V tujini je doštudiral za prometnega pilota, v ZDA je, kot je povedal, že letel z boeingom 727. Po diplomi se je leta 1991 vrnil v Slovenijo, vendar se ni mogel zaposliti pri domačem letalskem prevozniku Adrii. Najprej je delal v kranjski pekarni, nato je bil receptor v hotelu na Brdu pri Kranju.
Leta 1993 se je zaposlil pri hitri pošti DHL International v Ljubljani. Obetalo naj bi se mu napredovanje – postal bi vodja ene od poslovalnic DHL. Za Mag je tedaj pojasnil, da bi rad, ko bo na prostosti (v času sojenja je bil v priporu), ostal pri DHL.
Novinarju je v priporu dejal, da je DHL izvrsten, perspektiven kolektiv, kjer so enkratni odnosi. Veliko o »enkratnih odnosih« oziroma o odnosu do njega pove naslednje: na zaslišanju na sodišču je ena od njegovih sodelavk pričala, da mu na kolegiju po smrti žene nihče od sodelavcev ni izrekel sožalja, niti se ji ni zdel Košir potrt. Razširile so se govorice, da je ženo utopil. Tudi Mateja je bila zaposlena pri DHL na letališču na Brniku.
No, razpletlo se je popolnoma drugače, kot je napovedala Lucija Šikovec Ušaj. Ni bil oproščen, krivda mu je bila z gotovostjo dokazana. Zlomljena je bila kvečjemu njena obramba.
V priporu so ga vsako sredo obiskali njegov oče, mama in sestrična, še pogosteje je prihajala odvetnica Lucija Šikovec Ušaj. Pazniki so bili do njega korektni, je dejal novinarjem. Menda je bil med vsemi obsojenci najbolj urejen, čist, redoljuben in miren. Njegova soba je bila vedno kot iz škatlice, paznikom je celo pomagal reševati nagradne križanke. Mučila pa ga je neaktivnost, saj je bil prej navajen rekreacije. Hodil je v hribe, na morje, pozimi je smučal.
V priporu se je učil italijanščine, veliko je bral. Med prvimi je naročil knjigo Kučanov klan urednika Maga Danila Slivnika. Novinarju je zaupal, da se za zapahi počuti varnega, s sozaporniki se razume, boji se kvečjemu določenih sodnikov. Zakon o kazenskem postopku se je naučil skoraj na pamet, zato mu je odvetnica Ušajeva svetovala, da bi bilo dobro, če bi se vpisal na pravno fakulteto. Če bi imel tistega avgustovskega večera res morilske misli, bi šla z ženo plavat pod grad ali pod Titovo vilo, kjer je bilo prazno kopališče, ne pa tja, kjer so sprehajalci, je razložil. Kot je tedaj za Mag povedala Ušajeva, se na Primoževem hrbtu gradi ali lomi pravna država.
Košir je v Magu predstavil svojo življenjsko zgodbo.
Po mnenju Koširja je bil v ozadju tudi denar. Vprašanje je, ali bo »smel biti oproščen«, saj bi potem država morala izplačati veliko odškodnino, čeprav ni denarja, ki bi poplačal dve leti izgubljenega življenja v priporu. Poleg tega stane razpravni dan odvetnika sto tisoč tolarjev, razpravnih dni pa je bilo več kot dvajset, na koncu sta ga branila dva odvetnika. Odvetnica Ušajeva pa je opozorila, da bi moral odškodnino za čemenje v priporu dobiti ne le Košir, pač pa tudi njegovi starši, otrok ... »Številka je neznanska.«
Čeprav je bila Ušajeva prepričana, da bo na koncu oproščen, bo sodišče po njenem gotovo težko priznalo napake policije, sodnih izvedencev in tožilstva. No, razpletlo se je popolnoma drugače, kot je napovedala. Ni bil oproščen, krivda mu je bila z gotovostjo dokazana. Zlomljena je bila kvečjemu njena obramba.
Več o Koširjevem primeru v tiskani izdaji Reporterja in v Trafiki24.
