Obisk je bil na Putinovo željo že po potrditvi naknadno prestavljen na soboto, zato slovesnosti ne bo tako kot vedno zadnjo nedeljo v juliju. Pojavila so se ugibanja, da je sporni ruski predsednik s tem pokazal svojo moč, češ jaz bom določil, kdaj bom prišel v raj pod Triglavom.
Ruska federacija ima problem: sukcesijo po Putinu
Po pojasnilih obrambne ministrice Andreje Katič naj bi bilo 30 vojakov nameščenih v Latviji, v bataljonu pod kanadskim poveljstvom. Naša vojska se je torej znašla ob ruski meji, k nam pa prihaja človek, ki je odgovoren za to, da je prišlo do krepitve severnoatlantskega zavezništva na vzhodu Evrope. Najprej zaradi okupacije in nato aneksije ukrajinske avtonomne republike Krim. Nekdanji stalni predstavnik Slovenije pri Evropski uniji Igor Senčar je v pogovoru za naš tednik nedavno navedel mnenje Timothyja Snyderja, enega največjih sodobnih zgodovinarjev in poznavalcev Srednje in Vzhodne Evrope. Ta je opozoril na enega največjih izzivov Rusije – nasledstvo: kako in kdaj priti do naslednjega predsednika Ruske federacije? Formalna pravila obstajajo, a dejansko je položaj povsem nepredvidljiv. Za Snyderja je odprto vprašanje sukcesije izvor njenih problemov, ki jih izvaža ven.
Enakost dostojanstva ali pravica močnejšega
Kot pravi poznavalec slovenske zunanje politike (ne želi biti imenovan), je Evropska unija soočena z Rusijo kot – ne toliko nepredvidljivim, ker bi bilo to naivno – drugačnim igralcem, kot je sama. EU ima vizijo svobode, vladavine prava, človekovih pravic, spoštovanje reda, ki ga oblikujemo skupaj in se mu vsi podredimo. V odnosih med državami velja enako dostojanstvo vseh držav, njihova izhodiščna enakost. Ruska federacija na drugi strani uveljavlja model evrazijske unije, ki ne temelji na vladavini prava, enakosti dostojanstva vsake sodelujoče entitete, ampak na pravici močnejšega. Takšen hierarhičen model v temelju ruši ureditev, kakršno smo zasnovali ne le po padcu železne zavese, ampak tudi s sklepnim helsinškim dokumentom in kajpada z ustanovno listino Združenih narodov, ki govori o spoštovanju ozemeljske celovitosti in politične neodvisnosti vsake države. Rusija je z odzivom na revolucijo dostojanstva na Majdanu kršila prav vsa temeljna mednarodnopravna načela. Soočeni smo torej z vizijo in modelom, ki se kaže kot pravica močnejših držav. To je v popolnem nasprotju z zasnovo EU, ki omogoča preživetje majhnih narodov in držav.
Povabilo predsednika Pahorja predsedniku Putinu, naj pride na že tradicionalno slovesnost ob Ruski kapelici (marca je minilo sto let od takrat, ko se je z južnega pobočja Mojstrovke in Robičja usul velik snežni plaz in po seboj pokopal več kot sto vojnih ujetnikov in njihova bivališča), je bilo zato nekoliko nenavadno.
Pahor: to je naša suverena pravica
V vabilu, ki ga je tudi javno objavil, je naš predsednik med drugim zapisal: »Glede nekaterih vprašanj imava različne poglede. To dodatno spodbuja potrebo po dialogu. Poleg negovanja tradicije in pietete vidim tudi v tem pomen vaše udeležbe na spominski slovesnosti in najinega srečanja.« Besedilo vabila so nekateri takoj označili za nespodobno, v nos jim je šlo, ker ga je dal objaviti. V zadnjem intervjuju za Mladino je Pahor dejal, da se je po tem, ko je Putinu poslal vabilo, z njim v pogovarjal po telefoni in še enkrat poudaril potrebo po dialogu. Prav pogovor ga je prepričal, da pride v Slovenijo, je dodal. Preden je odposlal vabilo, se je štiri mesece intenzivno pogovarjal skoraj z vsemi voditelji, ki jih zadeva njegova odločitev. Tudi Američani prvi dni in tedne pogovorov niso bili navdušeni, je priznal Pahor. »Niso je dobro sprejeli, ampak so mi jo odsvetovali. Dejal sem, da je to naša suverena pravica.« Res imamo korajžnega predsednika. Če že ni pogumen, se zna vsaj spretno promovirati.
