Slavni Cezanne je zgolj štiri leta pred smrtjo na obrobju Aixa zgradil svoj slikarski atelje, kjer so nastala zadnja pomembnejša dela. Joan Miro je imel kar dve taki ustvarjalni rezidenci, Son Abrines in Son Boter. Marsikateri mlad umetnik sredi Ljubljane pa je lahko vesel že, če ima na nekaj najetih kvadratnih metrih vodo, da lahko v njej umije svoje čopiče. Umetniški ateljeji očitno postajajo vse težje dosegljivo razkošje jutrišnjega dne.
Na spletni strani English Forum Switzerland mlad slikar po oglasu išče atelje, v katerem bi lahko ustvarjal. Ni zahteven, pripravljen ga je celo deliti s kom, ki ustvarja samo podnevi ali samo ponoči. Namesto morebitne ponudbe ali razumevajočih Švicarjev, ki bi mlademu umetniku po ugodni ceni ponudili delovni prostor, pa je na oglas odgovori še več drugih umetnikov, ki v na novo nastajajoči švicarski metropoli sodobne umetnosti prav tako iščejo prostor za ustvarjanje. Na drugem koncu sveta,v New Yorku,ves svoj gnev nad usodo,ki ga je doletela, na spletni dnevnik izlije mlad umetnik Shawn, češ da je New York edino mesto na svetu, kjer je res nemogoče najti ustrezen atelje; bodisi da je sploh primeren za delo v njem (pogosto je problem ta, da primerni prostori nimajo vodovodne napeljave)bodisi da je cena realno postavljena. Kaj šele da bi mesto razpolagalo z velikimi prostori,kjer bi lahko ustvarjalo več umetnikov. Samooklicana svetovna kulturna prestolnica rezidenčnih umetnikov bi tako lahko že čez kako desetletje z izključno luksuznimi ateljeji izgubila ustvarjalni naboj, ki mestu daje poseben življenjski utrip. Tudi sodelovanja umetnikov z različnimi turističnimi agencijami,ki v svetovnih metropolah od ateljeja do ateljeja vozijo zvedave, umetniško navdihnjene turiste, že dolgo niso nič novega. In prav daleč od tega ni niti Slovenija oziroma Ljubljana. Bodo tudi naši umetniki morali za lastno preživetje namesto svojih del prodajati svojo zasebnost?
Od Poncija do Pilata.
Razmere so še posebno žgoče za mlade, še neuveljavljene umetnike, obsojene na življenje izključno v mestu. Da bi se lahko uveljavili, morajo ustvarjati. Da bi imeli prostor za ustvarjanje, potrebujejo denar oziroma morajo prodati kako delo. A če ga nimajo kje ustvariti, ga tudi prodati ne morejo. Začaran krog, ki nemalokrat pripelje do tega, da marsikateri nadarjen umetnik preprosto vrže puško v koruzo in se posveti bolj donosni dejavnosti. O izkušnjah z iskanjem primernega delovnega prostora smo povprašali tudi mlado diplomirano slikarko Bredo Čuk, sicer članico neformalne umetniške skupine 12. poteza, ki se je v javnosti predstavila z že nekaj odmevnimi projekti. Pravi, da bi brez ateljeja zelo težko ustvarjala. In ker živi v hiši, ima prostor. Največja težava, če nimaš primernega prostora, pa je, kot pravi, ta, da moraš vsakič sproti pospravljati slikarsko opremo, orodje (če morda ustvarjaš v kuhinji) in potem spet vse na novo postavljati. »Pa je še veliko drugih, pozitivnih zadev. V ateljeju si skoncentriran res samo na delo. Navdih pa dobiš kjerkoli, pri tem ne gre za atelje. Atelje je le tvoj delovni prostor, kjer navdih preneseš na platno oziroma v kak drug medij. Ustvarjaš lahko kadarkoli in ni treba za sebojj pospraviti. Vse imaš pri roki.« Ugotavlja, da je še boljše, če je v ateljeju več ljudi, saj tako lahko dobiš kako kritiko, lahko debatiraš in se zabavaš z drugimi. Pri tem pa se začnejo težave tudi za 12. potezo kot umetniško skupino. »Mi bi kot skupina nujno potrebovali skupen atelje. Za skupno delo, za hranjenje slik, za shode. Ker smo malo nametani po Sloveniji, bi bilo najprimernejše dobiti prostor v Ljubljani. Prostor iščemo že več let, pa ga še kar nismo našli, vsaj takega, ki bi nam ustrezal, ne. Torej dovolj velikega, z vodo in straniščem in, jasno, za primerno ceno. Ampak ponudbe skoraj ni oziroma se to obravnava kot poslovni prostor. Kakšne so cene, pa se ve. Obrnili smo se tudi na MOL, z več pisnimi prošnjami, a tud brez uspeha. Zadeva se zaplete, ker nismo formalna skupina, še pri papirjih. Pa tudi ateljejev nimajo dosti na voljo. Imajo pa kup drugih prostorov, ki bi bili več kot primerni, ampak so spet poslovni.«
VEČ V TISKANI IZDAJI
Slavni Cezanne je zgolj štiri leta pred smrtjo na obrobju Aixa zgradil svoj slikarski atelje, kjer so nastala zadnja pomembnejša dela. Joan Miro je imel kar dve taki ustvarjalni rezidenci, Son Abrines in Son Boter. Marsikateri mlad umetnik sredi Ljubljane pa je lahko vesel že, če ima na nekaj najetih kvadratnih metrih vodo, da lahko v njej umije svoje čopiče. Umetniški ateljeji očitno postajajo vse težje dosegljivo razkošje jutrišnjega dne.
