Radio Erivan je poslal v jutro aktualni novici. Prva je ta, da si je ruski tajkun v črnogorskem obmorskem lokalu z bankovcem za petsto evrov prižgal cigaro; druga pomirjujoča vest pa je, da naša dediščina, jezera, smučišča in gozdovi, še niso »pod roko« prodani skrivnostnemu gospodu z južnooceanskih otokov. Za tem pa je kot vsakič že sledila aviza Money, money in pripovedna nategovanka o jari kači ali steklenem polžu.
Tam, v resničnem svetu, pa prav ta trenutek vrtijo glasbeni hit I Dreamed A Dream iz muzikala Les Miserables, s katero je Susan Boyle do solz ganila ves dehumanizirani svet. Toda prerasli smo sanje!»Vsi smo delali državo!« so besede pisatelja Rudija Šelige, ko smo vsak po svoje tlakovali pot samostojne Slovenije, ki nam je bila zaupana v naročje. Nihče ni imel nujnejšega opravka, kot spustiti se k zibelki rojstva države, da bi s svojim znanjem in močjo krepil komaj vznikle brsti domovine. Toda kaj smo vendar počeli, da smo v tej dragoceni priložnosti zablodili na poti in nismo opazili, da nam je izbrano mnoštvo skritih plenilcev obračalo smerokaze sebi v korist. In tako so usode na tisoče ponižanih, razžaljenih in izkoriščanih slovenskih delavcev postale tudi krik usod iz muzikala Les Miserables!
Mura, Istrabenz, Usnje Vrhnika, Mip Nova Gorica, Steklarna Nova in drugi propadajoči stebri gospodarstva, v katera so delavci z zaupanjem dajali svoje znanje, izkušnje, delo in čas, v resnici pa so zahrbtno izgubljali edino eksistenčno gotovost, edino varnost, ki so jo imeli! Jemali so jim jo tisti, ki sedaj v strahu za svojo slavo in dobiček trepetajo, kaj vse bi lahko izgubili; kot v posmeh pa vsem na očeh z bahavim šopirjenjem še vedno preštevajo z ukano pridobljeno bogastvo! Vsaka država je podoba stanja srca in duha! Je Slovenija izgubila oboje?
Je že res, da nekateri v življenju dobivajo in drugi izgubljajo! Revščina je sramotna in brez denarja ne gre, toda ni vsak revež brezdelnež, lenuh, potepuh ali prosjak. Razlika je v vzroku, zakaj se je kdo znašel v eksistenčnem razsulu, zato dobi to odrinjeno življenje še večjo notranjo moč! Tudi Susan Boyle je iz svojih izkušenj zapela I Dreamed A Dream ter z uresničenimi sanjami vsaj za trenutek ogrela planet, ki živi v vsestranski negotovosti.
I Dreamed A Dream, toda vsak po svoje smo prerasli sanje! Naša eksistenčna varnost tone in borba za preživetje nam grozeče kaže svoje pogoltne čeljusti. Brez povratne vozovnice smo sedli na drveči vlak negotovosti, ki se bo iztiril, če ne bomo prijeli za zavoro. Kaj je varnost, spoznaš šele, ko si brez nje!
Vsak dan posebej, dan za dnem, nekdo nekje nekomu zvoni na vratih in s pravnomočno sodno odločbo v roki vdira v naš dom. Nezmožnost odplačevanja posojil, vrtoglave zamudne obresti, posledično blokiran bančni račun ... In ker si ob vse, se lahko znajdeš na cesti, in če imaš družino, so čez prag vrženi tudi otroci. Čas je obstal, srce ti razbija, v sebi noriš in od skrbi potisnjen na kolena prosiš za kratkoročni odlog, čeprav že v naprej veš, da terjatev ne boš mogel niti v podaljšanem roku poravnati. Če pa ti plazenje po kolenih vendarle uspe, pa si še sodni izvršitelj, kakor v zgodbi o Judu, odreže svoj kos mesa.