Opozorila ZDA
Vabilo Putinu je torej nekaj mesecev viselo v zraku. Na münchenski varnostni konferenci sredi februarja je po naših informacijah iz diplomatskih virov pomočnica ameriškega državnega sekretarja Victoria Nuland, med srečanjem ob robu konference, Pahorju dovolj ostro izrazila nezadovoljstvo ZDA zaradi nekaterih poudarkov proruske zunanje politike. Opozorila je tudi na zmanjševanje izdatkov za obrambo. Vzdušje med pogovorom s člani delegacije je bilo napeto in mučno.
Ko je Nulandova lani marca obiskala Ljubljano in se pogovarjala s predsednikom Pahorjem, so mediji pisali o prijateljskem ozračju. Za tem se je zgodila Ruska kapelica in obisk predsednika ruske vlade Dmitrija Medvedjeva, ki je bil tam častni gost in govornik. V imenu upravnega odbora Društva Slovenija-Rusija, ki je prireditelj slovesnosti, ni nastopil njegov predsednik Saša Ivan Gržina, ampak nekdanji predsednik Milan Kučan. Ruskim bralcem so prijazen govor pri kapelici na enem od portalov naslovili: Milan Kučan: Imamo pravico vedeti, kdo je izbral pot konfrontacije v Ukrajini. Analitiki niso spregledali, da je Medvedjev prišel v naše kraje le teden dni po razkritju hrvaškega prisluškovanja v arbitražni aferi. Ali je naključje, da je južna soseda sprožila afero pred obiskom ruskega premierja (posnetke prisluškovanja je imela v rokah od novembra), ki so ga ZDA budno spremljale? Drugače od EU se ZDA niso zavzele za nadaljevanje arbitraže, kar ni ostalo neopaženo.
Osebno mnenje Erjavca: sankcije so neučinkovite
Zunanji minister Karl Erjavec, ki je z nepremišljenimi izjavi ogrozil arbitražo, je bil v intervjuju za ruski dnevnik Kommersant v začetku julija (v Moskvi se je srečal z ruskim kolegom Sergejem Lavrovom) vprašan o besedah, ki jih je izrekel po srečanju z Lavrovom. Dejal je, da ima Slovenija glede sankcij prilagodljivo stališče. Osebno je prepričan, je odgovoril, da gospodarski ukrepi ne rešujejo političnih problemov, kriza v Ukrajini še zdaleč ni rešena, zato »smatram, da so sankcije neučinkovite«. In še glede izpolnjevanja dogovora o Minsku (o prekinitvi ognja na vzhodu Ukrajine): »Seveda odgovornost zato ni samo na strani Rusije, ampak morajo 'domačo nalogo' narediti tudi ukrajinske oblasti, ki zazdaj še niso demonstrirale večjega napredka.« Boljšega prijatelji si Ruska federacija težko predstavlja.
Kot menijo poznavalci, nas Rusija spoštuje, kolikor ostajamo zanesljiva članica Nata in privrženi zahodnim vrednotam. Podrepnikov ne marajo in jih ne spoštujejo.
