Prešernovo nagrado letos prejmeta plesalka Mateja Rebolj in slikar Kostja Gatnik. Dobitniki nagrade Prešernovega sklada pa so umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, igralec Peter Musevski, skladatelj Aldo Kumar, igralka Barbara Cerar, pisatelj Andrej Rozman Roza in plesalka Maja Delak.
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je na predvečer kulturnega praznika potekala osrednja državna proslava, na kateri so tudi uradno razglasili dobitnice in dobitnike malih in velikih Prešernovih nagrad. Tržaški režiser Marko Sosič je kulturni program z naslovom Stopaš, je slika v srcu... osredinil na moderno slovensko ljubezensko poezijo.
Odločitev, da kulturni program usmerja prav ljubezenska poezija slovenskih pesnic in pesnikov, kot so Boris A. Novak, Lucija Stupica, Ciril Zlobec, Mila Kačič, Jurij Hudolin in Josip Osti, Miklavž Komelj in drugi, je Sosič utemeljil z ugotovitvijo, da ljubezen nima dovolj prostora v današnjem času.
Glavnino ljubezenske poezije sta interpretirala dramska igralca Nina Ivanišin in Igor Samobor, pesem Sej vame seme Mile Kačič je zapela Severa Gjurin, Trubadurjevo pesem Gregorja Strniše pa Marko Vuksanovič. Eden od vrhuncev proslave je bila interpretacija pesmi Milana Jesiha Tistega večera, ki jo je izvedla mezzosopranistka Marjana Lipovšek.
Skozi ples so o ljubezenskih razmerjih na proslavi spregovorili tudi moderni plesalci v koreografiji Rosane Hribar. Kar verjetno ni bilo naključje, saj je nagrado Prešernovega sklada prejela plesalka Maja Delak, veliko Prešernovo nagrado pa Mateja Rebolj.
Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Jaroslav Skrušny je povedal, da je proslava, obredje, kot jo je poimenoval, namenjena lepoti, ljubezni in poeziji, saj da "nas k temu zavezuje Prešernova dediščina". Skrušny je dejal, da večer pripada "osmerici odličnikov", ki so "raison d'etre" dela odbora Prešernovega sklada, nato pa je besede prepustil predsedniku nacionalnega sveta za kulturo in režiserju Miranu Zupaniču.
Ta je za svoj govor požel dolg aplavz. Spomnil je namreč, da se v slovenski javnosti nihče ni odzval na izjavo filozofa Slavoja Žižka, ki je dejal, da bi bilo najbolje, če bi v Cankarjev dom, polnem slovenskih umetnikov, podstavili bombo. Ali tišina pomeni, da se Slovenci s tem strinjajo? Ali sploh spoštujemo to, kar danes slavimo? Politična elita se na številne, dolgoletne probleme slovenske kulture ne odziva, jih ne rešuje, je poudaril Zupanič. Umetniki ob vsem tem ne bi smeli molčati, še manj le čakati na politike. Kajti resničen umetnik je tisti, čigar mesto je na strani svobode, je sklenil Zupanič, ki je oder nato prepustil "osmerici odličnikov".
Poleg Delakove so nagrade Prešernovega sklada prejeli še igralka Barbara Cerar, pesnik Miklavž Komelj, skladatelj Aldo Kumar, igralec Peter Musevski ter gledališki in literarni ustvarjalec Andrej Rozman - Roza.
Prešernovo nagrado za življenjsko delo v polju likovne umetnosti je prejel Kostja Gatnik. Na področju plesne umetnosti je Prešernovo nagrado prejela Mateja Rebolj. V svojem govoru se je spomnila na dve osebnosti, ki sta ključno vplivali nanjo in tudi na razvoj slovenske kulture: plesalko in koreografinjo sodobnega plesa Ksenijo Hribar in režiserja Dragana Živadinova, ki je s predstavo Krst pod Triglavom "dal krila njeni radovednosti".
Reboljeva je prva, ki je dobila veliko Prešernovo nagrado za področje sodobnega plesa. Ne le ples, njena edina religija je in bo ostala umetnost, je sklenila lavreatka.
