Za Cerarjevo vlado, ki sicer rada pošilja trenirane šamane na visoke položaje v EU in prisega na pisanje zakonov po diktatu interesnih skupin ali pa temelječe na teoriji socialističnega samoupravljanja, je to samo še en pričakovan kompliment norosti. V fascinantni svet Milojke Kolar, ki v 21. stoletju živi v mentalnemu sklopu srednjega veka in fevdalizma, bomo vstopili s pomočjo predloga zakona o lekarniški dejavnosti in predlogu za obravnavo, imenovanem zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti. Prvega lahko dobite na spletni strani ministrstva za zdravje, drugi pa, z obilico zgražanja in posmeha, že kroži po elektronski pošti.
Zdravstveni čudež
Milojka Kolar, ki očitno meni, da živi v časih Vojvodine Kranjske, se je namenila urediti področje zdravstvenih koncesij. S predlogom zakona prihaja ideja, da bo koncesijo lahko pridobila samo oseba, ki je edini in večinski lastnik in hkrati odgovorni nosilec zdravstvene dejavnosti. Kdo je odgovorni lastnik zdravstvene dejavnosti? Seveda, samo zdravnik, ki izpolni vse regulativne postopke, ki jih predpiše ministrstvo za zdravje. Torej lastnik podjetja ne more biti kdorkoli, ne more biti človek, ki bi investiral v podjetje in zaposlil zdravnike, mora biti prav zdravnik, ki bo zaposlil zdravnike. To je seveda nora ideja, ker so investicije v zdravstvo izjemno drage in je nemogoče pričakovati, da bo kapital, ki bi omogočal kakovostno, vrhunsko izvedbo zdravstvene dejavnosti, prišel od zdravnikov, ki so plačani po čudovitih birokratsko določenih plačilnih razredih. Ideja je nora tudi zaradi tega, ker so pogoji za izvajanje koncesije natančno določeni. Nemogoče je iz tega sklepati, da zdravstvena dejavnost ne bi bila izpolnjena ali pa koncesija odvzeta, če je lastnik podjetja, ki ima koncesijo, recimo mesar.
Kaj vse to pomeni? Prvič, ne morete dobiti investitorja, ki bi investiral v zdravstveno dejavnost in organiziral zdravniško ekipo, ki bi dobila koncesijo. Kolarjeva tega ne dovoli. Hočete, da se ameriška klinika Mayo prijavi za izvajanje koncesije? Ne more se, razen če Mayo ne prevzame kak zdravnik in ugodi zahtevam Kolarjeve, pa še potem ima težave, saj veste, ni Slovenec. Ampak razumem, kaj če nam Mayo, če imamo Mark Medical, kaj bi nam bilo mar za Cuban, če imamo Boruta Miklavčiča. Drugič, ekipa slovenskih zdravnikov ne more kar najti investitorja in začeti izvajanja koncesije, ne, najprej mora kako stoletje nabirati kapital, šele potem lahko pobegne okostenelim javnim zavodom in začne upravljati koncesijo. Skratka povprečen zdravnik iz UKC je s tem zakonom v cehovskem krču. Obsojen je na delo v politično hipereguliranem okolju, pregnetenem s političnimi in rentniškimi interesi, razen če zadene na loteriji. In tretjič, če že petindvajset let bobnajo, da za zdravstvo ni denarja, so s tem predlogom zakona ravnokar odrezali vse mogoče tuje investitorje, ki bi lahko vstopili v tak posel. Razen če kje ne obstaja zdravnik, ki je toliko nor, da bi investiral v slovensko koncesijo. Če pa ta nori zdravnik morda že investira v koncesijo, potem iz investicije nima normalne izhodne strategije. Nadvojvodinja Kolarjeva namreč v predlogu zakona prepoveduje prodajo podjetja, ki ima koncesijo. Prebrali ste prav, nori zdravnik ne more prodati podjetja s koncesijo drugemu noremu zdravniku. In tu se razkrije vsa norost predloga zakona. Kolarjeva ni zainteresirana za izvajanje koncesije, ampak za lastništvo. Trdno verjame, da lahko napačna izobrazba lastnika podjetja s koncesijo ubija in uničuje zdravje Slovencev.
