Brigadir Tone Krkovič je upokojenec po lastnih navedbah z 1250 evrov pokojnine, letni prejemek pa dobiva v skladu z zakonom o vojnih veteranih, ki v 14. členu določa: »Vojni veteran s priznano pokojninsko dobo v dvojnem trajanju od leta 1941 neprekinjeno do 15. 5. 1945, borec za severno mejo in vojni dobrovoljec, odlikovanec z najvišjim državnim odlikovanjem ter organizator narodne zaščite ima pravico do letnega prejemka v višini odmere osnove po zakonu o vojnih invalidih iz januarja tekočega leta.«
Vseh prejemnikov dodatka je po podatkih ministrstva za delo, družino in socialne zadeve 669. Krkovič je do prejemka upravičen iz dveh naslovov: leta 1992 je prejel najvišje državno odlikovanje (srebrni častni znak svobode), poleg tega je bil organizator Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ). Iz slednjega razloga so do tega prejemka upravičeni vsi republiški, pokrajinski in občinski načelniki MSNZ in njihovi pomočniki.
Poleg letnega prejemka zakon o vojnih veteranih omogoča še veteranski dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo, zdravstveno varstvo, brezplačno vožnjo, pogrebnino in priznanje pokojninske dobe. »Pravico do varstva po tem zakonu ima vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njem nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Pravice se uveljavljajo z zahtevo stranke, ki jo vložijo na pristojni upravni enoti in ji gredo od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Za priznanje pravice mora izpolnjevati vse pogoje, ki so v zakonu določeni za vsako od naštetih pravic posebej,« so nam še odgovorili na ministrstvu za delo.
»Pravico do veteranskega dodatka, dodatka za pomoč in postrežbo in letnega prejemka je po Zakonu o vojnih veteranih po podatkih na dan 31. 12 .2015 uveljavilo 8.538 vojnih veteranov, pravico do dodatnega zdravstvenega varstva pa 33.551 vojnih veteranov.« Glede veteranskega dodatka so še zapisali, da osnova za njegovo odmero znaša 497 evrov, v konkretnem upravnem postopku pa se določi v odstotku med osnovo in deležem prejemkov na družinskega člana. Konec lanskega leta je bilo izplačanih 9.519 veteranskih dodatkov. »O pravicah po Zakonu o vojnih veteranih odloča na prvi stopnji pristojna upravna enota v upravnem postopku, ne glede na obdobje. Pravice po tem zakonu se uveljavljajo na zahtevo stranke,« so še odgovorili na pristojnem ministrstvu.
Vojna zgodba Krkovičevega sina
Glede na odgovor kočevske upravne enote Krkovičeva družina ni zahtevala nobene pravice, ki izhaja iz zakona. Oba brigadirjeva brata, Ivan in Matija, sta sodelovala pri organiziranju narodne zaščite oziroma MSNZ, saj je sodelovanje temeljilo na zaupanju. Poleg njiju je med veterani tudi Krkovičev sin Toni, ki je pri organiziranju MSNZ sodeloval kot dvanajstletni deček. »Med majem in oktobrom leta 1990 je potekala strogo zaupna operacija pod šifro 2-1-13-62. O tem obstaja dosti dober dokumentarec, posnet po vojni, v katerem boste našli tudi mene,« nam je povedal Toni Krkovič ml.