Obrazložitev nagrad:
Kostja Gatnik: Njegov opus zaznamuje razpiranje pojma vizualnega in vizualnih komunikacij zadnje četrtine 20. stoletja. Njegovo slikarstvo, grafično oblikovanje, ilustracije in fotografijo združuje izjemna inteligenca in redko izpostavljena visoka merila kvalitete v neizprosnem samonadzoru. Gatnik je bleščeče vstopil na likovno prizorišče skozi popart in hiperrealizem. V poznih 80-ih letih je presenetil s poudarjeno osebnoizpovedno in refleksijsko poetiko. Njegovo likovno urednikovanje Tribune je pomenilo odskočno desko v kompleksnost popkulture. Med ustvarjalci svoje generacije je posebej zaslužen, da so diskurzi o privilegiranih umetnostnih medijih v zadnji četrtini 20. stoletja postajali irelevantni. Talent in kvaliteta se nanje ne moreta ozirati. Nenehno je bil navzoč s karikaturo, stripom, plakatom, ovitki nosilcev zvoka, knjižno opremo in ilustracijo par excellence. Slikarski opus je pokazal izjemoma. Temu botruje Gatnikova brezkompromisnost v zasledovanju popolnosti in kvalitete. V prvi vrsti je sijajen risar. Njegova inteligenca se kaže v ekonomičnosti črte, obvladovanju, ponotranjenju in vzpostavljanju dialoga z izbranimi stilnimi obdobji novoveške likovne tradicije. Njegova poteza je zanesljiva, natančna, kritična, pogosto humorna, ironična in tudi samoironična. Z njo je obvladal grafično oblikovanje, strip in še zlasti ilustracijo, ki jo odlikuje širok razpon žanrov, predvsem pa poseben dar, da ne nagovarja samo ozko opredeljene ciljne publike. Vsakogar očara, modri, razsvetljuje, pa naj gre za risano ali slikano podobo. Njegove fotografije razodevajo občutljivost slikarske optike tudi v tej zvrsti. Gatnik je že pred desetletji začel spreminjati predstave o umetništvu, ustvarjalnosti, likovnosti in področju vizualnih komunikacij. Utemeljitev je napisal Andrej Smrekar.
Mateja Rebolj: Vpogled v novejšo plesno zgodovino nam pokaže, da v Sloveniji ni plesalke ali plesalca, ki bi uspel v svoj opus z enako mero umetniške odličnosti zajeti tako širok spekter različnih gibalno-plesnih in sodobnih scenskih estetik kot Reboljeva. Kot baletna solistka SNG Opere in baleta Ljubljana je odplesala vrsto vlog klasičnega baletnega repertoarja, kot sta Giselle in Odette iz Labodjega jezera. Že v 70-ih letih je začela kazati nagnjenost k modernizaciji baletnega vokabularja in težnje po vnosu avtorskih prvin v klasični režim koreografije. V tem smislu je njen baletni vrhunec srečanje z modernimi težnjami koreografa Milka Šparembleka. Njeno umetniško ustvarjanje pa je domov v resnici prispelo leta 1985, ko sta v njeno življenje vstopila retrogradno Gledališče sester Scipion Nasice s Krstom pod Triglavom in produkcija Plesnega teatra Ljubljana. S prelomom preko avantgardnih, modernih, postmodernih in sodobnih plesnih tehnik se ji je razprlo polje tega, kar je mogoče gibalno in plesno utelesiti. Od srede 80-ih let je svojo plesno ustvarjalnost vpisala v sodobne koreografije Ksenije Hribar, Matjaža Fariča, Sinje Ožbolt, Mateje Bučar, Mareta Mlačnika in Magdalene Reiter. Zaradi vrhunske plesne discipline, tehnike in domišljije njeni nastopi gledalca vselej nagovorijo od tam, kjer se plesne forme podrgnejo ob svoj metafizični rob, in zaradi tega njena diskretna avtorska drža učinkuje enako vrhunsko tako v klasičnih kakor tudi modernih in retrogradnih koreografskih formatih, tako v strogih koreografskih režimih in strukturah kakor tudi v plesnem gledališču, konceptih, performansih in participatornih dogodkih. Osrednje mesto pa zavzema njeno temeljno srečanje z retrogardno in kozmo-kinetično umetnostjo Dragana Živadinova. V Obredu poslavljanja v kozmonavtskem centru Jurij Gagarin v Rusiji je za 20 sekund zalebdela v antigravitacijskem polju in s tem uresničila ultimativno utopijo plesne zgodovine: plesno telo premaga silo teže in se dotakne svoje lahke neskončnosti. Na tem mestu se njen plesni opus iz vsote vrhunskih umetniških del spremeni v presežno in samostojno umetniško delo, ki je v zgodovini plesne umetnosti nemara brez primere. Utemeljitev je zapisal Rok Vevar.
Miklavž Komelj: Pesniška zbirka Nenaslovljiva imena govori o velikih stvareh. Pravzaprav ne govori, ampak je o velikih stvareh. Še natančneje: ni o velikih stvareh, ampak je sama po sebi velika in vseobsegajoča stvar. Mogočna in hkrati drobna knjiga: protislovje je tu le navidezno. Komeljeva poezija jemlje dih in obenem zadržuje sapo. S slehernim vdihom zaobjame celoto, a pri tem ne odpihne niti najmanjšega drobca. Ob Nenaslovljivih imenih bomo morda začeli verjeti v vzporedne svetove. Vsak naelektren otroški las, vsaka črepinja je vesolje zase; ne v prenesenem pomenu, kot bi rekli učitelji, ampak zares, kot bi rekli otroci, je zapisala Katarina Marinčič.
