz javnih občil, je tako še poglobil prepad, ki je med ljudmi in sedanjo oblastjo. Razdalje do sveta so tako tekst, ki bi moral biti čisto na mestu. Vendar: ljudje so začeli razumevati, da vlada tranzicijske levice ogroža ne samo njihov državljanski interes, temveč tudi materialne in druge svoboščine, ki so jih dosegli po vstopu Slovenije v EU, predvsem svobodo pred pretiranim obdavčevanjem (pa izgubo delovnega mesta, pravico do študija – doktorskega še posebej in drugo).
V tem smislu se je partijska država ta teden nepovratno zlomila sama vase: Borut Pahor, dedič reform-komunistov, lahko računa zgolj na 33 parlamentarnih glasov, pa še od teh jih pet prispeva predsednica LDS v strahu pred izgubo poslanske imunitete.
V nekoliko širšem risu Razdalje do sveta v tej perspektivi tudi same sebi postavljajo vprašaj. Razdalje do sveta?, doklej še. Ni brez zveze s tem tudi petkova tiskovna konferenca ob izidu knjige, na kateri je prisostvoval Boris Pahor, formula slovenstva, kot smo pred tremi leti zapisali v tem časopisu. Razdalje do sveta v odnosu do resnice, predvsem pa do nacionalnega vprašanja? Koliko Ljubljančanov – sploh tistih, ki so angažirani v politiki – še vidi problem Trsta, Celovca in naših manjšin kot problem narodnega telesa? Malo: ampak toliko jih je tudi, ki vedo, kaj se z nami dogaja in kaj ima priti.