Na spletni strani English Forum Switzerland mlad slikar po oglasu išče atelje, v katerem bi lahko ustvarjal. Ni zahteven, pripravljen ga je celo deliti s kom, ki ustvarja samo podnevi ali samo ponoči. Namesto morebitne ponudbe ali razumevajočih Švicarjev, ki bi mlademu umetniku po ugodni ceni ponudili delovni prostor, pa je na oglas odgovori še več drugih umetnikov, ki v na novo nastajajoči švicarski metropoli sodobne umetnosti prav tako iščejo prostor za ustvarjanje. Na drugem koncu sveta,v New Yorku,ves svoj gnev nad usodo,ki ga je doletela, na spletni dnevnik izlije mlad umetnik Shawn, češ da je New York edino mesto na svetu, kjer je res nemogoče najti ustrezen atelje; bodisi da je sploh primeren za delo v njem (pogosto je problem ta, da primerni prostori nimajo vodovodne napeljave)bodisi da je cena realno postavljena. Kaj šele da bi mesto razpolagalo z velikimi prostori,kjer bi lahko ustvarjalo več umetnikov. Samooklicana svetovna kulturna prestolnica rezidenčnih umetnikov bi tako lahko že čez kako desetletje z izključno luksuznimi ateljeji izgubila ustvarjalni naboj, ki mestu daje poseben življenjski utrip. Tudi sodelovanja umetnikov z različnimi turističnimi agencijami,ki v svetovnih metropolah od ateljeja do ateljeja vozijo zvedave, umetniško navdihnjene turiste, že dolgo niso nič novega. In prav daleč od tega ni niti Slovenija oziroma Ljubljana. Bodo tudi naši umetniki morali za lastno preživetje namesto svojih del prodajati svojo zasebnost?
Od Poncija do Pilata.
Razmere so še posebno žgoče za mlade, še neuveljavljene umetnike, obsojene na življenje izključno v mestu. Da bi se lahko uveljavili, morajo ustvarjati. Da bi imeli prostor za ustvarjanje, potrebujejo denar oziroma morajo prodati kako delo. A če ga nimajo kje ustvariti, ga tudi prodati ne morejo. Začaran krog, ki nemalokrat pripelje do tega, da marsikateri nadarjen umetnik preprosto vrže puško v koruzo in se posveti bolj donosni dejavnosti. O izkušnjah z iskanjem primernega delovnega prostora smo povprašali tudi mlado diplomirano slikarko Bredo Čuk, sicer članico neformalne umetniške skupine 12. poteza, ki se je v javnosti predstavila z že nekaj odmevnimi projekti. Pravi, da bi brez ateljeja zelo težko ustvarjala. In ker živi v hiši, ima prostor. Največja težava, če nimaš primernega prostora, pa je, kot pravi, ta, da moraš vsakič sproti pospravljati slikarsko opremo, orodje (če morda ustvarjaš v kuhinji) in potem spet vse na novo postavljati. »Pa je še veliko drugih, pozitivnih zadev. V ateljeju si skoncentriran res samo na delo. Navdih pa dobiš kjerkoli, pri tem ne gre za atelje. Atelje je le tvoj delovni prostor, kjer navdih preneseš na platno oziroma v kak drug medij. Ustvarjaš lahko kadarkoli in ni treba za sebojj pospraviti. Vse imaš pri roki.« Ugotavlja, da je še boljše, če je v ateljeju več ljudi, saj tako lahko dobiš kako kritiko, lahko debatiraš in se zabavaš z drugimi. Pri tem pa se začnejo težave tudi za 12. potezo kot umetniško skupino. »Mi bi kot skupina nujno potrebovali skupen atelje. Za skupno delo, za hranjenje slik, za shode. Ker smo malo nametani po Sloveniji, bi bilo najprimernejše dobiti prostor v Ljubljani. Prostor iščemo že več let, pa ga še kar nismo našli, vsaj takega, ki bi nam ustrezal, ne. Torej dovolj velikega, z vodo in straniščem in, jasno, za primerno ceno. Ampak ponudbe skoraj ni oziroma se to obravnava kot poslovni prostor. Kakšne so cene, pa se ve. Obrnili smo se tudi na MOL, z več pisnimi prošnjami, a tud brez uspeha. Zadeva se zaplete, ker nismo formalna skupina, še pri papirjih. Pa tudi ateljejev nimajo dosti na voljo. Imajo pa kup drugih prostorov, ki bi bili več kot primerni, ampak so spet poslovni.«
VEČ V TISKANI IZDAJI
