Priklon Jeznemu Modrecu

Ponižanje je huda reč, ko ga doživiš, ko te doleti ali ko si mu izpostavljen. Pred tremi tedni pa sem v elitni prilogi enega od »ta (za)resnih« časopisov prebral, da si ponižanje lahko tudi nadeneš. Kot klobuk, pelerino ali krinko. Nadela si ga je Slovenija, pribija avtor – recimo mu Jezni Modrec – in sicer z neracionalno zavrnitvijo pokojninske reforme. Posledice, ki jih je pomagala zakriviti topoumna plebejska večina, se bojda kažejo skozi »zrušeno samopodobo (najmanj spontane) pameti«.

Ne vem sicer natanko, kakšna je samopodoba najmanj spontane pameti, če je nič ali nihče ne sesuje, a očitno ima črevasto umotvorjenje gospoda Modreca en sam namen: biti plat zvona, svariti »pred novim Janševim neurjem predmodernega domovinskega nacionalizma«, kajti »cilj morebitne prihodnje desne vlade je morda res razgraditi državo in v ohlapnem evropskem okviru vzrediti domovino, podobno tisti iz 19. stoletja.«

Ups! Jeznega M., misleca in komentatorja za čedalje bolj manjšinsko rabo, bi si drznil opomniti, da z domovino samo po sebi ni čisto nič narobe in da patriotizem sploh ni pojem za na evroodpad. Kar zadeva državo Slovenijo v pravnem, socialnem in zlasti političnem smislu besedem, pa ni niti sodobna, niti zdrava in niti prijazna do ljudi. Pravzaprav se je, glej ga zlomka, njena razgradnja začela že brez Janeza Janše v vlogi stalne frankenštajnske figure Modrečevih sobotnih črtic. Kot vsak dan bolj kaže, smo jo – državo namreč – leta 2008 namesto v upravljanje dodelili v last, posest, manipuliranje in izčrpavanje levi garnituri, ki še naprej hazardira z usodo in s prihodnostjo dveh milijonov podložnikov. Zdaj je, kar je, pri čemer Jezni Modrec v predzadnjem nadaljevanju svoje fantazmične nanizanke spet piše o rušilstvu. Le da se tokrat ne ruši samopodoba pameti, temveč jo je zamenjalo Janševo »brezobzirno poltretje leto trajajoče rušenje Pahorja,« ki je lahko tako uspešno le zaradi vzajemnosti. Do spoznanja, da smo bolj verjetno priče Pahorjevemu samorušenju, pa se vrli J.M. kajpak ni dokopal.

Toda še preden se pomudimo pri novem čudežnem odkritju Delovega superrazlagalca, pri vzajemnosti, je treba reči, da opozicija nikjer na zemeljski obli nima večje razdiralne moči in bolj zlih namenov kot v Modrečevih časnikarskih akrobacijah. Možakar je sposoben vleči vzporednice in odkrivati povezave med stvarmi in pojavi, ki jim skupnega imenovalca ne zna poiskati niti domišljijsko najbolj obdarjen pravljičar. Če bi bil zoolog, bi pri vrtnem polžu zagotovo našel zametke ptičjih kril in ga razglasil za sorodnika (v enajstem do dvanajstem kolenu) planinskega orla. A je žal samo mojster politične prosekture, čigar strast je sinteza oziroma sestavljanje in ne razstavljanje.

Oni dan se mu je tako zgodila že omenjena »vzajemnost med Janšo in staropartijskimi lobiji in vsemi za javno predstavo potrebnimi sovražnoideološkimi prepiri vred«. Če to zabuhlo lingvistično motoviljenje prevedemo v normalen jezik, naj bi lobista Janeza Zemljariča in Draga Isajlovića (slednji je bil donedavna svetovalec ministra Križaniča za podjetniško vstajanje od mrtvih), ki sta domnevno vplivala na določene odločitve agencije za upravljanje kapitalskih naložb in zaradi katerih je premier Borut Pahor vodstvo Aukna menda prijavil Klemenčičevi komisiji, z Janšo družili skupni plutokratski interesi in delovanje iz ozadja.

Seveda se mojster logičnih sklepanj ne spušča v umazane podrobnosti, saj bi mu utegnile izničiti atraktivni konstrukt. Tudi dokazi so popolnoma odveč. Glavno je, da smo priče eklatantni »vzajemnosti preddemokratičnih sil«, ko so se hotenja in stremljenja nekdanjega šefa slovenske Udbe ter nekdanjega malo manjšega udbovca baje ujela z nakanami Janeza Janše, ki ga je taisti malo manjši udbovec pred 23 leti aretiral in mu zagotovil varno selitev v vojaški zapor.

Čudna so pota Gospodova, še bolj čudne pa možganske kaverne, v katerih se kotijo razsvetljenska Modrečeva sporočila strmeči javnosti. Zdi se tudi, da človek stopa na prvo frontno črto »bitke za revitalizacijo profesionalno dostojnega novinarstva«, kakršno naj bi bojevali trije naši hirajoči dnevniki. Pero je povzdignil v orožje in ga uperil zoper »medijsko nasilje v obliki oglasnih donacij«, namenjenih cvetočim spletkarskim portalom in tedniku Reporter, ki za čuda ne sledi željam apologeta časnikarske žlahtnosti (ali bolje: žlehtnobe) in ne utone v lastnem rumenilu. Reporter je namreč zrasel iz pepela motečega Maga, kadrovsko in vsebinsko usmrčenega v imenu demokratičnega medijskega pluralizma že dolgo prej, preden je dejansko nehal izhajati. Desetletje je vanj strumno in uredniško udarno pisal tudi Jezni Modrec, potem pa je Kučanu nenadoma nehal praviti Kučko in čez noč konvertiral v visoko etičnega borca za pobijanje janšizma.

Ker nisem klinični psiholog, ne bom razglabljal, kako se lahko človek v zrelih letih nazorsko zaviha naokrog kot tisti anorak, ki ga je moč nositi z obema stranema navzven, čeprav je vsaka drugačne barve. Toda ker sem že dolgo na svetu, vem, da je pravemu vzroku skoraj biblijskih spreobrnitev zmeraj mogoče postaviti ceno ali mu določiti težo glede na položaj, ki so ga konkretni osebi bodisi obljubili bodisi odvzeli. Ali še bolj verjetno: ki si ga je po lastnem prepričanju krvavo zaslužila in ji torej pripada, pa ga ni dobila. Nakar, ob vehementnem značaju, dobimo janičarja.

A to ni več zgodba o vsebini žlahtnih traktatov težkega intelektualca v profesionalno dostojnem časopisu.