Janez Janša je poskrbel za novo dinamiko na političnem prizorišču. V svojem kongresnem govoru je pod geslom »druga republika« predstavil predlog temeljitih ustavnih sprememb. Takoj zatem se je po stari navadi nanj vsul plaz ostrih kritik, zlasti pa podtikanj – kako da je v svojem govoru tako rekoč grozil, da bo popeljal ljudi na ulice, če vladajoča koalicija ne podpre teh sprememb in z njimi »druge republike«.
Morda najprej o tej podtaknjeni grožnji. Samo velik zlonamernež je lahko v Janševem govoru opazil kakšno grožnjo z »ulico«. Rečeno je bilo dobesedno: »naš naslednji izziv je, da v prihodnjih mesecih, mogoče letih, zberemo dovolj glasov podpore za vsaj 10 vsebinskih dopolnitev obstoječe ustave«. Malo kasneje pa Janša pravi (smiselno) takole: če ne bomo dobili podpore v strankah vladne koalicije, bo p dovolj glasov za ustavne spremembe v prihodnjem slovenskem parlamentu. Popolnoma jasno je bilo torej povedano, da so predlagane ustavne spremembe ponudba političnim strankam, če pa te ne bodo »za stvar«, so volilna ponudba SDS za naslednje volitve. To, da lider največje opozicijske stranke, ki je po številu mandatov v državnem zboru praktično izenačena z vodilno vladno stranko, na kongresu nastopi s tako »močno« ponudbo državljanom, ni nič nenavadnega – nasprotno, poteza je profesionalna.
Kot že dostikrat doslej, sem bil šokiran, s kakšno lahkotnostjo nekateri politiki in novinarji sprevračajo Janševe besede in z njimi manipulirajo. Ampak pustimo to ob strani in se posvetimo vsebini predlagane ustavne reforme. Nekatere predloge podpiram, do nekaterih sem skeptičen, pri nekaterih se strinjam s temo, ki se načenja, ne pa tudi z rešitvijo.
Nobenega dvoma ni, da spremembe, tudi na ustavni ravni, potrebuje sodstvo. O potrebi po uvedbi jasne menedžerske linije odgovornosti, da se bo natanko vedelo, kdo v sodstvu je za kaj odgovoren, sem v Reporterju pisal že pred dvema tednoma. Trajni mandat bi sicer veljalo ohraniti, vendar bi bilo smiselno uvesti »poskusno dobo« enega ali dveh let, v kateri bi se v praksi izkazalo, ali nekdo ima ali nima ustreznih kompetenc za sojenje. Danes je sodnik izvoljen na funkcijo do upokojitve, ne da bi poprej kdo dobro preveril, ali je sploh sposoben soditi. Pametna se mi zdi tudi Janševa ideja o specializiranem sodišču (morda oddelku) za najzahtevnejše primere, s katerimi se ukvarjata specialna skupina na policiji in državnem tožilstvu. Danes se lahko zgodi, da popoln novinec na okrožnem sodišču dobi v reševanje najzahtevnejše kazenske primere. V katerem podjetju bi najtežje naloge poverili ljudem, ki komaj začenjajo delati na nekem delovnem mestu?
Tudi predlog o enostavnejšem sistemu oblikovanja vlade je na mestu. Sistem imenovanja in razreševanja ministrov, kot ga imamo pri nas, bi zaman iskali v državah članicah Evropske unije (z izjemo katere od novih članic). Kako lahko predsednik vlade prevzema odgovornost za delo ministrov, če jih ne more sam razrešiti (zgodilo se je že, da je predsednik vlade predlagal razrešitev ministrice, parlament pa jo je zavrnil) oziroma če lahko parlament razreši ministra brez njegovega predloga ali soglasja (tako sta v preteklosti že »odletela« dva ministra«?
Podpore vredna je ideja o imenovanju ustavnih sodnikov z dvotretjinsko večino. Ustava je najvišji pravni akt v državi, sprejema se z visoko stopnjo družbenega soglasja (potrebna je dvotretjinska večina v parlamentu), interpretirajo pa jo sodniki, imenovani po volji trenutne vladajoče večine. Z zahtevo po dvotretjinski večini bi zagotovili nevtralno ali uravnoteženo sestavo ustavnega sodišča in v politično odmevnih zadevah ne bi mogli več – tako kot danes – s petindevetdesetodstotno verjetnostjo napovedati izida.
Do predloga Janševih ustavnih sprememb pa imam tudi nekaj pomislekov. Jaz ne bi tako hitel z ustanovitvijo pokrajin. Sploh se bojim, da bo politika sfižila pokrajine v nekakšne birokratske tvorbe, ki nas bodo samo drago stale (in zdi se mi, da so z majhno udeležbo na referendumu podobno sporočilo dali tudi volivci). Tudi pri referendumu bi stvari zastavil drugače – določil bi minimalni odstotek (na primer eno tretjino) volilnih upravičencev, ki se morajo udeležiti referenduma, da bi bila odločitev sploh veljavna. Tako bi zagotovili, da se na referendumu odloča o vprašanjih širšega nacionalnega pomena, ne pa o reorganizaciji slovenskih železnic in podobnih drugorazrednih temah. Še eno področje bi uredil drugače, kot predlaga Janša – državnega sveta ne bi nič preoblikoval, ampak bi ga ukinil. Ta organ ne prinaša nobene dodane vrednosti slovenski demokraciji, je pa idealen prostor za uveljavljanje parcialnih korporativističnih interesov, to pa demokraciji samo škoduje.
Skratka – dobili smo zanimiv paket ustavnih sprememb, ki je zelo dobra iztočnica za razpravo. Čeprav je geslo »druga republika« za te ustavne spremembe, ki niso radikalne, pretirano (razumem ga bolj kot »reklamni slogan«) in čeprav predlagane ustavne spremembe nimajo neposredne povezave z reševanjem gospodarske krize, gre za spretno in konstruktivno potezo vodje opozicije, še posebno ker so bili predlogi predstavljeni hkrati s kakovostnim alternativnim programom ukrepov za blažitev gospodarske krize. Ni čudno, da je Janševe nasprotnike tako vrglo iz tira.