»Moj oče je bil takrat vodja te organizacije na državni ravni. To je pomenilo, da je s sodelavci ustanavljal slovensko vojsko v ilegali z namenom obrambe pred morebitnim posegom JLA. V letu dni je prepotoval Slovenijo po dolgem in počez, jaz pa sem bil njegov spremljevalec. Kot je v nekem intervjuju omenil, me je uporabljal za krinko, da je dajal videz običajnega človeka, ki s svojim sinom pač potuje, ker je obstajala velika nevarnost, da ga pri tem početju dobijo, to pa bi imelo katastrofalne posledice predvsem za nas, za ljudi v naši mreži, sploh pa za kasnejšo osamosvojitev, ki bi bila po mojem prepričanju zatrta v kali ali pa bi bile ogromne žrtve, ker bi pričakali vojno ‘bosi in goli’. Skratka, jaz sem z njim potoval, bil prisoten na veliko sestankih, ki so bili v strogi tajnosti, bil na novačenjih ljudi, to bodo lahko tudi potrdili tisti, ki so še ostali normalni in jim še niso oprali glav.«
Toni Krkovič ml. pravi, da sta z očetom v vozilu poleg orožja (brzostrelke, ročne bombe, oba sta imela za pasom pištolo) prevažala tudi dokumente o MSNZ in sezname pripadnikov. Vse to je bilo spravljeno v kovčku, ki ga je on pazil, medtem ko je imel oče kontakte s sodelavci MSNZ. »Naj povem, da sem bil že takrat dober strelec ter fizično in mentalno zelo pripravljen. Od četrtega leta v borilnih športih. Tudi pri štirih letih prvič streljal. Pač nisem bil običajen 12-letnik. Tudi avto sem takrat že dobro vozil. Karkoli si bo danes kdo mislil o tem, lahko samo odgovorim, tako je bilo. Takrat smo tudi uporabljali ponarejene dokumente in sva se z očetom med vožnjo učila podatke na pamet, da bi lahko v kritični situaciji delovali suvereno. On je bil takrat Miran Kljun in je o tej osebi vedel verjetno več kot Miran sam, kajti le tako bi lahko nekoga prepričal, da je to res on. Imel sem jasna navodila, kaj narediti s kovčkom, v katerem so bili dokumenti, v primeru nesreče, take ali drugačne, če nas dobijo, če na primer jaz ostanem cel in lahko pobegnem. Dokumente bi moral dostaviti Vinku Bezniku oz. če to ne bi bilo mogoče, jih uničiti, zato sem imel tudi orožje. V glavnem tega za nobeno ceni ni smel dobiti v roke nihče drug.«
Večinoma sta z očetom potovala ponoči, zaradi njegove utrujenosti sta se prevrnila na poti Turjak– Kočevje in razbila policijski golf, ki sta ga dobila od specialne enote milice pod vodstvom Vinka Beznika, ki jima je takrat tudi pomagal z oskrbo. Rešil ju je policist, ki je bil pripadnik MSNZ, in ju odpeljal k Bezniku, ki jima je dal nove obleke. Toni ml. se je med prevračanjem ranil in je bil ves okrvavljen po glavi. »Bil sem zraven med transporti orožja iz Gotenice, takoj po vpadu v tedanjo zaprto območje. S tem orožjem se je popolnjevala izguba orožja, ki so ga, kot je danes znano, pobirale enote JLA po občinah. Pri enem transportu v Kočevje sem bil v spremljevalnem avtu, pri bivši stavbi Dinosa v Kočevju nas ustavila tedanja patrulja milice s kočevske postaje. Ko so nas vprašali, kaj je v kamionu, se je moj oče izgovoril, da peljemo inštrumente. Ker je takrat igral v lokalnem ansamblu, je deloval suvereno, spustili so nas naprej.«
Kaj počnejo drugi sinovi?
Po vojni so mu zaradi tega priznali status veterana (najmlajšega). »Kaj imam danes na račun tega? Nič. Samo težave, šikaniranje,« je dejal in razkril, da na račun veteranskega statusa ni prejel nobenih denarnih sredstev. Toni Krkovič ml. je končal visoko šolo za mednarodno poslovodenje na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji. Zaposlil se je v Slovenski vojski, kjer je bil sprva v gardijski enoti Slovenske vojske, nato pa je zaprosil za premestitev v Kinološki center Primoži pri Kočevski Reki, kjer je čuvaj psov. Zaradi priimka je namreč imel več težav kot ugodnosti.
»To je res velik privilegij za mojega sina v primerjavi z nekaterimi drugimi sinovi takratnih vodilnih teritorialcev,« je pripomnil Tone Krkovič. Andrej Slapar, sin generala Janeza Slaparja, je danes predsednik uprave Zavarovalnice Triglav, sin predsednika zveze častnikov Slovenije Miha Butare z istim imenom in priimkom pa je namestnik generalnega direktorja Slovenskih železnic. Da ne omenjamo Mitje Klavore in Vinka Beznika, ki sta se lahko upokojila pri štiridesetih letih (prvi celo pri 39) in veljata za najmlajša upokojenca v slovenski zgodovini.