Rupel, ki je imel novinarsko konferenco v vlogi predsednika odbora za zunanje zadeve pri strokovnem svetu SDS, je kot bistveno razliko med sporazumom, ki sta ga parafirala nekdanja premiera Janez Drnovšek in Ivica Račan, ter prejšnji teden podpisanim arbitražnim sporazumom navedel dejstvo, da je prvi vseboval končno rešitev oziroma zemljevid meje, medtem ko je arbitražni sporazum le navodilo za arbitre.

Tudi dogovor nekdanjih premierov Janeza Janše in Iva Sanaderja na Bledu avgusta 2007 je bil po Ruplovi oceni boljši od sedanjega sporazuma, saj je vseboval načelo zunanje pravičnosti. Pri tem načelu bi morala Slovenija po Ruplovem mnenju vztrajati.

Sicer pa je za Rupla najbolj moteče to, da se bo v skladu z arbitražnim sporazumom "zgodba končala šele čez štiri ali pet let, kar je slabo za Slovenijo". Hrvaška je namreč zdaj bolj motivirana za konstruktiven pogovor, kot bo čez štiri ali pet let, pravi.

Ponovil je, da je bila SDS naklonjena do predloga evropskega komisarja za širitev Ollija Rehna, ki je vseboval časovno opredelitev in je predvidel, da bodo hrvaško vstopanje v EU in pogajanja o meji potekali sočasno. "Zdaj se je simetrija porušila," je opozoril.

Glede posvetovalnega referenduma o arbitražnem sporazumu, ki ga napoveduje premier Borut Pahor, Rupel meni, da bi moral premier opraviti širša posvetovanja že pred podpisom sporazuma, sicer pa napoveduje, da bodo Slovenci na referendumu "izrazili zadržanost" do sporazuma.

Kljub temu je Rupel prepričan, da je treba zdaj "stvari speljati do konca, kot so postavljene", a hkrati obžaluje, da "je bila stvar narejena na hitro". Dimitrij Rupel obžaluje tudi, da je vlada prehitro popustila pred pritiski iz tujine, zlasti iz Washingtona.

Rupel je danes tudi ocenil delo zunanjega ministrstva v zadnjem letu. Kritičen je bil, ker Slovenija dlje časa ni imela veleposlanikov v nekaterih ključnih državah, ter do spremenjenega zakona o zunanjih zadevah, ki prinaša več pristojnosti predsedniku republike glede imenovanja veleposlanikov, ter znova omogoča nagrajevanje politično primernih posameznikov z veleposlaniškimi mesti.

Na novinarsko vprašanje, ali v službi - Rupel je zaposlen na MZZ - zaradi današnje novinarske konference pričakuje težave, pa je dejal, da ima "stalno težave v življenju, na MZZ in zunaj njega".

 

Na spletni strani SDS.SI je dr. Dimitrij Rupel danes objavil spodnji zapis:

Državni molk ob 20. obletnici padca Berlinskega zidu in »quick fix« diplomacija

  Temu dogodku in dogodkom, ki so mu sledili, dolguje Slovenija svojo neodvisnost in demokratično ureditev. Danes praznujemo dvajseto obletnico slovesa od komunističnega sistema, primitivizma, zatiranja človekovih pravic, hladne vojne, ideološke discipline, gospodarske in kulturne zavrtosti. Deveti november 1989 je bil slab dan za komuniste in za levičarje po vsem svetu. Takrat se je podrl njihov svet. Lahko se samo sprašujemo o razlogih, zakaj naša država, vlada ali vsaj Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ) doma v Sloveniji uradno ne priznavajo oz. ne praznujejo tega dogodka.
 
