Prijazni do nepridipravov: Zakaj se sumljivi Rusi in mafijci v Sloveniji počutijo varne

Tako je bil leta 2011 znan primer Genadija Lisaka, za katerim je bila razpisana Interpolova tiralica, v Sloveniji pa je od leta 2007 živel v razkošni vili nad Portorožem, ki jo je kupil v imenu svojega podjetja Sedanka. Njegova družba ima ves čas med 30 in 130 tisoč evrov prihodkov, dobička pa med tisoč in sedem tisoč evri, lani je celo poslovala z izgubo. Genadi je sicer že izstopil iz lastništva, tako da je Sedanka danes uradno v lasti Tatjane Lisak in Irine Šinkarenko. Slednja ima v lasti tudi podjetje za svetovanje in trgovino THN v sedežem na Šmartinski cesti v Ljubljani in, kakopak, z minimalnimi prihodki, nikakršnim dobičkom ter naložbo v nepremičnino.

Ampak Rusi dvomljivega slovesa niso edini, ki se počutijo v Sloveniji varne. Tako je italijanski mafijski skesanec Maurizio Prestieri v pogovoru s pisateljem Robertom Savianom, avtorjem odmevne knjige Gomora, Slovenijo označil kot raj za mafijo, češ da v Sloveniji ni protimafijske kulture, zato se lahko mafijci po državi gibajo neovirano. »V Sloveniji smo bili povsem varni, zato smo uporabljali svoja prava imena,« je pred tremi leti dejal Prestieri in dodal, da niso uporabljali ponarejenih dokumentov. Tudi stavniška mafija je Slovenijo uporabljala kot izhodiščno državo za prirejanje izidov nogometnih tekem predvsem v Italiji. Zahodni mediji so Ljubljano označili za center za ilegalne športne stave, kjer je deloval tudi Wilson Raj Perumai, eden najbolj znanih ljudi stavniške mafije, o njem  smo v Reporterju že pisali. Povedano drugače, ker je Slovenija članica EU in schengenskega območja in država, kjer imajo organi pregona zaradi pretiranih človekovih pravic zelo zvezane roke, je zanimiva za ljudi s sumljivim pedigrejem in kot tranzitna država, za naložbeni kapital pa popolnoma neprivlačna.

»Po večini raziskav je temeljni razlog neučinkovit pravosodni sistem oziroma slaba pravna varnost investitorjev, ki je povezana z dolgotrajnimi sodnimi postopki v primeru reševanja gospodarskih sporov, in nepredvidljiva politika države,« meni ekonomist Matej Lahovnik. Po njegovo je najlepši primer zadnji ukrep Cerarjeve vlade, ki zaradi polnjenja proračuna uvaja dodatne okoljske dajatve. Nepredvidljiva davčna politika odganja tuje investitorje. Kapital je pač plaha ptica, ob lomastenju slovenskih uradnikov na ministrstvu za finance oziroma ob grožnjah z novimi dajatvami raje odleti drugam. Pred nekaj tedni je tudi znameniti britanski časnik Economist opozoril tuje investitorje, da se je Sloveniji bolje izogniti. »Navsezadnje pa se lahko tudi vprašamo, kdo je pri nas v Cerarjevi vladi sploh sogovornik potencialnih tujih investitorjev,« pravi Lahovnik.

Več v tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike.