Precedenčna odločitev vrhovnega sodišča: novinar na zahtevo nasprotne stranke ni dolžan razkriti svojega vira

Vrhovno sodišče je danes objavilo anonimizirano obliko odločitve o reviziji v zadevi, v kateri je tožnik zaradi objavljenega članka od medijske hiše zahteval 9500 evrov odškodnine, ker naj bi ta s prispevkom posegla v njegovo v čast in dobro ime, ter 500 evrov odškodnine, ker naj bi medijska hiša posegla v njegovo pravico do zasebnosti, ker je brez njegovega soglasja ob članku objavila njegovo fotografijo. Tožnik, nekdanji veleposlanik, je trdil, da navedbe, med drugim, da naj bi državni proračun oškodoval za 350.000 evrov, niso bile resnične.

V omenjeni tožbi, v kateri je prvostopenjsko sodišče zahtevek v celoti zavrnilo, po pritožbi pa je prvostopenjsko odločitev potrdilo še drugostopenjsko sodišče, je vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede dveh vprašanj. Najprej glede tega, ali je novinar na zahtevo tožnika dolžan sodišču razkriti identiteto neimenovanega vira. Nadalje pa še glede vprašanja, ali mora novinar pri uporabi informacij, pridobljenih od neimenovanega vira, še dodatno preveriti takšne informacije.

Vrhovno sodišče se glede vprašanja anonimnosti novinarskih virov do zdaj še ni izrecno opredelilo, niti ni tega storilo ustavno sodišče, zato je v tem primeru zavzelo precedenčno stališče, pri čemer se je oprlo na odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice. V judikaturi slednjega je utrjeno stališče, da je pravica zagotavljati anonimnost virov sestavni del novinarjeve svobode izražanja. Pravice do zagotovitve anonimnosti virov zato ni mogoče šteti za nekakšen novinarski privilegij, temveč zlasti kot del pravice javnosti do obveščenosti, so zapisali na vrhovnem sodišču.

Slednje tako tudi samo ugotavlja, da novinar na zahtevo nasprotne stranke ni dolžan razkriti novinarskega vira, "saj ne gre za izjemen položaj, v katerem bi javni interes očitno pretehtal nad načelom varovanja zaupnosti virov".

V zvezi z vprašanjem dodatnega preverjanja informacij, pridobljenih od anonimnega vira, pa je vrhovno sodišče ugotovilo, da sporni članek ni obravnaval tožnikovega zasebnega udejstvovanja, temveč se je omejil na njegova ravnanja pri vodenju slovenskega veleposlaništva. "Šlo je torej za poročanje o temi v javnem interesu - neupravičeni porabi proračunskih sredstev - ki ne zadeva le prizadetega tožnika, temveč splošno javnost," je v odločitvi zapisalo vrhovno sodišče.

Ob tem so se sicer vrhovni sodniki strinjali, da mora novinar neuradno prejete informacije še posebej skrbno preveriti, kar naj bi avtorici spornega članka po mnenju senata vrhovnega sodišča tudi skušali narediti. Predvsem pa je pomembno, da sta skušali informacije preveriti tudi pri samem tožniku, ki pa se do njih ni želel opredeliti, zato novinarkama ni mogoče očitati nekorektnega ravnanja.

Glede na vse ugotovljene okoliščine je vrhovno sodišče pritrdilo presoji nižjih sodišč, da je bila v tem primeru podana zadostna podlaga za dobro vero novinark v resničnost sporne objave, ki je glede na vsebino celotnega zapisa ni mogoče razumeti kot poskus očrnitve in diskreditacije tožnika, temveč kot prispevek k javni razpravi o (ne)upravičenosti porabe proračunskih sredstev, so zapisali na vrhovnem sodišču.

Neuradno gre za tožbo nekdanjega veleposlanika v Parizu Janeza Šumrade, ki je za 10.000 evrov odškodnine tožil novinarki Dnevnika, ki sta pisali o domnevno nezakoniti porabi sredstev na veleposlaništvi in o tem, da naj bi Šumrada proračun oškodoval za 350.000 evrov.