Peter Musevski: Z radostjo igranja in ustvarjanja vlog, ko v sebi išče različne podobe in razgalja svojo dušo, svoj um in srce ter s poglobljenimi in izostrenimi pogledi dramskega ali filmskega lika, pa naj bo to Ojdip ali Kralj Lear, Norec, Sosed ali Edi, do potankosti razpira svoja občutja, razveseljuje občinstvo, ki s spremljanjem življenjskih zgodb uprizorjenih likov z njimi sočustvuje, sodoživlja njihove usode. To lahko pri občinstvu doseže le velik igralec, kakršen je Musevski. Do sebe je neprizanesljiv, človeško razgaljen v vsaki igralski upodobitvi posebej. Nepozabne vloge je odigral v filmih o ljudeh, ki živijo med peklom in nebesi: Kruh in mleko, Slovenka, Za vedno, Jaz sem iz Titovega Velesa. Sodi v vrh svoje umetniško izjemno ustvarjalne igralske generacije. Prav tisto, kar v svojih igralskih kreacijah zamolči, in način, kako zamolči, je resnica, podobna oni, ko spregovori. Preprosto začuti vrhunske umetniške presežke: skromnost, človeško toplino, srečo, je zapisala Mojca Kreft.
Aldo Kumar: Ljubezen in navdih do glasbe je zarana črpal iz ljudske pesmi in zborovskega petja pa tudi skozi bogato in doživeto posredovano umetniško izkušnjo svojega srednješolskega učitelja glasbe Maksa Pirnika. Po študiju na Akademiji za glasbo v Ljubljani se je izpopolnjeval pri mojstrih poljske avantgarde: Boguslawu Julienu Schaefferju, Krzysztofu Meyerju in Wlodzimierzu Kotonskem. Za razliko od vrste stanovskih kolegov Kumarjevega ustvarjalnega sveta nikoli niso obrzdale kake šole, slogi ali zvrsti. Kumar je eden redkih slovenskih skladateljev, ki jim čas prinaša vedno širšo paleto zanimanja: za različne sloge, zvrsti in žanre. V najbolj žlahtnem pomenu besede Kumar razvija klasično umetniško tradicijo z izjemnim občutkom za sodobne funkcije glasbe: kot čiste umetnosti na koncertnem odru, kot pomemben gledališki medij in tudi kot ključne prvine filmske umetnosti, je zapisal dr. Leon Stefanija.
Barbara Cerar: Nagrado prejme za igralske vloge, ki jih je v zadnjih dveh letih ustvarila v ljubljanski Drami: Gillian v Barnesovih Prerekanjih, Lucindo v Jovanovićevih Plejbojih, Kasandro v Ajshilovi Oresteji in za glavno vlogo/vloge v Barčici za punčke Milene Marković. Cerarjeva je med najvidnejšimi dramskimi igralkami današnjega slovenskega gledališča. O tem zanesljivo priča dolga vrsta zanimivih, polnih, duhovito in kompleksno zasnovanih figur, ki so nastajale tako po klasičnih kot po sodobnih literarnih predlogah. Cerarjeva je energična, duhovita in domiselna igralka, enako prepričljiva in očarljiva v različnih odrskih žanrih − tako v stari visoki tragediji kot v moderni komediji in groteski. Enako zanesljiva in celo bravurozna je v vseh mnogovrstnih elementih igralskega izrazja v širokem razponu med govorom, gesto in gibom, je zapisala Darja Dominkuš.
Andrej Rozman Roza: "Širiti polje svobode, in to na zabaven način, je moj osnovni namen," je dejal pred nekaj leti. V naravi umetnosti je, da širi svobodo, toda širiti jo na način, ki vzbuja ugodje in smeh, je dano le redkim umetnikom. Rozman počne to s pomočjo literature in gledališča že trideset let. Svojemu bogatemu knjižnemu opusu, namenjenemu predvsem otrokom, tudi najmlajšim, je nazadnje pridružil Uganke 100+1, z eno več, kot jih je zmogel veliki Oton Župančič. Odrasle pa najraje pripelje v svoje gledališče enega, kjer jim kot humorist, satirik in zlasti parodik, ki se dotika aktualnih slovenskih skomin in bolečin, postreže s svojimi dramskimi besedili, svojo režijo in svojo igro. Navdušil je z libretom za pop-rock opero Neron in z gledališko predstavo Najemnina ali We are the Nation on the best location. Zaradi Rozmanove umetnosti je ljubljansko Trnovo že dolgo kraj veselega imena, je zapisal Peter Kolšek.
Maja Delak: Niz plesno-gledaliških predstav, ki jih je kot koreografinja, plesalka in plesna pedagoginja ustvarila v zadnjih dveh letih, je umetniški dosežek, ki kristalizira izjemno kvaliteto in samosvojost njenega plesnega ustvarjanja. V predstavah preigrava in prehaja vloge, ki nam jih dodeljujejo konvencije spola, družbenega statusa, statusa umetnika in celega niza s sodbami in predsodki določenih navideznih samoumevnosti. Presežnost njenega plesnega "vesolja" leži v inventivnem umetniškem jeziku, ki spregovori tudi o nečem, kar je velikokrat zamolčano: politiki spola, položaju ženske v kulturnem, socialnem in političnem kontekstu sodobnega plesa in umetnosti nasploh v Sloveniji. Odmevnost njenih predstav je izvrstna točka za priznanje njene izjemne kreativnosti, je zapisal dr. Tomaž Toporišič v utemeljitvi. Vse zgornje utemeljitve so delno okrajšane.
