Rado Pezdir: Petindvajset let, česa?

Res imamo prvič v zgodovini svojo državo, ampak način delovanja politike, nastajanje podjetniški hobotnic in prosta paša najrazličnejših parazitov po slovenski ekonomiji ostaja enako velik problem tega teritorija že vsaj sto let. Eno pa je gotovo, Slovenca lahko maltretiraš, mučiš, zatiraš, toda takoj ko vsaj malo svobodno zadiha, postane gospodarski kriminalec.

Svoboda za Slovenca priložnost za šverc

Po koncu prve svetovne vojne je v Ljubljani nastala deželna vlada države SHS. Ta vlada ni bila brez težav, ne zaradi očitnega demokratičnega vakuuma, ki jih je naplavil, ampak zaradi rentništva in kreativnega ustvarjanja mitologije, ki sta se prisesala na slovenske institucije s takšno silo, da ju še danes ni mogoče izrezati iz sistema. Prva slovenska vlada, ki je nastala skozi špranjo zgodovine, je bila farsa. Zapiski sej te vlade pokažejo vso silo, s katero je slovenska politika, takoj ko je bilo mogoče, zaobjela kakršnokoli pojavno obliko ekonomskega parazitizma in zavrnila kakršnokoli možnost kapitalizma oziroma svobodnega trga.

Naj vam navedem primer. Veliki in slavni romanopisec Ivan Tavčar, starosta slovenske politike, v tej zgodbi poverjenik (minister) za prehrano, zapolnjuje seje deželne vlade s svojimi poročili, ki niso nič drugega kot poročanje o državnem švercu vina in špekulacijah na črnem trgu. Še več, Tavčar, v zavesti današnjega prosvetnega sistema romantizirani pisatelj in politik, gentleman brez primere, je tako oduren špekulant, da Hrvati prav zaradi njega zaustavijo menjavo med Slovenijo in Hrvaško, rekoč, da s takšnim prevarantskim likom nočejo več imeti posla. Tavčarjev odgovor? Hrvati so se zmotili, saj obstaja še en Ivan Tavčar, ki naj bi bil v resnici pravi špekulant. Odgovor prve, mitološke, slovenske vlade? Zvito obrnejo glavo stran. Če ste se ob tej Tavčarjevi razlagi problema in vladni reakciji nanj spomnili na Gregorja Golobiča, ki ni bil lastnik delnic, ampak deleža v d. o. o., ter benigne reakcije Pahorjeve vlade na to razkritje, se lahko utemeljeno vprašate, kako je mogoče, da v stotih letih slovenska politika ni naredila niti najmanjšega evolucijskega koraka v smeri etike in kredibilnosti.

Na sejah iste vlade so ministri zaposleni predvsem z določanjem plač v javnem sektorju, subvencioniranjem podjetij, ki sploh ne proizvajajo ničesar in seveda z delitvijo mest v upravnem in nadzornem odboru Kranjske hranilnice. Ne, to ni šala, prva slovenska vlada je bila obsedena s političnim kadrovanjem po bančno-hranilniškem sistemu. Vmes je slovenska ekonomija propadla, ljudje so hirali od lakote, Italijani so skorajda vkorakali v Ljubljani, po avstrijski Koroškem se je streljalo podobno kot četrt stoletja prej po Hrvaškem in Bosni, vlada pa je naročala slike Božidarja Jakca in sponzorirala slovenske kulturne delavce z ekstravagantnimi vsotami.

V tridesetih letih, torej v času Kraljevine SHS, sta katoliški in liberalni tabor ustvarila dva absurdna bloka gospodarskih hobotnic. Pravzaprav ni bilo pomembnejšega podjetja, ki ne bi pripadal eni od hobotnic. Oba tabora sta s paradržavnim kapitalom, političnim kadrovanjem, ob podpori sindikatov in z rentništvom ugrabila skorajda celotno slovensko ekonomijo. O kakšnem kapitalizmu ni bilo niti govora, šlo je za klasični »state capture«. Recimo, liberalni tabor je obvladoval Ljubljansko kreditno banko, Posojilnico in hranilnico v Ljubljani, Kreditni zavod za trgovino in industrijo, zavarovalnico Slavija, zavarovalnico Jugoslavija itd. Klerikalni tabor je v svoje lovke ujel Ljudsko posojilnico, Zadružno gospodarsko banko, Vzajemno posojilnico in Vzajemno zavarovalnico, vmes pa je, odvisno od tega, kdo je bil močnejši v vladnih koalicijah, tekla neprestana bitka za zavzetje Državne hipotekarne banke in Narodne banke. Vam zveni znano? Očitno je v DNK naroda zapis, da naj se obvezno pleni po bančno-finančnem sistemu. Edino komunisti so crkovali od lakote in čakali na svojo priložnost za roparsko delitev slovenske ekonomije. Seveda so priložnost dočakali z drugo svetovno vojno.