Prvo leto po državnozborskih volitvah in po izvolitvi nove vlade je MZZ preživelo v vzdušju preurejanja, negotovosti, razočaranja in resnih težav. To je seveda povezano z objektivnim položajem po koncu predsedovanja, ki je bilo vrhunec slovenske zunanjepolitične angažiranosti, širjenja slovenskega vpliva itn. Večino težav pa so si v MZZ v letu 2009 pridelali sami. Splošni vtis je, da je bilo precej izgubljenega časa, veliko praznega teka, predvsem pa resnih napak, zaradi katerih je trpel ugled države. Naj naštejemo nekaj takšnih težav:

    1.    Zadrževani in zavrženi zakoniti sklepi prejšnje (Janševe) vlade glede veleposlanikov: Slovenija je bila v ključnem obdobju pogajanj s Hrvaško brez veleposlanikov v Washingtonu, Moskvi, Berlinu in na Dunaju.

    2.    MZZ je postalo problematično, ker so na njegovo čelo postavili človeka, ki je bil ob božiču 2007 oz. v letu 2008 odgovoren za poskus sabotaže slovenske in evropske zunanje politike. Gre za t. i. washingtonsko depešo. Na podlagi njene objave v slovenskih in srbskih časnikih so v tedanjih opozicijskih krogih zgradili famo, da ZDA vršijo pritisk na Slovenijo/EU v zvezi s priznanjem Kosova, čeprav je Slovenija ravnala povsem neodvisno od ZDA in od te fame, pač v skladu z dogovori v EU.

    3.    Letos je prišlo do dejanskega pritiska ZDA oz. mednarodne skupnosti na slovensko vlado v zvezi z arbitražnim sporazumom s Hrvaško. O tem je v Stockholmu javno govorila hrvaška predsednica vlade Kosorjeva. Ta pritisk je bil uresničen, vendar v slovenski javnosti zaradi tega ni bilo nobenega vznemirjenja. Slovenija je v tem primeru ravnala v nasprotju s svojimi interesi, saj bi morala videti rešitev mejnega vprašanja bolj v kontekstu dobrih odnosov s Hrvaško, kot v kontekstu sicer legitimne skrbi mednarodne skupnosti za nemoteno širitev EU.

    4.    MZZ je bilo v primeru arbitražnega sporazuma uporabljeno za »quick fix« diplomacijo in je zanemarilo izkušnje iz preteklosti. Predvsem se je vdalo političnim premislekom predsednika vlade in predsednika republike, ki sta rešitev slovensko-hrvaškega vprašanja odrinila v prihodnost po koncu svojih mandatov.

    5.    Brez učinka je bil izigran adut, s katerim je Slovenija uveljavljala svojo pravico do zadržkov v primeru kršitev evropskih standardov s strani Hrvaške.

    6.    MZZ je pripravilo nov zakon o zunanjih zadevah, ki mimo ustavnih določb daje predsedniku republike nove pristojnosti pri postavljanju veleposlanikov. Zakon vrača v zakonodajo možnosti za nagrajevanje političnih zaslug.

    7.    Dejansko so se v ospredje in na čelo MZZ, v različne svetovalne in ekspertne skupine, vrnili nekateri jugoslovanski diplomati, kar je imelo za posledico revizijo zunanjepolitične usmeritve Slovenije.

    8.    MZZ je pripravilo novo zunanjepolitično strategijo, ki ne prinaša ničesar novega, vendar zbuja vtis brezbrižnosti glede nacionalnih interesov Slovenije. V strategiji ni praktičnih izhodišč za delovanje MZZ v okviru Skupne zunanje in varnostne politike EU oz. v okviru skupne zunanje službe, ki jo predpostavlja Lizbonska pogodba.

    9.    V zadnjem letu je Slovenija izgubila nekaj svojega ugleda. V tujih medijih pišejo, da je Slovenija sprta z vsemi sosednjimi državami.

    10.    V EU je vse pripravljeno za začetek delovanja evropske zunanje službe. O slovenskih pripravah nanjo slovenska javnost in nepooblaščeni diplomati ne vedo ničesar. Morda se MZZ pripravlja na premike v evropski diplomaciji po tihem, kar zbuja vtis, da utegne nadaljevati z izključevalno politiko, ki se je v letu 2009 pokazala pri postavljanju »pravovernih« veleposlanikov.
 
 
 
Ljubljana, 9. novembra 2009