V osemdesetih letih je Božo Repe deloval kot »strokovno-politični delavec« zgodovinske komisije pri Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije in v marksističnem centru. To je bilo njegovo iniciacijsko obdobje, brez katerega ne moremo razumeti njegove apoteoze partijskega šefa, tedanjega predsednika CK ZKS Milana Kučana (1986–1990).
Nadzor nad oddelkom za zgodovino
»Najmočnejši vzvod nadzora zgodovinopisja je bila ideološka monopolizacija preteklosti,« piše raziskovalka s primorske univerze Mateja Režek, ki jo zanimajo mehanizmi ideološke in politične »kontaminacije« zgodovinopisja v socialistični Sloveniji in Jugoslaviji. Pomen novejše zgodovine za komunistično oblast se po njenih besedah ni izrazil le v politično motiviranem ustanavljanju novih inštitutov (Inštitut za zgodovino delavskega gibanja je imel ob ustanovitvi leta 1959 80 zaposlenih, a le dva diplomirana zgodovinarja, zato je bila njihova skrb, kako »forsirano vzgajati svoj lastni znanstveni naraščaj«), temveč tudi v nastanku partijskih zgodovinskih komisij. Ustanovni akt zgodovinske komisije pri CK ZKS je kot naloge izpostavil usmerjanje raziskovanja in pisanja zgodovine partije in delavskega gibanja ter nadzor nad dejavnostjo ustanov, ki se ukvarjajo s sodobno zgodovino, zlasti nad Inštitutom za zgodovino delavskega gibanja in katedro za novejšo zgodovino na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete. Predsedniki komisije so bili Vlado Krivic, Mitja Ribičič in Lidija Šentjurc (do leta 1980).
Kot Repe govori te dni, sta mu Kučan in Miloš Prosenc, sekretar partije v času, ko je vpisal doktorsko disertacijo, dovolila (ekskluzivno kajpada!) pregled partijskih arhivov glede obračunov z revijo Perspektive in s Kavčičem. Takrat se je med njima spletlo zaupanje, ki traja še dandanes, saj mu je nekdanji šef CK-ja dal na razpolago ves osebni arhiv in se je lahko »mesece in mesece prebijal iz ene kartonaste škatle v drugo«. Zanj je to imelo enkraten, neponovljiv čar. To očaranje gre tako daleč, da drugim naprti obsedenost s »fantazmo Kučan«.
Zgodovinopisna oblast
Pričakovali bi, da bo Repe z dobro zavarovano službo rednega profesorja v razmerah pluralizma pozdravil prihod konkurence v zgodovinopisju. A ni bilo tako. Po porazu LDS leta 2004 je v Janševi vladi šolski minister postal dr. Milan Zver. Že ob prvih napovedanih premikih (kadrovske zamenjave v zgodovinskih ustanovah, širjenje maturitetne komisije, prenova učbenikov …) je nekaj »naprednih« zgodovinarjev, med njimi tudi udeleženca ustanovnega Foruma 21, dr. Dušan Nećak in Repe, zagnalo vik in krik. Podpisanih šestnajst zgodovinarjev se ni moglo znebiti občutka o vračanju časov, ko je bila zgodovinska veda vprežena v voz državne in politične oblasti. Repe je imel dober razlog za živčnost: med letoma 1996 in 1998 mu je bilo zaupano vodenje predmetne komisije za zgodovino, ki je prenovila vse učne načrte za pouk zgodovine v osnovnih, srednjih in poklicnih šolah. Samo on je na zgodovinopisni oblasti. Ker če ne bi bil on, bi to pomenilo, da je nekdo drug, kot je to vedel že Stane Dolanc.
VEČ V TISKANI IZDAJI IN APLIKACIJI TRAFIKA ZA TABLICE IN PAMETNE TELEFONE