Kaj zdaj storiti, da demokracija ne bo rahlo pohabljena? Rešitev je, kakopak, na dlani: kandidat, ki se je prijavil, naj se pred kandidacijsko komisijo zagovarja vsaj trikrat, kar bi matematično pomenilo, da imamo tri kandidate, ki ustrezajo. S tem bo zadoščeno kadrovsko-političnim standardom, ki smo jih zapisali tudi v koalicijski sporazum. Komisija bi tako lahko med tremi statističnimi kandidati izbrala pravega ne glede na to, da bi vsak, za katerega bi se odločila, ustrezal tudi izbiri ministrice Kresalove. Volk bi bil sit, koza pa cela.
Če bi se tudi prometni minister Patrik Vlačič držal teh načel, pa je malo skrenil, čeprav je naš, bi se mu ne zgodil primer Tasič! Seveda so pri kadrovskih izbirah pomembne zveze in poznanstva, na katera se je minister skliceval, ko je Matica Tasiča čez noč (mislim, da ni bilo čez dan) imenoval za direktorja slovenskih železnic. A javni razpis pri tem ne bi mogel biti ovira: pač rečeš svojemu kandidatu, naj se prijavi in da bo izbran, in je zadeva rešena. Seveda če se to zgodi daleč od ušes javnosti, ne pa z neposrednim radijskim prenosom. Načeloma pa proti Radiu Vlada nimam ničesar; če imamo parlamentarno televizijo, lahko imamo tudi vladni radio. Običajne radijske postaje malo govorijo, imajo malo muzike, pa spet nekaj govorijo, pa spet muzika – pravi dolgčas. Da o kulturnih vsebinah, ki morajo biti, niti ne govorim. Tisti eksperimentalni prenos poskusa ustanovitve Radia Vlada pa je dokazal, da so programske vsebine lahko zanimive, intrigantske in da imajo take zelo visoke ratinge. Ti so pomembni, saj bi tak vladni radijski program brez težav dobil oglase oziroma propagandna sporočila. Vzemimo konkreten primer: minister za pravosodje Zalar reče, da bo takoj odstopil, če mu bodo odpustili 67 zaposlenih. To je programski suspenz najvišje vrste, ko poslušanost naraste v nebo. Tu bi lahko vstopil oglaševalec sredstva za greznice, ki pravi: smrdi, smrdi, kako smrdi.
Ali pa ko sta se na vladnem radiu spopadli ministrica za javno upravo Pavlinič Krebsova in notranja ministrica Kresalova in smo slišali, da je birokratov za 400 več, namesto za tisoč manj. Takrat bi lahko vstopil oglaševalec za kondome z geslom: več kondomov, manj kadrov. Oglasi pri takem vladnem programu, kot smo ga slišali, ne bodo problem, zaradi visoke poslušanosti bi bile cene desetkratne od povprečne cene radijskega oglasa, to pa bi stabiliziralo javni proračun in tudi našo vlado, ki je destabilizirana, čeprav za to ni nobenih pravih razlogov.
Kriza vobče je, recesija je, finančna kriza je tudi, in to so objektivna dejstva, ki na našo vlado ne morejo vplivati. In kot kaže, se za to tudi ne zmeni kaj preveč, saj bi jo to lahko pa resnično destabiliziralo in notranje razžrlo. To se je zgodilo hrvaškemu premierju Ivu Sanaderju, ko je nekega dne pogledal bilanco države in rekel: Jezusmarija, tole je pa kriza. In se je tako ustrašil, da je takoj odstopil. Če nečesa ne vidiš ali slišiš, pač tega ni, zato imam rad naše in našo vlado, ker vse, kar počenja, počenja razumsko, ne pa čustveno.
Priznati moram, da sem velikokrat v zadregi, kateri od vladnih ministrov mi je najbolj pri srcu. Zato večkrat begam in mi je enkrat všeč Erjavec, ko na primer reče, da pri nas preveč smetimo, pred svojim pragom pa ne pomete; pa mi je malo kasneje bolj všeč predsednik vlade Borut Pahor, ki deluje skrajno pomirjujoče in mu menda v vladnih krogih že pravijo »apaurin«; potem moje srce osvoji Kresalova, ko da Janšo kriminalistično preiskati zaradi izdaje državne skrivnosti, naslednji hip pa že Matej Lahovnik, ko hiti na sejo vlade in novinarki v kamero reče, da ne more nič povedati, ker se mu mudi, da ne bi kaj pomembnega zamudil. In se pri tem namuzne, ker je jasno, da v vladi ne bo zamudil nič usodnega.
Prejšnji teden se je na vrh moje lestvice »najbolj priljubljeni član vlade« uvrstil finančni minister Križanič, ki je sicer vedno nekje v zgornji polovici te moje intimne lestvice. Kot običajno so ga nekateri spet napačno razumeli, ko je omenil obdavčitev tistih, ki nimajo otrok. To je res rekel, a je kasneje pojasnil, da ni mislil tako, ker ga je poklical Pahor in mu je dopovedal, da je bil napačno razumljen in da naj se malo popravi. Če bi ta pogovor prenašal Radio Vlada in če bi prenašal vse, kar se dogaja za vladnimi stenami, bi v hipu propadle vse slovenske radijske postaje, ki jih je že tako veliko preveč. Pa si preberimo zapis dela pogovora med Pahorjem in Križaničem:
Pahor: »France, da ti ni tega svetoval tvoj tajni agent Isajlović?!«
Križanič: »Ni, dragi Borut, to je bila čisto moja ideja. Dobro, kajne?«
Pahor: »Neumnost, na noge si spravil pol naroda, druga polovica pa se nam reži.« Križanič: »Gospod predsednik, smeh je pol zdravja.« Pahor: »Kaj pa ona polovica, ki si jo spravil na noge?« Križanič: »To pa je medicinski čudež in spet nam v korist.«