Naši oboževalci Vladimirja Putina so prepričani, da v Sloveniji o vsem odločajo Američani, naši politiki so le njihove lutke. Nezavedno prenašanje vzorcev sovjetskega odnosa do zaveznikov pa ni edina kardinalna zmota ruske »pete kolone« v Sloveniji; njeni najbolj izpostavljeni propagandisti molčijo o tem, da je Rusija že deset let v hibridni vojni z Zahodom. Torej tudi z nami. Vohuni niso pravljica iz časov hladne vojne, pač pa resnični ljudje, celo očarljive gospe, ki morda živijo tudi med nami, nezakonito pridobivajo informacije za svojo državo ter financirajo Putinu naklonjene novinarje in ustvarjalce javnega mnenja.
Takšna agenta sta bila Maria Rosa Mayer Munoz in Ludwig Gisch, ruska verzija Gospoda in gospe Smith, le da v njunem primeru ni šlo za hollywooodski film z Bradom Pittom in Angelino Jolie v glavnih vlogah. Anna Valerevna Dulceva in Artjom Viktorovič Dulcev, poročena agenta ruske obveš-čevalne službe SRV, ruske verzije ameriške Cie, sta si v Ljubljani ustvarila kuliso »čisto normalne ruske družine« na začasnem delu v Evropski uniji. Krinka poslovne in umetniško-galerijske dejavnosti je bila idealna za redna potovanja v sosednje države in poslovanje s kupi gotovine.
Med zadnjimi jugoslovanskimi likvidatorji, ki jih je sredi dela doletel razpad sistema in kmalu zatem še države, je bil v Brežicah rojen Željko Ražnatović Arkan.
Podobno je svoje dni po zahodnoevropskih državah poslovala bivša SDV, po domače Udba, ki je imela denimo v Švici svojega človeka, to je bil spoštovan, dobro situiran in neoporečen poslovnež, izbran za financiranje posebnih operacij in likvidacij. Med zadnjimi jugoslovanskimi likvidatorji, ki jih je sredi dela doletel razpad sistema in kmalu zatem še države, je bil v Brežicah rojen Željko Ražnatović Arkan.
Postopek je bil relativno preprost: ker prenašanje večjih količin denarja čez mejo nikoli ni (bilo) varno, bančne transakcije pa izsledljive, je bil finančnik SDV tisti, ki je dal agentu oziroma likvidatorju denar, ko je potrkal na njegova vrata, po potrebi priskrbel še kakšne dokumente ali podatke, potrebne za izvedbo operacije.
Štirideset let kasneje se ni prav dosti spremenilo, le da tajne službe likvidacije redkeje izvajajo, saj obstajajo drugi, prav tako zanesljivi način za utišanje nasprotnikov. Vseeno pa je prav Putin, bivši agent KGB v Vzhodni Nemčiji, močno okrepil delovanje ruskih obveščevalnih služb na Zahodu. Zaradi odmevnih umorov ali poskusov umorov ter likvidacij prebeglih agentov in disidentov (Litvinenko, Berezovski, Skripal itd.), ki jih je dolga roka Kremlja dosegla v Angliji, je Rusija v marsičem celo presegla brutalnost nekdanjega KGB.
Posebej pomenljiva je podobnost pri brezkompromisnih obračunih s »svojimi«, kajti Putin kot psihopat ne prenaša ugovorov, kritik, kaj šele »skesancev«, ki bi v tujini razkrivali umazane detajle iz življenja ruske obveščevalne paradržave. Zato so bile žrtve njegovih plačancev doslej praviloma Rusi oziroma ruski državljani, pri čemer ni bilo pomembno, kje so se skrivali ali živeli.
Če je bilo treba, so se agenti z žrtvijo dobili na čaju in vanj spustili toliko radioaktivnega polonija, da je bila smrt le vprašanje časa. Ali pa s strupom namazali vhodna vrata stanovanja. Najbolj bizarna je bila likvidacija znanega poslovneža, Putinovega ostrega kritika, ki se je »umaknil« v London. Našli so ga v banji s sušilcem za lase. Vzrok smrti bi bila lahko nesreča, celo samomor, če možakar ne bi bil plešast.
Putinova človeka v Ljubljani seveda nista spadala v kategorijo profesionalnih likvidatorjev, čeprav ste lahko prepričani, da znata oba dobro streljati. Slovenska Gospod in gospa Smith, Artem Viktorovič Dulcev in Ana Valerevna Dulceva, sta bila uglajena poslovnež in galeristka, določena za »spremljanje« dela evropske Agencije EU za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) s sedežem v Ljubljani.
ACER je bil logična tarča ruskega zanimanja, saj je to edina evropska institucija s sedežem pri nas, kar pa seveda ne pomeni, da Dulceva nista zbirala še kakšnih drugih podatkov in plačevala proruskih trolov v medijih.
Druga pomembna naloga zakoncev pa je bila povezana s t. i. varno hišo, ki sta jo imela v Ljubljani. Od tam sta koordinirala delo kolegov v drugih evropskih državah. V organizacijskem, logističnem in finančnem smislu je bilo to podobno delo kot pri prej omenjenem finančniku Udbe iz Švice. Gospod je še živ in prav tako živi v Ljubljani.
Putinovi slovenski oboževalci, med njimi nekdanji politiki in novinarji – sploh bivša dopisnica iz Moskve, ki danes vedri na Turistični zvezi Slovenije – se niso sprijaznili s tem, da Rusi niso naši prijatelji.
Kako uspešna sta bila Rusa v Sloveniji, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, tudi če sta iz Acerja spravila kak zaupen dokument ali podatek, agencija tega ne bo javno razkrivala. Bolj zanimivo je vprašanje, kdo ju je izdal. Zagotovo ju niso odkrili slovenski varnostni organi, še najmanj Sova, ki postaja znana po svojih »uspehih« tudi v tujini, zlasti v Bruslju, kjer je po naših informacijah že pred leti izgubila večji del kredibilnosti in zaupanja.
Odkar je Putin napadel Ukrajino, je v napol odkriti vojni z vso Evropo, tudi z nami. Njegovi slovenski oboževalci, med njimi nekdanji politiki in novinarji – sploh bivša dopisnica iz Moskve, ki danes vedri v Turistični zvezi Slovenije – se niso sprijaznili s tem, da Rusi niso naši prijatelji. Nočejo sprejeti dejstva, da smo kot člani EU in Nata tudi formalno del Zahoda in da so sanjarije o ruskih bratih in Sovjetski zvezi prav to – nostalgija zaljubljencev v propadli socialistični eksperiment in veliko Rusijo.
Izrečena zaporna kazen obeh Rusov se je do dneva natančno ujemala z dolžino pripora, ki se sicer všteje v kazen zapora, kar z drugimi besedami pomeni, da je sodišče v Ljubljani v tem primeru sodilo po nareku vlade in v skladu z nacionalnimi interesi Slovenije. Samo to je omogočilo njuno deportacijo v Turčijo, kjer sta bila del največje izmenjave zapornikov po padcu berlinskega zidu, Slovenija pa je pri tem sodelovala kot zanesljiva zaveznica in partnerica.