1. Kolumna ni isto kot poročanje, saj vedno odraža piščeve osebne poglede in stališča do določenih pojavov, dogodkov in javnih osebnosti, ki zaradi svojega položaja v družbi morajo vedeti, da so lahko izpostavljene kritiki. V Sloveniji smo sicer res priče »vsesplošnemu nižanju vseh možnih standardov novinarskega poročanja«, vendar niti Reporter niti moja malenkost v tem ne sodelujeva. Kar pa zadeva neprikrito »služenje prozornim političnim ciljem«, si ga je bilo mogoče ogledati celo že ob nastopih nekaterih naših najbolj žlahtnih humoristov in glumačev na proslavah, prireditvah, shodih, podelitvah in zabavljaških tv-oddajah, ki jih spremlja vsa Slovenija.
2. Dr. Podbregarja moti moje smešenje strankarskega prebežništva, prebežništvo samo po sebi pa je očitno čisto v redu. Postavlja se v vlogo razsodnika, kaj so nizkotne oznake in kaj ne, pri čemer naj bi prispodoba o političnih kokoših, ki brez slabe vesti menjajo kurnike in peteline, ženske ponižala v objekt spolnega (ne)poželenja. Bi bilo morda manj grozno, če bi ob štirih novopečenih poslankah PS, na katere se nanaša prvi del kolumne, uporabil oguljeno primerjavo z navrtano ladjo in bežečimi podganami? Ne verjamem.
3. Vse v moji kolumni naj bi kajpak sodilo v »prepoznaven besednjak sovražnega govora«, kar ne čudi, saj si mnogi na »demokratični levici« že od nekdaj lastijo ekskluzivne pristojnosti tozadevnih razsodnikov. Niso sovražni odurni, kulturnice nevredni pogromaški izpadi gospe Svetlane Makarovič, ni nesramno in sovražno (ter še zlasti nespametno), da Katarina Kresal nasprotnike družinskega zakonika ozmerja z zagamanci, za vodstvo LDS sta sovražni ironija in sarkazem, ki po mojih izkušnjah ob stvareh, zaradi katerih sem kot državljan Slovenije in kot novinar upravičeno zaskrbljen, zaležeta mnogo bolj kot klasično branje levit, pridiganje, zmerjanje ali moraliziranje. O pometanju pred svojim pragom visoko pod vrhom Delove stolpnice torej očitno niti ne razmišljajo.
Naj končam z vprašanjem gospodu dr. Iztoku Podbregarju, ali bo v »kontekst permanentnega rušenja vseh profesionalnih medijskih postulatov« (kakšna lingvistična strahota!) sodila tudi moja prihodnja kolumna, če jo bom morebiti posvetil odločitvi o prodaji slavnega falcona. In če me bo zanimalo, ali bodo k novačenju možnih kupcev nemara pritegnili tudi oficirja-strokovnjaka, ki je pred dobrim desetletjem meni in drugim časnikarjem v obraz zatrjeval, da sta večnamenskost in uporabnost sokola izjemni, saj bo po potrebi v svoji deluxe notranjosti prevažal celo ranjence s front. Kdo že je to bil!?
Pa lep pozdrav!