Po obisku kriminalistov na uredništvu Reporterja, kjer mi je bilo kot osumljenki vročeno vabilo za zaslišanje na oddelek gospodarskega kriminala, je župan Bojan Šrot javno pojasnil razloge čemu se je odločil za vložitev ovadbe zoper mene, obenem pa dodal , da se nimam ničesar bati, če je vse res, kar sem napisala. Res se ne bojim, se mi pa zdi krivično, da sem zaradi članka Fevdi celjskega župana na oddelku za gospodarski kriminal obravnavana kot osumljenka ne pa kot priča. Prav zato pošiljam dodatno pojasnilo.
Zaradi medijske blokade v Celju, ki ga že desetletje obvladuje celjski župan Bojan Šrot, pri čemer mu seveda pomagata njegova brata, sem za tednik Reporter 26. maja napisala članek z naslovom Fevdi celjskega župana. V njem sem omenila zadolženost celjske občine, najbolj sporne investicije, Šrotove prijateljske vezi s poslovnimi partnerji, ekološke razmere na območju celjske kotline ter neprimerno urejanje povojnih grobišč. V zvezi z zadolženostjo celjske občine sem naslovila tudi vprašanje v elektronski obliki na župana Bojana Šrota in tudi dobila odgovor, torej ni res, da ga nisem o ničemer vprašala, kar je danes po nekaj mesecih od objave en izmed njegovih očitkov. Po objavi članka je župan Bojan Šrot poslal odgovor, v katerem je zapisal, da celoten prispevek temelji na lažeh, v eni izmed točk pa je celo napisal, da sem si v celoti izmislila njegovo izjavo. Prvo njegovo pismo zaradi žaljivih ocen mojega profesionalnega dela ni bilo objavljeno, v njegovem naslednjem objavljenem pismu z dne 30. junija v Reporterju na kar eni časopisni strani, pa je bila prav ta točka, v kateri je najprej trdil, da si izmišljujem, izpuščena. Sicer pa je primerjava obeh pisem, v katerih mi je celo podtikal nekaj, kar sploh nisem zapisala, še kako zanimiva , saj je nekatere točke kasneje izpustil in jih nadomestil z novimi. Pomenljivo je tudi to, da je objavljeno pismo napisal njegov odvetnik Dušan Mohorko, nekdanji prvi človek celjske kriminalistične policije. Da Bojanu Šrotu ne bo dovolj le objava pisma, sem lahko izvedela v najinem telefonskem pogovoru, v katerem mi je dejal, »da bom že videla« in napovedal sodni pregon. Verjetno je upal, da o njem ne bom več pisala člankov, a sem se odločila drugače. Namesto odgovora na njegovo pismo sem pripravila članek Razpisi, laži in krediti, objavljen 23. junija 2000, v katerem je podroben opis konkretne kršitve, v katero je bil vpleten Bojan Šrot skupaj s svojimi poslovnimi partnerji. V tem primeru gospod Šrot ni napisal nobenega odgovora.
Po večmesečnem zatišju sem prejela telefonski klic kriminalista, ki mi je povedal, da je Bojan Šrot zoper mene vložil ovadbo na tožilstvo zaradi razžalitve. Dogovorila sva se za srečanje na Reporterju, glede na to, da je kriminalist prihajal iz oddelka za gospodarski kriminal, pa sem sprva domnevala, da je morda prišlo do pomote in da sem vabljena kot priča ne pa kot osumljenka. Žal je bilo tako iz vabila kot tudi iz kasnejšega pogovora s kriminalistom, ki ga je na moje presenečenje spremljal še en kriminalist, razvidno, da sem povabljena na zaslišanje kot osumljenka.
Obisk kriminalistov čutim kot velik pritisk ne le na mojo osebnost, moje profesionalno delo, temveč tudi kot pritisk na moje novinarske kolege našega tednika Reporter ter vse tiste novinarje, ki želijo svoje delo opravljati profesionalno in odgovorno in ki se trudijo – v skladu z mislijo F. M. Dostojevskega, ki jo je v svojem dnevniku zapisal že v 19. stol., a so še vedno aktualne – da Slovenija ne bi bila kot barje, močvirje, na katerem si hoče nekdo zgraditi dvorec.