Komunistična lakota ali Kučanov boj

Če ste doslej videli drugo svetovno vojno na slovenskem kot primarno politično norost, ste spregledali še nekaj: šverc na obeh straneh. Medtem ko je v službi ameriške vojske newyorški gangster Vito Genovese leta 1944 vzpostavil svoj postranski posel in s Sicilije čez  Jugoslavijo izvažal heroin v Nemčijo, ni odveč omeniti, da je bil glavni šport v klerikalnemu taboru kraja denarja, ki ga je kraljeva vlada iz Londona pošiljala v Slovenijo. Skratka, ne glede na okoliščine gangsterska narava slovenske politike kar ne gre stran.

Po veliki tragediji druge svetovne vojne se začne socialni inženiring z ekstremnim političnim in ekonomskim eksperimentom. Naj vam pojasnim pravo naravo tega bolnega eksperimentiranja z doslej neznanimi primeri, ki v drobovino razkrinkajo ekonomsko politiko slovenskih komunistov. Maja leta 1945 je postal Trst spet »naš«, natančneje partijski in v najbolj kritičnih časih ga kot vrhovna figura PNOO za Trst in Slovensko Primorje upravljal še en velikan slovenske literature, pisatelj France Bevk. Trst je postal njihov tako, da so ga z vlomi osvobodili denarja v Banci d' Italia (in seveda drugih italijanskih bankah), potem pa so ga uporabili najprej za tihotapljenje cigaret in malo kasneje še za 46 ton semen za marihuano iz Neaplja v komunistični raj.

Če ste mislili, da je popoln banditizem kot srčika ekonomske politike zaznamoval zgolj kaotično povojno obdobje, ste se zmotili. Leta 1971 je veliki direktor in nagrajenec GZS za življenjsko delo, znan tudi kot teflonski udbovski don Silvo Gorenc, upravljal tihotapstvo cigaret. Na drugi strani državnega šverca so bile italijanske kriminalne strukture. Zakaj vam to pišem? Zaradi tega, ker če pri Ivanu Tavčarju ni mogoče izvedeti, s katerimi tolpami je posloval, medtem ko ni pobiral jesenskega cvetja, in če pri Francetu Bevku lahko kvečjemu ugibamo, da je v trenutkih pisateljske krize posloval z gangsterjem Charlesom Luciano, je za dona Silva Gorenca prav jasno, kdo so bili partnerji – italijanske kriminalne združbe. Čudno je le to, da je prejel samo nagrado GZS, ne pa tudi nagrade Bance di Sicilia.

Hočete še več? Zakaj naj se klanjamo ljudem, ki so sprevrgli institucije v mafijsko ropanje, tako kot denimo Kidrič, ki je upravljal tihotapljenje orožja v Izrael? Ali pa narodnemu heroju Edu Brajniku, ki je za SDV trgoval z morfijem in heroinom? Če se vam zdi omniprezentni črnogorski vojvoda Đukanović sinonim za politika, ki je pretvoril državo v kriminalno organizacijo, kaj reči o Kučanu, ki je v igralnicah v Portorožu, Novi Gorici in na Bledu nemoteno omogočal pranje denarja beneške in sicilijanske mafije? Ali je bil tudi to boj proti kapitalističnemu imperializmu in neoliberalnim svinjam? V kateri del zgodbe o slovenskem osamosvajanju naj se vpiše ta epizoda? Bo morda Janez Kocijančič, kralj olimpijskega duha na Slovenskem, pojasnil, kako so Adria Airways in Izraelci sestavljali posle z rasistično in od celega sveta osamljeno Južnoafriško republiko? Res me zanima, kako je šlo vse to v kontekst solidarnosti, bratstva, enotnosti in napredka.

