Prikrivanje državnega terorizma

Stane Dolanc in vrh jugoslovanskega režima sta bila čez glavo vpletena v atentat v Velikovcu leta 1979, v novi knjigi ugotavlja Igor Omerza.

Atentat na domovinski muzej v Velikovcu, 18. septembra 1979 je naši manjšini v Avstriji povzročil neprecenljivo škodo. Vpletenost je jasna iz zapisa Staneta Dolanca, ki jo v novi knjigi Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo razkriva publicist Igor Omerza.

Omerza je prepričan, da je po več kot tridesetih letih že čas, da končamo to poglavje in naši in mednarodni javnosti podrobneje razkrijemo tudi to podlost propadlega policijskega režima, za katero sta bila uporabljena 31-letni Luka Vidmar, delavec SDV iz Ljubljane, in 28-letna Marina Blaj, sodelavka SDV iz Maribora.

Zaprtje arhiva SDV ga ni ustavilo
Čeprav je ostal pred vrati arhiva Službe državne varnosti (in je neposredni »krivec«, da smo pozvani k referendumskemu odločanju o uveljavitvi zakona o zapiranju teh arhivov), bo avtor odmevne knjige Edvard Kocbek, osebni dosje št. 584 v sredo javnosti predstavil dokumentiran prikaz velikovškega bombnega atentata v režiji in ponesrečeni izvedbi politične tajne policije. Omerza ga ima za navadno mednarodno teroristično akcijo.

To je drugi del knjige (založila jo je Mohorjeva družba v Celovcu), ki mu je dal naslov Koroška v plamenih, saj je razčlenil tudi drugih dvanajst bombnih eksplozij na avstrijskem Koroškem. Zadnja bomba je bila podtaknjena leta 1977 (na Koroškem je pokalo od oktobra 1972), tri akcije so bile izvedene z vednostjo SDV in ob njeni tehnični podpori.

V prvem delu Tragično življenje Janeza Topliška je obudil spomin na vodjo Organizacije slovenskih protikomunistov; po besedah Omerze oboroženega prvoborca slovenske samostojnosti, ki ga tudi po dvajsetih letih samostojnosti pozna le malokdo. To je napeta pripoved o usodi mož, ki so si upali, pa čeprav bolj v besedah kot dejanjih in za številnimi točilnimi pulti, na začetku šestdesetih let na glas razmišljati o samostojni in demokratični domovini in o oboroženem boju proti titoistični diktaturi.

Vključi se Dolanc
Na začetku smo omenili zapis Staneta Dolanca (glej faksimile), takrat člana predsedstva jugoslovanske zveze komunistov, ki priča o vpletenosti Beograda v bombni atentat. Poslal ga je notranjemu ministru Janezu Zemljariču in predsedniku slovenskih komunistov Francetu Popitu. Oče Luka Vidmarja, ki je po obsodbi ostal v avstrijskem zaporu, je bil narodni heroj Tone Vidmar.

Ko je v časopisu prebral, da je pri atentatu sodeloval in nastradal njegov sin – po ločitvi je živel v Rogaški Slatini in s popivanjem povzročal nevšečnosti tudi policiji – je oddrvel v Ljubljano, se prebil do šefa Udbe Tomaža Ertla, mu grozil z nabito pištolo in mu očital, zakaj so Luko poslali v Velikovec. Tako je pripovedovanja Slatinčanov povzel Omerza.

VEČ V TISKANI IZDAJI