Radovan Cerjak: Janšo bodo držali pod ključem, dokler se ne formira nova vlada

Objavljamo Cerjakov govor:

Dragi prijatelji!
 
Težko je na teh naših vsakodnevnih protestih, ki jih za javno in komercialno televizijo očitno ni, povedati še nekaj, kar se v teh dnevih, tednih in mesecih še ni slišalo. Na misel mi prihajajo prve besede, ki jih je izrekel velik slovenski domoljub Ivan Borštner, tistega davnega 1988 na Roški cesti, izrekel je tisti znameniti Cankarjev citat: »Jaz bratje pa vem za domovino!« Verjamem, da vsi, danes prisotni, resnično vemo za domovino, zaradi tega se tudi že več kot dva meseca zbiramo na tem mestu v podporo človeku, ki je za slovensko državo najbolj zaslužen. Tukaj prisotni smo tudi očitno slaba vest za ljudi, ki stojijo za procesom proti Janezu Janši. Kako sicer razumeti popolno medijsko ignoranco o naših protestih?

Kljub temu da se že več kot dva meseca zbiramo na tem mestu in to ne glede na vreme, nam najvišji predstavniki sodstva, še naprej vneto zatrjujejo, da na vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, delajo prednostno. Kljub taki prednostni obravnavi, vrhovni sodniki, ki sodijo v imenu ljudstva in so od tega ljudstva tudi plačani, v več kot dveh mesecih »prednostne« obravnave niso uspeli, sprejeti nikakršne odločitve, niti odločitve o prekinitvi prestajanja kazni, za kar ne bi potrebovali več kot ene običajno delovne in ne prednostne ure.

Slovenski narod je imel v svoji zgodovini velike pravnike, naj omenim samo Leonida Pitamica, ki je kljub temu da so ga komunistični oblastniki želeli zbrisati iz zgodovinskega spomina Slovencev, še vedno z zlatimi črkami zapisan v pravni zgodovini Slovencev. Dvomim pa, da bodo s takimi črkami zapisani tudi sodniki, ki imajo v rokah škarje in platno v zadevi proti Janezu Janši. Prepričan sem, da bo o njihovem ravnanju končno sodbo, ki pa ne bo prizanesljiva, slej ko prej izrekla zgodovina.

Nerazumljivo je zato zavlačevanje sodišča. S takim ravnanjem se ne daje prispevek k utrjevanju demokratične pravne države, ki je naš skupni ideal. Prav tako, tako ravnanje ne prispeva k dvigu ugleda sodstva. Očitajo nam, da smo drhal, da rušimo ugled sodstva, da sodstvo ne spoštujemo, pri tem pa pozabljajo, da je spoštovanje ter ugled sodstva nekaj, za kar mora v prvi vrsti poskrbeti sodstvo samo s svojim delom. Tudi sodstvo bo dobilo ustrezen ugled kot tudi spoštovanje v javnosti, ko si bo to na podlagi svojega dela tudi zaslužilo. To je neizpodbitno dejstvo, ki pa ga žal del sodne veje oblasti pozablja oziroma ne razume. Sodstvo ne more biti neka institucija, katere kritika ni dovoljena, in tudi sodstvo ne more biti institucija, ki ima zapovedano spoštovanje. Kot nas uči zgodovina, se samo v diktaturah zapoveduje spoštovanje oblastnikov in institucij, v normalnih demokratičnih državah pa se do ugleda in spoštovanja pride zgolj na podlagi svojega preteklega in sedanjega dela.

Vsi prisotni tukaj zahtevamo od vrhovnih sodnikov zgolj to, da vloženo zahtevo dejansko prednostno obravnavajo in da o zadevi tudi brez odlašanja odločijo. Glede na hitrost odločanja sodišča, pa si vendarle ne morem kaj, da ne bi zaključil, da je hitrost odločanja očitno prilagojena nekim skrivnim interesom garniture, ki od leta 1945 dejansko nikoli ni sestopila iz oblasti in je tudi po formalni uvedbi demokracije obdržala vse ključne vzvode oblasti v svojih rokah. Cilj pač posvečuje sredstva in Janeza Janšo je bilo potrebno odstraniti iz volilne tekme, sedaj pa ga je potrebno držati pod ključem, dokler se ne formira nova Vlada.

Preveč je danes podobnosti z letom 1988, ko je takratna mladinska organizacija oziroma kandidat za njenega predsednika, Janez Janša, še v enopartijskem nedemokratičnem sistemu, napovedal boj za oblast in rušitev partijskega monopola. Tudi takrat se je Janez Janša, znašel kot po naključju še pred volitvami za predsednika mladinske organizacije v zaporu. Vidite kako podobnost s sedanjostjo? Naj sklenem, Svoboda Janezu Janši! Svoboda Sloveniji!