Ob koncu zadeve Patria, v kateri tožilec Andrej Ferlinc preganja nekdanjega premierja Janeza Janšo, ker naj bi sprejel obljubo nagrade na neugotovljen dan na neugotovljenem kraju in na neugotovljen način, nastane vprašanje prakse vrhovnega sodišča.
Vrhovno sodišče je lani v zahtevi za varstvo zakonitosti odločalo glede sodbe vojaškega sodišča v Mariboru kmalu po koncu druge svetovne vojne, ki je državljana F. H. obsodilo na smrt z obešanjem, zahtevo za varstvo zakonitosti pa je vložila njegova hčerka. V sodbi komunističnega vojaškega sodišča piše, da je F. H. ob okupaciji Prekmurja po madžarski vojski postal kot zagrizen madžaron poslanec madžarskega parlamenta, da je kot veleizdajalec Slovencev v Prekmurju ustanovil madžarsko kulturno društvo, sodeloval pri pošiljanju Slovencev na delo v rajh …
Vrhovno sodišče ga je oprostilo vseh obtožb, saj so očitana kazniva ravnanja opisana tako ohlapno, nejasno in presplošno, da iz njih ni mogoče izluščiti kateregakoli konkretnega kaznivega dejanja. Na vrhovnem sodišču so zapisali: »Brez konkretnega utemeljevanja je jasno, da se obdolženec lahko brani le zoper očitke, da je storil konkretno opisano ravnanje, ne pa, da je neugotovljenega dne zoper neugotovljene osebe na neugotovljen način storil kaznivo dejanje.«
Po besedah vrhovnih sodnikov mora biti očitek o posameznem ravnanju vpet v podatkovno mrežo posameznega dogodka, ki ga določajo navedene nujne koordinate in drugi podatki, ki pomenijo zakonske znake kaznivega dejanja in ga hkrati delajo enkratnega, neponovljivega in nezamenljivega. Očitek v izreku sodbe vojaškega sodišča tako ne pomeni, in tudi v času, ko je bila sodba izrečena, ni pomenil kaznivega dejanja, zaradi česar je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo obtožbe.