Toda Delavska hranilnica ni katerakoli finančna ustanova. Ustanovili so jo sindikati, ki so tudi večinski lastniki, z denarjem svojih članov iz članarin. Prav tistih članov, ki imajo po šesto, sedemsto, osemsto evrov mesečne neto plače in v njihovem imenu sindikalistični voditelji vpijejo proti »jebenemu kapitalizmu« (Branimir Štrukelj) in proti vse večjim socialnim razlikam.
V pisanju sem tako opozoril na dvoličnost sindikatov glede Stegnetovih prejemkov, za katere on seveda ni »kriv«, kateri menedžer pa od lastnikov ne bi sprejel takšnih prejemkov. Vseeno se je očitno čutil napadenega in je hotel oprati svoje ime in visoke prejemke. Tako si je v Nedeljskem dnevniku v lasti Golobičevega tajkuna Bojana Petana naročil članek z bizarnim naslovom Svetla luč v bančni temi, ki je ena sama hvalnica njemu. On in hranilnica, ki jo vodi, sta luč v bančni temi! Stegneta je pri pogovoru z novinarjem Cirilom Brajerjem le nekoliko preveč zaneslo in je razložil tudi, da se je pogovoril z novinarjem, ki je pisal o njegovi visoki plači. Novinar naj bi se mu »opravičil, češ, saj vemo, da so plače v finančnem sektorju visoke, a naš cilj je obračun s sindikati, ki so sprožili neljub referendum. Delavska hranilnica je le sredstvo.«
Na vprašanje, »kdo je oni novinarski junak, ki je priznal, da so sindikati trn v peti glasilom, naklonjenim vladi«, je Stegne odvrnil, da se piše na G. Pregledal sem članke (bilo jih je le nekaj), v katerih smo v zadnjem času novinarji pisali o prejemkih Stegneta, a med njimi ni nobenega avtorja, ki se piše na G., razen seveda mene, Glücksa. S Stegnetom se nisva nikoli pogovarjala ne v živo ne po telefonu, tako da mu nisem niti mogel povedati tega, kar mi pripisuje. Po elektronski pošti sva komunicirala s tremi sporočili (eno od mene Stegnetu in dve v drugi smeri), vsebina mojega sporočila je preverljiva in ni niti približno taka, kot jo je opisal v pogovoru za Nedeljski dnevnik.
Zaradi tega sem na Stegneta naslovil še drugo elektronsko pošto, v kateri ga pozivam, naj predloži dokaze za svoje trditve v pogovoru za Nedeljski dnevnik. Če ne drugega, bi morali obstajati zabeleženi telefonski klici na moj stacionarni službeni ali prenosni telefon. Ob tem sem ga opomnil, da je od njegovega pojasnila odvisen morebitni sodni postopek za zaščito mojega dobrega imena. Za čuda je Stegne, ki je bil tako gostobeseden v članku v Nedeljskem dnevniku, obmolknil. Zaman sem čakal na njegovo pojasnilo po elektronski pošti ali na telefonski klic, napisal sem mu namreč tudi številko svojega prenosnega telefona. Kot kaže, je predsednik uprave Delavske hranilnice pred »onim novinarskim junakom na G.« zdaj stisnil rep med noge.