Odhodi novinarjev med politike so čedalje pogostejši. Zanimivo je, da se za nove izzive v politiki odločajo predvsem novinarji, ki so se v času opravljanja novinarskega poklica uvrstili na levi politični pol, »kako jim bije srce,« pa se je večkrat doslej pokazalo prav z njihovimi medijskimi prispevki.
Minulo leto so zaznamovali kar trije odmevni prestopi, saj sta na evropskih volitvah sodelovali televizijski novinarki, Tanja Fajon in Mirjam Muženič, v vrstah socialnih demokratov pa se znašel znani novinar in fotograf Denis Sarkić, ki je doslej že večkrat javno dejal, da se je za ta korak odločil predvsem za to, ker v novinarstvu ni videl več nobenega pravega izziva.Zase pravi, da ne sodi v skupino sodelavcev, ki so jim naloženi stiki z javnostjo, saj ne piše klasičnih javnomnenjskih sporočil stranke. Ker je zaposlen kot predstavnik SD za strateško komuniciranje in nove tehnologije, je njegova glavna naloga predvsem ta, da daje nasvete poslanski skupini SD, zlasti pri uvajanja novih tehnologij, ter skrbi za ustvarjanje čim bolj odprte, iskrene politike, ki gradi na zaupanju.
Sodeluje tudi s službo za stike z javnostjo v kabinetu predsednika vlade Boruta Pahorja. Pahorju naj bi doslej svetoval le iskrenost pri nasprotju. Po prepričanju velikega dela javnosti se to Pahorju ni obrestovalo, a Sarkić meni drugače: »Javnomnenjske raziskave niso potrdile, da bi bilo njegovo vedenje slabše kot poprej, je pa res, da so ga negativno ocenili predvsem nekateri strategi za komunikologijo, ki ga že prej niso marali. Zanje je moteče, če je nekdo zelo iskren v političnem pogledu.«
Med za Janšo
Dejan Sarkić je iz vrst političnih strank prejel še eno ponudbo, ker pa jo je zavrnil, se mu ne zdi korektno, da bi omenjal ime stranke. V istem času je prejel več ponudb, med njimi ponudbo komercialne televizije. Razlog za to, da se je raje odločil za sprejem ponudbe socialnih demokratov, je seveda v tem, da so mu ti politično bližje kot denimo Desus ter Nova Slovenija: »Nazorsko sem bolj socialni kot krščanski demokrat, čeprav sem krščen v pravoslavni cerkvi.«
Svoje odločitve ne obžaluje, tako kot tudi ne prejšnjih odločitev, ker je vedno z veseljem opravljal svoje delo. In kako poleg poklicne odločitve pojasnjuje odločitev, da je svojega psa dalmatinca poimenoval Janša? »Ko je bil še v leglu z drugimi psički, je lizal med iz odloženega lončka. Z njim je bil namazan po gobčku in tako sem razmišljal o tem, da bi psu dal ime, povezano z medom. Tako sem se spomnil na prvega čebelarja Antona Janšo; pes se je raje odzval na priimek kot na ime.«
VEČ V TISKANI IZDAJI