Pahor: Ruska federacija ostaja varnostni izziv
Lahko pričakujemo, da bo Putinov obisk v prihodnjih dneh predstavljan kot priložnost za obnovitev stikov med Rusijo in Zahodom? Rečemo lahko, da stiki med Zahodom in Rusijo obstajajo in vztrajajo (med kanclerko Merklovo in Putinom, a je po enem od pogovorov z njim izjavila, da živi v tretjem svetu), ne glede na to, kaj se bo dogajalo pod Vršičem in na Žalah. Ti odnosi niso več takšni, kot so že bili in bi morali biti. Namen obiska bi ne smel biti vzpostavitev nekih posebnih odnosov z Rusko federacijo. Glede krivde za zaostrovanje, ki ga imajo nekateri že za hladno vojno, tudi naš predsednik, ki ni poslušal Američanov in vseeno poslal vabilo Putinu, jasno pove: »Smo del Nata, ki stopnjuje retoriko obrambe pred rusko agresivno politiko, Rusija namreč že prikrito posega v notranje zadeve držav ob Baltiku in na severovzhodu Evrope.« Velja si v spomin priklicati, kaj je v poglavju Agresivna politika Ruske federacije, delu poročila o stanju pripravljenosti Slovenske vojske, zapisal vrhovni poveljnik obrambnih sil: »Ruska federacije tudi v prihodnje ostaja pomemben varnostni izziv Zahodu in članicam zveze Nato tako pri zagotavljanju varnosti državam, ki se počutijo neposredno ogrožene, kot pri dolgoročnejšem prilagajanju zavezništva na nova tveganja v našem strateškem okolju.«
Pod Vršičem še kdo od zaveznikov?
Sin predsednika društva slovensko-ruskega prijateljstva Saše Geržina, diplomat Aleksander Geržina, je na mnenjski strani Dela po varšavskem vrhu Nata razmišljal o že zdavnaj preživelem in anahronističnem rusko (sovjetsko)-zahodnem antagonizmu, ki v Sloveniji nekatere navdihuje za njihovo ravnanje, pisanje, načrte in delovanje. Prepričan je, da v resnici obstajajo le še zelo konkretni gospodarski interesi in medsebojna odvisnost. (Kaj pa to, da Ruska federacija uveljavlja model evrazijske unije, ki ne temelji na vladavini prava, enakosti dostojanstva vsake sodelujoče entitete?) Priložnost za nov začetek kot neposredne posledice sestanka v Varšavi daje srečanje pod Vršičem, zato Geržina predlaga, da bi na srečanje z ruskim predsednikom lahko v novem varšavskem duhu povabili še koga izmed naših zaveznikov. Predvideva, da ta razmislek že obstaja. Ker je nesojeni veleposlanik v Zagrebu blizu Erjavcu (njegov oče Aleksander Geržina je podpredsednik Desusa), o realnosti tega »razmisleka« ne gre dvomiti. Bomo kmalu videli, koga bomo še pripeljali pod Vršič in k Putinu? Pa menda ne koga iz Poljske, Litve, Latvije in Estonije, kamor NATO pošilja bataljone, z njim vred pa tudi mi vod vojakov?
Poudariti evropska stališča
Človek, ki je načelu agresivne politike Ruske federacije, bo čez slaba dva tedna v naši državi. Še istega dne bo odpotoval. Ni dvoma, treba se je vrniti k dialogu in sodelovanju, kot ponavlja naš predsednik in vrhovni poveljnik. Koliko pa si bo na štiri oči resnično drznil izreči Putinu kaj o teh »različnih pogledih«, ki jih je tako poudarjeno izpostavil v vabilu (zaradi česar so nekateri v diplomaciji in okoli nje skoraj ponoreli), je drugo vprašanje. Kot pravi neimenovani diplomat: kadar pride do stikov z rusko stranjo, je treba zelo jasno poudariti evropsko pozicijo, ki je tudi stališče ustanovne listine Združenih narodov, mednarodnega prava in sklepnega dokumenta helsinške konference: zgodilo se je nekaj povsem nesprejemljivega glede Ukrajine in aneksije njenega ozemlja (Krima), šlo je za vojaški napad na suvereno, neodvisno državo.