Naj povzamem: lahko zberete najboljšo ekipo svetovnih zdravnikov, investirate v najboljšo medicinsko opremo, ampak posla ne morete izpeljati, če niste zdravnik. Če pa ste zdravnik, celotnega podjetja ne morete odprodati, dezinvestirati in se predčasno upokojiti. Kdo bo investiral? Ne investitorji in ne slovenski zdravniki, ampak tisti zdravniki, ki bodo slamnati lastniki koncesij na račun in za dobiček zdravstvenih baronov.
Regulacij, ki jih prinaša zakon in kaže na to, da bodo zdravniki ostali vpreženi v svoja delovna mesta v socialističnem zdravstvenem sistemu, zdravstveni baroni pa se bodo še bolj zažirali v zdravstveni proračun, je še več. Zdravnik bo lahko sodeloval s podjetjem, ki bo imelo koncesijo samo ob predhodni odobritvi svojega nadrejenega v javnem zdravstvenem zavodu (vsak zdravnik ima še naprej gospodarja, ki odreja, kaj naj počne s svojim prostim časom), in to v dvomesečnem povprečju največ za osem ur na teden (vsak zdravnik lahko dela kako uro in pol na dan, potem mora svoje znanje izključiti in prisilno zapustiti ordinacijo in bolnike).
Kdo bi se odločil za tako nejasen posel, v katerega ni mogoče normalno vstopiti, iz njega izstopiti, pridobiti izvajalce (zdravnike) in ob zelo ohlapnih pogojih podeljevanja in podaljševanja koncesije načrtovati posel? Nihče, razen seveda tistih zdravstvenih baronov, ki imajo denar in politične povezave. Zdaj veste, za koga je predlog zakona pisan.
Lekarniški čudež
Drugi predlog zakona je o lekarniški dejavnosti. Bolj kot dejstvo, da je predlog zakona pisan na kožo dejavnim lekarnarjem, je zanimivo, da je sestavljen v mentalnem sklopu srednjeveških urbarjev. To je seveda neprecenljivo, saj branje o srednjeveških regulacijah nenadoma ni več omejeno na arhivsko dokumentacijo iz Arhiva Slovenije, ampak je zdaj kar javno objavljeno vladno gradivo. V njem najdete zanimiv ekspoze o tem, da liberalizacija uničuje konkurenco, zato je smiselno nadaljevati hiperregulacijo, ki edina zagotavlja normalne trge in storitve. V obsežni študiji izveste vse o strukturi končne cene zdravila v tujini, nič pa o njeni strukturi v Sloveniji. Slednje ni zanemarljivo, če vemo, da se cene od farmacevtske industrije do končnega porabnika lepo napihujejo prav v domači veledrogeristični in lekarniški cehovski ureditvi. Kolarjeva vpelje še izjemno logiko gravitacijskega območja, s čimer določi dopustno število lekarn v tej državi.
Če ste mislili, da boste odslej lahko tako benigna zdravila, kot so denimo aspirin in rupurut, (proti zgagi) kupili v lokalni trgovini ali na bencinski črpalki, se motite. Za nakup teh zdravil mora obstajati gravitacijsko območje, magistri farmacije itd. Tako je verjetno tudi prav, saj se je očitno z rupurutom mogoče zastrupiti ali pa iz njega skuhati hude narkotike.
Vendar je Kolarjeva milostna, v predlogu zakona namreč predvideva povečanje števila lekarn. Ima tri scenarije in razmišlja o tem, da bi število lekarn v Sloveniji povečala za 13, 25 ali 78. Zadnja številka je seveda fantastični, robni scenarij, medtem ko je 25 lekarn že tako razbrzdano prostotržno, neoliberalno divjanje, da so v predlogu zakona ta cilj prestavili na srednji rok. Torej 13 lekarn več, ki jih bodo financirali iz dobičkov dejavnih javnih lekarn. Težko je pojasniti, kaj je bolj noro, to, da ministrica in ne mi, kupci zdravil, določa, koliko bo lekarn, ali to, da razume dobiček lekarn kot javno dobro, ki ne gre za investicije posameznih lekarn, ampak za njene investicijske navdihe. Ob tem, da bi bilo število lekarn kakršnokoli, bi pač zahtevali mi kupci in bi sredstva za te lekarne dali kar njihovi lastniki. Tako kot naj bi to bilo v 21. stoletju.
Vse skupaj je noro, živimo v 21. stoletju, zdravstvo temelji na najbolj sodobnih odkritjih in raziskavah, Kolarjeva pa ga organizira po srednjeveškem sistemu. Tako nizko zakonopisci te države še niso padli.