Povsod nas je polno!

Res je: povsod nas je polno! Zdaj naši nismo več samo v koaliciji, zdaj nas je petdeset odstotkov celo v opoziciji. Naši sovražniki seveda tega prefinjenega udarca na meji genialnosti niso pričakovali in so zdaj popolnoma presenečeni. Odkar sta v opoziciji Desus in Zares, to na neki shizofren politični način govori o tem, da smo naši proti Janši v koaliciji in za Janšo v opoziciji.

Prav s tako taktiko in strategijo ne vzdržujemo samo oblasti do konca, pa karkoli že to pomeni, ampak nadzorujemo tudi opozicijo oziroma smo vanjo vnesli nemir in razdor. Zdaj na primer Janez Janša ne more reči, da je za Pahorja, ker smo pač mi proti! To bi ga pokopalo. Torej mora Janša še naprej in zdaj skupaj z nami govoriti, da je Pahor še kar naprej slab. Po mojem to smrdi po koaliciji med SDS in Zares oziroma med Janšo in Golobičem. To treba širiti naprej med ljudstvo, da dokažemo nenačelnost Janše v taki koaliciji. Potem pač ne bo dobil 50 plus, ampak kakšen dodaten minus.
Si sploh lahko zamislite udarec, ki smo ga zadali največji opozicijski stranki, Žerjavu in Jelinčiču, ko se je v opoziciji znašel Gregor Golobič? Sem vedel, da iz tega fanta še nekaj bo že takrat, ko se je sprehajal po hodnikih ZSMS in ko je dvajset let hodil na filozofsko fakulteto in mu je do pomembnih filozofskih spoznanj pomagal naš prvi ideolog Slavoj Žižek. Edina stvar, na katero nisem pomislil, da je možna, je bila ta, da bo Golobič nekoč tudi kmet! Ali minister za visoko šolstvo. Kot kmet je pridelal nekaj oliv, malo zgodnjega krompirja in zelenjave, kot minister za visoko šolstvo pa razmere, zaradi katerih na primer nihče noče biti dekan filozofske fakultete. Včasih je to bila pomembna ugledna, celo partijsko izjemna funkcija, ki je zdaj padla na raven vratarja na filozofski. Hočem reči, za razpis za delovno mesto vratarja na tej visoki ustanovi je več zanimanja kot za mesto dekana. Nanj se namreč ni nihče prijavil, čeprav so rok za prijave celo podaljšali.
Je že tako, da v časih našega neoliberalnega komunizma, ki mu nekateri napačno pravijo kapitalizem – da v takih časih pač ne potrebujemo vzgoje nekakšne humanistične inteligence s področja filologije, zgodovine, jezikoslovja, tujih jezikov in podobnega, ampak potrebujemo instant hitro vzgojene kadre, ki bodo vedeli, kaj je njihova zgodovinska vloga in naloga – ohranjanje žlahtne levice še v naslednjem tisočletju. Za to pa, kot dokazuje tudi naša koalicija, res niso potrebne posebne šole ali znanja.
 Še Golobiču dolgoletno pridelovanje diplome iz filozofije ni prav nič pomagala, ker filozofi svet razlagajo, Golobič pa ga je kadrovsko spreminjal že za časa Drnovška. In ko se ukvarjaš s kadrovanjem, ne moreš biti prav nedolžen. Njegov ideološki guru Žižek, ki je bil včasih predstojnik sociološkega inštituta, je v nekem intervjuju rekel, da je bil dober direktor, ampak je bil do komolcev diktatorsko kadrovsko krvav, takšne da je počenjal. Zgledi pa vlečejo, in so potegnili tudi Golobiča.
Posebno presenečenje smo nasprotnikom in sovražnikom pripravili tudi z objavo sporočila predsednika parlamenta Pavla Gantarja, da ne bo več to, kar je. To smo potem lahko medijsko piarovsko prodali kot zelo načelno držo zelo načelnega človeka iz zelo načelne stranke. Da ne pozabite, ta stranka je Zares! Po kuloarjih se je sicer govorilo, da so v tej naši stranki Gantarja malo mikastili, da se je odrekel prestolu, ker je še en dan pred napovedanim odstopom govoril, da kaj takega ne pride v poštev. Če Gantarja že niso tepli, pa ga je zagotovo srepo pogledal Golobič, ga stisnil v objem in Gantar je dahnil da, ker mu je zmanjkovalo sape. Osebno razumem, da se mu je težko posloviti od funkcije, v kateri po potrebi in v določnih situacijah nadomešča celo predsednika države. In na primer lahko razglasi vojno s Severno Korejo. Lahko, sem zapisal, ni pa nujno.
Škoda je edino to, da se je Pavel Gantar ravno navadil, kolikor toliko zbrano voditi državni zbor, pa že mora dol. In to v času, ko že ve – v glavnem, no – katere tipke so za kaj in koliko glasov je potrebnih, da je nekaj sprejeto ali pa ni. Meni ga je žal tudi zategadelj, ker je velikokrat ubral prav zanimivo retorično taktiko – nekaj je momljal, nihče ni vedel kaj, in je potem bil predlog sprejet.
Smo pa naši izbojevali relativno zmago na nedavnih volitvah za župana v Kopru! Eden od naših udov iz SD je dobil osem odstotkov glasov in tri sedeže v Popovičevem mestnem svetu. Zlobneži pravijo, da je to največji zgodovinski poraz komunistov na Obali od zgodnjega srednjega veka dalje, a je vse relativno: kaj pa tisti, ki niso dobili niti enega odstotka in niti pol svetnika? Boste rekli, ja, če pa niso niti kandidirali, ampak – oprostite, vsak izgovor je dober. Ko je bil pred več kot osmimi leti Koper res še naš in ves rdeč, si nihče ni upal niti vprašati, kaj bomo naredili iz tega mesta, ker je bil pač politični red. Ker se je vedelo, da rdeči nismo na oblasti zato, da bi kaj naredili, ampak zato, da bi preživeli.
To je zdaj naša usmeritev in politični program tudi na državni ravni.

P. S.: Namigujejo, da bo Tonček Anderlič postal predsednik parlamenta! Vidite, zgodovina se ponavlja: tudi Tito je bil samo kovinostrugar tako kot Anderlič, pa vidite, kam je prilezel!