Pazniki v zaporu na Dobu Bojan Lavrič, Jakob Kožar in Jožko Dim so v odškodninski tožbi zoper naš tednik Reporter dočakali še poraz na končni instanci rednega sodstva – vrhovnem sodišču.
Slednje je gladko zavrnilo njihovo zahtevo za revizijo zoper sodbo ljubljanskega višjega sodišča, ki je že pred tremi leti zavrnilo vse njihove zahtevke. Trojica paznikov je pred šestimi leti proti založniku tednika Reporter, podjetju Prava smer, vložilo odškodninsko tožbo zaradi našega članka, objavljenega pred devetimi leti (!) z naslovom Dolenjski Abu Grajb.
V članku smo povzemali navedbe več obsojencev, da naj bi med več kot sto pazniki na Dobu obstajala manjša skupina, ki pretepa obsojence. Med peterico paznikov so imenovali tudi konjsko faco, Jaka in Dima, zaradi česar je omenjena trojica (konjska faca je, kot se je izkazalo, vzdevek Bojana Lavriča) zoper izdajatelja Reporterja vložila odškodninsko tožbo zaradi posega v pravico do časti in dobrega imena. Pri tem velja dodati, da je policija kasneje zaradi suma nasilja nad zaporniki kazensko ovadila sedem paznikov iz tega zapora, a je tožilstvo postopek ustavilo.
Podpredsednik okrajnega sodišča v Ljubljani Matjaž Voglar je pri tožbi odločil v prid tožnikom, saj je bil očitno nastrojen zoper Reporter zaradi naše pogoste kritične obravnave ljubljanskih okrajnih sodnikov. Prisodil jim je kar 11 tisoč evrov odškodnine in obresti, poznavalci pa so se že tedaj zgražali tako nad njegovo razlago sodbe kot nad višino odškodnine.
Zgroženi so bili tudi na višjem sodišču v Ljubljani, kjer so višje sodnice Tanja Kumer, Tadeja Primožič in Metoda Orehar Ivanc po kratkem postopku ugodile naši pritožbi, pri čemer so zavrnile Voglarjevo argumentacijo in vse tri tožbene zahtevke. Poudarile so, da način poročanja o razmerah v zaporu na Dobu ni bil neprimeren ali nedopusten. Šlo je za povzetek očitkov zapornikov in ne za moje trditve.
Še hujšo zaušnico je dobil Voglar zdaj z vrhovnega sodišča od sodnikov v senatu: Janeza Vlaja, Mateje Končina Peternel (poročevalke), Karmen Iglič Stroligo, Tomaža Pavčnika in Rudija Štravsa. Kot so opozorili v obrazložitvi sodbe, je Evropsko sodišče za človekove pravice v svojih odločbah večkrat poudarilo izjemen pomen svobode izražanja za zagotavljanje demokratične razprave, zato so s svobodo izražanja varovane tudi trditve in mnenja, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo.
»Novinar je imel na podlagi izpovedb zapornikov utemeljen razlog verjeti, da se zlorabe v zaporu res dogajajo,« so poudarili, pri čemer v članku ni bilo mogoče razbrati žaljivega namena. Novinarju ni treba dokazovati resničnosti navedb, temveč zadošča, da so zapisi v članku temeljili na zanesljivih informacijah. Pri javnih uslužbencih mora biti prag tolerance pri presoji njihovega dela višji od običajnega.
»Z izpostavitvijo vzdevka prvega tožnika, imena drugega tožnika in priimka tretjega, zaradi katerih jih je lahko določen krog ljudi prepoznal, meje svobode izražanja niso bile prekoračene.« Prav tako je šlo za poročanje o temi, ki je imela velik pomen za javnost, šlo je za sum storitve kaznivih dejanj v zvezi z opravljanjem dolžnosti paznikov.