In ja, v komunizmu naj bi bila z neštetimi akcijami in žrtvovanji naših upokojencev zgrajena slovenska podjetja, ki so bila v času tranzicije uničena. Težava je zgolj v tem, da ni jasno, katera so bila ta podjetja, ki se danes prikazujejo jugonostalgikom. Obe pivovarni sta obstajali že davno pred komunizmom, prav tako Petrol, SCT, Krka, Lek, Litostroj, Železarna Jesenice itd. Res pa je, da se je v tem času razbohotila Iskra in postala mitološka hidra slovenskega komunizma in kasneje tranzicije. Prav tista Iskra, ki je v tranziciji izginila in katere obstoj naj bi bil dokaz ultimativne konkurenčne sposobnosti samoupravne Slovenije, je bila glavno slovensko tihotapsko podjetje, ki se je lotilo vseh mogočih ilegalnih poslov, od šverca orožja do tehnologije. Leta 1990, atrofirana, kot je bil, po davčnih oazah in švicarskih slamnatih podjetjih, je s padcem berlinskega zidu dobesedno crknila. In to je vsa resnica o Iskrini mitologiji, samo še ena epizoda državnega šverca, tokrat spet vodenega s samega vrha. Zgodovina se je ponovila tudi z bančnim trgom, ko se je ustanovila Ljubljanska banka (LB), predhodnica NLB, je poslovanje bilo skorajda izključno v smeri goljufivih finančnih shem. Od famozne zgodbe z uvozom orožja za teritorialno obrambo (zaradi katere je padla glava Nika Kavčiča) prek škandala newyorške podružnice LB (pranje denarja za, kako pričakovano, čudne sicilijanske poslovneže) do afere Agrokomerc, ki je skorajda izbrisala celoten slovenski bančni sistem. Slovenski bančni sistem je sinonim za korupcijo že sto let.

Demos, hvala za rože

V prvih letih države Slovenije je potekala ilegalna in legalna trgovina z orožjem. Ne da bi se spuščali v to kloako, se vprašajte, kako je mogoče tole: leta 1991 (natančneje 13. 7. 1991) je Ministrstvo za obrambo legalno prodalo orožje (prosim, bodite pozorni na besedo legalno) za nekaj več kot sedem milijonov tedanjih nemških mark, pri čemer je na računu pojasnilo, da naj se kupnina nakaže na švicarsko podjetje Cranex AG. Cranex AG je bil ves čas, ki ga je na planetu Zemlja preživel čudoviti sistem socialističnega samoupravljanja, holding Iskrinih podjetij v tujini. Pravzaprav je bilo to podjetje največja poslovna greznica SDV. Torej? Si lahko na kakršenkoli normalen način pojasnite takšno poslovanje? Demokratična vlada in esdevejevska podjetniška pošast? Je bilo tudi to v skladu z novo mitologijo o boju proti starim silam?

Demosova vlada je bila z vidika ekonomije in financ navadna burleska, vlada, v kateri so sedeli finančni kavboji tipa Šešok in Mencinger, in le še ena ponovitev ekonomskega eksperimentiranja iz 1918 ali 1945. Demosova vlada, bi lahko zelo učinkovito izpeljala lustracijo, in sicer tako, da bi zaprla vsa socialistična offshore in slamnata podjetja, vrnila denar v Slovenijo ter s tem stari mreži pobrala denar. Namesto tega je bila ekonomska politika Demosa usmerjena v sodelovanja s staro mrežo in ohranitvijo njihovih črnih fondov. Še več, na koncu je bilo mreži dano tudi implicitno soglasje, da si z ukradenim denarjem s privatizacijo lahko povrne moč in vpliv. Danes posledično živimo v atrofiranem bančno-finančnem sistemu, ki je celo nadgradil tistega iz nekdanje kraljevine ali socializma. Prebivalci te države namreč še nikoli niso imeli tako malo možnosti odločanja ob tako veliko priložnostih zanj. Narod, ki si je v svojo zgodovino zapisal sisteme, kot so ACH, DZS, NLB, Factor Banka, Probanka, Pivovarna Laško, Aktiva itd., more biti genetsko pokvarjen, druge razlage ni.

Kaj naj torej praznujemo? Naj vam, ozirajoč se na permanentno historično norost, to  pojasnim. Prvič, dejstvo, da obstaja permanentna obsesija z dominacijo nad bančno- finančnim sistemom. Drugič, dejstvo, da se s korupcijo institucij in zlorabo instrumentov ekonomske politike neprestano skuša podrediti gospodarstvo in ga transformirati v hobotnico v domeni rentnikov. Tretjič, dejstvo, da se vztrajno vrača državni šverc, voden s samega vrha slovenske politike. Četrtič, dejstvo, da obstaja vsaj stoletna tradicija regulatorske slepote, ki je ključni dejavnik vsakič, ko se aktivirajo načrti rentnikov. In petič, to, da se vsa ta štiri dejstva vztrajno pakirajo v ideološko zgodbo, ki jo ta narod vedno znova kupi. To je vsa resnica o tej držav in njenih fantastičnih dosežkih.