Naposled so se tudi slovenski organi pregona lotili iskanja odgovornih »rudarjev« slovenske bančne luknje. Potrebovali so kar precej časa, da so se zganili. Morda jim je šla v nos aktivnost parlamentarne preiskovalne komisije o zlorabah v bančnem sistemu, ki jo vodo poslanec SDS mag. Anže Logar.
Da so stopili mnogim na žulj, konec koncev priča tudi odločitev ljubljanske okrožne sodnice Daše Cener, da preiskovalni komisiji odreče vpogled v dokumentacijo NLB, iz katere bi lahko razbrali, kdo so bili »rudarji« bančne luknje in kdo se je okoristil z »izkopanim«. Tudi zato ima izrečena misel Anžeta Logarja koalicijskim poslancem, za katere je to skoraj drugorazredna tema, več kot jasno sporočilo: ali želimo odkriti in kaznovati krivce ali ne.
Razvpiti lokalni mešetar z zemljišči
Prav zato k tej slovenski banksterski blaznosti, ki jo je država s sanacijo bank naložila na ramena davkoplačevalcev, še nekaj milijonski kamenček iz Prekmurja v sicer nekaj milijardni bančni luknji. Dogajalo se je v letu 2006, ko je bil na čelu NLB Marjan Kramar, nadzornike je vodil Žiga Lavrič. Proti koncu leta 2004 je soboški razvpiti lokalni mešetar z zemljišči in nepremičninami Matej Sukič, lastnik družbe Finander, d. o. o., izvohal lokacijo, kje bo kranjski Merkur zgradil prodajni center v Murski Soboti. Na hitro je od zasebnikov pokupil kopico parcel, v glavnem travniških površin.
Sledila je dražba štirih občinskih parcel, uradno travnikov v izmeri dobrega hektarja. Ker je bil edini kupec, jih je dobil za sto tisoč evrov. To je bilo decembra 2004, ko se občinskim svetnikom in meščanom Murske Sobote še sanjalo ni, da bo ob Markišavski cesti kranjski trgovec postavil prodajni center. Svetniki MO Murska Sobota so namreč spremembo OPN izglasovali komaj leta 2007, Merkur pa je prodajni center odprl leta 2009. Zemljišča, kupljena od zasebnikov, je Matej Sukič prodal kranjskemu Merkurju, nekoč občinskim travnikom pa je bila namenjena daljša in bolj zapletena lastniška pot.
Najprej jih je Matej Sukič oziroma njegov Finander oktobra 2005 prodal za 243.984 evrov družbi Novo plus, d. o. o., Cesta 24. junija 23, v spodnjih Črnučah v Ljubljani. Po desetih mesecih lastništva mu je prodaja navrgla 134.984 evrov dobička. Le dva meseca pozneje, 27. decembra 2005 so dobila nekoč občinska zemljišča novega lastnika. Kupila jih je družba Hopla – podjetje za trgovino, proizvodnjo in razvoj, d. o. o., iz Brnčičeve ulice, skorajda soseda družbe Novo plus.
Za dober hektar še vedno le travniških površin je Hopla odštela dober milijon evrov. To je zmogla družba brez zaposlenih, ki je po Ajpesovem registru sodila med majhna podjetja. Njen lastnik še en Prekmurec, in sicer Stanislav Litrop, katerega ime se najde v pravcati pajkovi mreži različnih družb, kot so Hopla, Espero, Novo, Novo plus, Elma nepremičnine, Celi svet, Igrače za vrtce ... Vsa s sedežem na Cesti 24. junija v spodnjih Črnučah.
Na piškavi hektar kar pet milijonov kredita
Le kako dobre zveze in poznanstva je moral imeti Stanko Litrop (letnik 1959) med šefi NLB leta 2006, takrat je bil predsednik uprave Marjan Kramar, da so mu na tisti i hektar še vedno travniških površin maja 2006 odobrili pet milijonov evrov hipotekarnega kredita. Pogoji so bili nadvse ugodni, pet milijonov evrov naj bi odplačal v 58 obrokih, bančniki pa so mu dodali pripadajoče pogodbene obresti, ki so znašale vsoto enomesečnega euribora in fiksni pribitek 1,75 odstotka letno.
To je bilo 18. maja 2006. Sveži izpisek iz zemljiške knjige pravi, da je družba Hopla svojih obveznosti ni poravnala, zato je NLB dve leti pozneje (2008) na sodišču doseglo vpis sklepa o neposredni izvršbi. Tej je še kar nekaj izvršb, ki so jih vložili nezadovoljni upniki, Javno podjetje energetika Ljubljana, Javno podjetje vodovod-kanalizacija, Deželna banka Slovenije, GPG inženirig, d. d., v stečaju, v skupni vrednosti dobrih 278 tisoč evrov.
Ker sem septembra 2007 na odgovorne v NLB naslovil novinarsko vprašanje, na kakšni osnovi so lahko družbi Hopla s tako slabimi bonitetnimi ocenami in za tako mizerno zavarovanje enega hektarja travnika odobrili petmilijonski kredit, so v odgovoru preprosto zapisali, da se »naj ne praskam tam, kjer me ne srbi«, ker da gre za poslovno skrivnost med NLB in njenim komitentom.
Da bi moral takrat zažvižgati Kos, sem zapisal, vendar kako naj Kos zažvižga, če so mu v NLB zaupalo bogato plačano forenziko, ki naj bi odkrila »rudarje« bančne luknje. Naj zato zapišem, da Hopla še ni v stečaju, četudi ima zaprte vse transakcijske račune. Lastnik in odgovorna oseba je še vedno Prekmurec Stanko Litrop, ki živi na Jenkovi 13 v Ljubljani.
Zato pa je v stečaju končala večina prej navedenih družb, tudi Finander je od letošnjega junija v stečaju. Seveda je ta primer le eden v nizu prekmurskih prispevkov k slovenski banksterski blaznosti. Zadnje kriminalistične preiskave bodo pomenile, žal so izkušnje takšne, da se bo tresla gora, iz velike bančne luknje pa bodo prišle le nepomembne miške.