Imel si sanje, in zamenjal jih je strah. Ob tem pa nenadoma spoznaš, da tudi želja nimaš več! Hočeš razumeti in ne spomniš se več, kdaj si nazadnje mirno spal. Ko pa se zbudiš, nočeš odpreti oči, ker je pred teboj sestradan dan, ki je postal definicija tvojega življenja.
S kepo v srcu pomisliš na družino, če jo imaš, spomniš se svojih staršev, vseh sorodnikov in prijateljev, pred katerimi skrivaš mizerijo eksistenčnega »outsiderja«. K sreči pa ti po žilah zabrbota tvoj skrhani ponos, ki ti še ne pusti priznati, da si zavozil. Zato se spraviš na noge, spereš iz sebe zadah prejšnjega dne in na ves glas naviješ I Dreamed A Dream. Kričiš v duetu s Susan Boyle in se svobodno sprehajaš po miriadah svojih sposobnosti. Tako opogumljen izpod postelje pazljivo izvlečeš umetniško sliko, ki si jo skril pred sodnim izvršiteljem, da jo kot eno od možnosti preživetja odneseš v zastavljalnico; te so vznikle kot gobe po dežju.
Ni pomembno kdo si in kaj lahko zastaviš, sumljiv si že, ker imaš v žepu samo za tolažilno kavo nekje ob Ljubljanici. Nov si še, zato ne veš, da ima zastavljalnica svoj protokol in trdega pogajalca za mizo. Če potegneš iz torbe zlatnino, je menjava z denarjem na hitro opravljena, če pa daš na ogled veliko dragocenejšo umetniško sliko, se zadeva zaplete. Zaman dokazuješ vrednost svojega kulturnega zaklada in zaman pričakuješ, da boš z umetniško sliko omehčal vampirja nasproti, ki bi glodal samo zlato. In ko že misliš, da je dojel, da ima pred seboj desetkrat večjo jamstvo za posojilo, ki naj bi ti ga odštel, te omalovažujoče pogleda in reče: »Kaj mislite, da bom v pisarni te kozolce gledal!« Tak je slovenski resničnostni šov!
Na cesti si in s sliko slovenskih kozolcev, ki jih je narisala roka velikega slikarskega mojstra, oddivjaš naprej, čeprav ne veš, kam pravzaprav hitiš. Nato se ustaviš v kiosku, si iz oglasnika naključno izpišeš gsm zbiralca umetniških slik, in čez dobro uro si že za polovično ceno spustil iz rok poslednjo finančno varnost, ki si jo še imel. Blagor tistim, ki lahko verjamejo »šlogarcam« vseh vrst, ker bi sicer zdirjal še k njim in ujet v zanki Plutona ter Uranovega besa radovedno poškilil, kaj ti še pripravlja usoda. Tako pa zavlečen v osamo zbiraš svoj zanos, kajti prerasel si sanje, in nič te ne bo več prevaralo! Pa kaj, še imaš dom, pa čeprav nad njim visi deložacija, še imaš sebe na vajetih in zato vsemu navkljub zopet zapoješ I Dreamed A Dream, ker ti vsaj tega ne morejo vzeti. Sicer pa, kako prazen bi bil svet brez iluzij in vizij in kaj naj bi nam sploh ostalo, če ne bi imeli sanj.
Kam bo odšla Slovenija, če narod ne bo več našel opore v njej? In kako naj ljudje, preobteženi s krivicami, tegobami in skrbmi, pojejo himno domovini, ki jih je slekla do golega? Domovina je v vsakomur, nam vsem dodeljena, edina! Že pred štirimi leti je RA SLOVENIJA poslal v eter mojo radijsko dramo Potica v smetnjaku. Eni mečejo potico v smetnjak, drugi poljubijo kruh, če jim je padel na tla, kakor je bila nekdaj slovenska navada.
Toda vseeno ne pozabite ujeti signala radia Erivan, ki poroča: »NA ZAHODU NI NIČ NOVEGA!« In tudi o jari kači in steklenem polžu se še vedno prerekajo.