Kljub finančni in ekonomski krizi, ki pesti domala ves svet, ravno v teh dneh v Sloveniji teče zanimiva vzporedna zgodba, ki ima za skupni imenovalec draga letala. V javnost sta pricurljali dve novici, ki ju lahko med seboj povežemo. »Ta problem bo brez naše želje pristal na brniškem letališču,« je pred kakšnim tednom dejal premier Borut Pahor o vrnitvi vladnega paradnega letala Falcon 2000ex, ki ga ameriška družba General Maritme Corporation ne namerava več uporabljati. Premier je malo pred tem javnosti zagotavljal, da bodo vsi člani vlade, ko bo le mogoče, leteli z rednimi linijskimi povezavami. Skoraj sočasno z vladnimi zapetljaji zaradi letalskih prevozov, je dnevnik Večer objavil vest, da je predsednik republike dr. Danilo Türk za dvodnevni najem letala ob oktobrskem uradnem obisku BiH porabil 89.100 evrov. Podatek je kasneje potrdil tudi predsednikov urad: od celotnega zneska je predsednikov urad plačal 63 tisoč evrov.
Kaj pa zdaj? Falcon bi se moral izplačati v desetih letih
Zgodba o falconu sega v leto 2001. Predsednik vlade je bil takrat še Janez Drnovšek, finančni minister pa Anton Rop. Slovenska vlada se je odločala za nakup zasebnega letala, ki naj bi rešilo transportna vprašanja vseh vladnih članov. Najprej je bil govor o tem, da bi kupili airbus, ki naj bi bil najbolj uskladljiv s slovensko floto (predvsem Adrijino). Nakup letala je vlada takrat dodelila komisiji pod vodstvom generalnega sekretarja Mirka Bandlja. Na mizo so prišle ponudbe za tri letala, med njimi tudi za letalo Falcon 900EX. Cena za to letalo je bila slabih 35 milijonov dolarjev brez davkov (42 milijonov dolarjev z davki). Vlada se je prvi različici dragega falcona odpovedala in se z novo komisijo odločila za cenejšo različico Falcon 2000ex. Letalo bi moralo biti prevzeto februarja 2004, januarja istega leta pa je Ropova vlada letalo dala v najem. Finančni minister je tedaj bil dr. Dušan Mramor, ki se zadeve Falcon dobro spominja: »Letalo je bilo kupljeno, preden sem postal finančni minister, dostavljeno pa bi bilo v času mojega mandata, če ga ne bi dali v zakup.«
Dušan Mramor je posle finančnega ministra opravljal v času Ropove vlade od 19. decembra 2002 do 3. decembra 2004. Tako je bil vpleten v tisti del zgodbe, v katerem se je vlada odločila letalo oddati v najem ameriški družbi General Maritme Corporation ali krajše Genmar. Strani sta se sporazumeli za najemnino v višini 125 tisoč dolarjev mesečno. Mnogi so vladno odločitev kritizirali, češ da je iztržila premalo. Tedanji finančni minister Mramor še danes pravi, da je bila tista rešitev optimalna: »Pogodba o najemu z doseženo najemnino in drugimi pogoji najema (vzdrževanje, jamstva ipd.) ter znižanje cene letala za milijon dolarjev je bil velik dosežek, še posebno če upoštevamo tedanji gospodarski zastoj (leta 2003), enega največjih v najbolj razvitih državah, in presežno ponudbo tovrstnih letal«. Za primerjavo je Mramor še dejal, da je višina najemnine bila podobna tisti, ki so jo zaračunavali pri Adrii za potniško letalo CRJ 200.
Najemniška pogodba z Genmarom, ki je bila sklenjena za petih let, bi morala po zamisli skleniteljev trajati dlje. Danes oziroma čez dobra dva meseca se bo falcon vrnil v Ljubljano, od petletnih najemnin pa je slovenska država dobila samo 7,5 milijona dolarjev (125 tisočakov mesečno oziroma 1,5 milijona dolarjev letno). Po zadnji tiskovni konferenci, ki jo je vlada imela 10. decembra, pa je javnosti znano samo to, da bo »vlada predvidoma v 14 dnevih, če bo potrebno pa tudi več«, pripravila odločitev o usodi letala. Po podatkih, ki nam jih je dal takratni minister Mramor, je bila neto cena letala 25,8 milijona dolarjev, potem ko se od cene 28 milijonov odšteje 2,2 milijona vrednosti protidobav (mediji so poročali, da je obdavčena cena letala bila 33 milijonov evrov). Po takratnem vladnem načrtu naj bi se stroški nakupa letala amortizirali v desetih letih. Ministrstvo za finance je v takratnem sporočilu za medije, ki ima datum 11. 2. 2004, zapisalo: »Skupni finančni učinki oddaje letala v zakup so 26 milijonov USD (sedanja vrednost najemnine za deset let 13,1 milijona USD + sedanja vrednost neamortizirane vrednosti letala po desetih letih 12,9 milijona USD). To je za 0,2 milijona USD več od neto cene letala (to je cena brez upoštevanja vrednosti protidobav).« Ministrstvo za finance je takrat opravilo izračune za deseti let: z ameriškim podjetjem Genmar je bila namreč sklenjena pogodba o najemu za obdobje pet let z možnostjo prodaje ali podaljšanja za naslednjih pet let, pri čemer je bila državi zagotovljena možnost, da ob izteku pogodbe letala ne proda.
VEČ V TISKANI IZDAJI