Novi evropski komisar za okolje Janez Potočnik je v pogovoru za STA v Bruslju povedal, da bo takoj na začetku mandata svojim službam naročil, naj se s slovenskimi kolegi pogovorijo o vseh težavah pri izvajanju okoljske evropske zakonodaje. Komisar tudi meni, da Slovenija pri zmanjševanju izpustov in povečanju obnovljivih virov ni ravno zgledna.
Glavna tema EU, ki bo v ospredju današnjega vrha in ste jo tudi sami že izpostavili kot prvo resno nalogo nove Evropske komisije, je trenutno nova desetletna gospodarska strategija. Kaj je recept za dobro strategijo in kakšen bo vaš prispevek?
Predvsem se moramo zavedati, da ne govorimo samo o kratkoročni izhodni strategiji iz krize, ampak tudi o dolgoročnih usmeritvah, kakšna naj bi bilo EU v letu 2020 in tudi kasneje, zato je treba kombinirati oba pristopa. Sicer pa mislim, da bi si morali želeti živeti v družbi, ki bi učinkovito ravnala z viri in temeljila na znanju ter upoštevala tako omejitve, s katerimi se svet danes sooča, kot tudi ključne konkurenčne prednosti EU.
Moj delež v tej strategiji bo, da bom poskusil okoljski vidik čim bolj vtkati v to osnovno misel. Pri tem ne gre toliko samo za ukvarjanje z okoljem samim, ampak za to, kako je varovanje okolja videno, ko govorimo o ustvarjanju znanja, tehnoloških rešitvah ali o novih politikah, na primer kmetijski, ribiški, industrijski, transportni, energetski politiki in tako naprej.
Kaj bo glavni izziv, ki bi na koncu lahko odločil o tem, ali je bil vaš petleten mandat uspešen?
Mandat bi bil resnično uspešen, če bi nam uspel omenjen holističen premik pri pogledu na okolje. To pomeni konkretno, da bodo osrednje razvojne politike spodbujale ozelenitev gospodarstva in učinkovito ravnanje z viri.
Precej stvari v povezavi z okoljem - odnos do vode, zemlje, zraka - je bilo v zadnjih letih tudi nekoliko v ozadju podnebnih sprememb. Te so izjemno pomembne, vendar pa tudi ostala področja, predvsem biotska raznovrstnost, morajo dobiti ustrezno pozornost. Konec koncev govorimo o potencialnem izumiranju življenja na planetu in prav je, da temu namenimo enako pozornost kot podnebnim spremembam.
Ena od pomembnih nalog bo zanesljivo tudi uveljavljanje in uresničevanje sprejete okoljske zakonodaje. Okoli 80 odstotkov nacionalnih zakonodaj temelji na evropski zakonodaji, ki so jo sprejele članice unije same, komisija pa je zadolžena, da zagotavlja njeno uresničevanje. Pri tem bom sam težil k doslednosti in pomoči članicam ter poenostavljanju zakonodaje - a ne z zmanjševanjem ambicij, ampak po načelu, da je zgolj implementirana zakonodaja res koristna.
Se vam zdi ločitev podnebnih sprememb od okolja v novi komisiji dobra odločitev? Kako si predstavljate sodelovanje s kolegico, pristojno za podnebno ukrepanje, Danko Connie Hedegaard? Predsednika parlamentarnega odbora, ki vas je januarja zaslišal, Jo Leinen, je dejal, da je ena vaših najpomembnejših nalog dati pravo težo okoljskemu resorju, saj je v konkurenci vsaj z resorjema za podnebje in energijo.
Da sta obe področji zelo prepleteni, je dejstvo, ki ga ne moremo spremeniti. S kolegico bova morala delati zelo skladno, zavedati se bova morala tega, da sta najini področji močno prepleteni. Po drugi strani pa mislim, da je to dobro, ker bo podvojilo okoljsko prisotnost v Evropski komisiji in podvojilo težo argumentov, ki jih bova oba zagovarjala.
Področje seveda ni tesno povezano samo s podnebno politiko, ampak so tu še ostala področja, kot so kmetijstvo, ribištvo, regionalna politika, zdravje, industrija, transport, energetika in tako naprej. Nekatere pomembne odločitve v našem mandatu se bodo dotikale nove finančne perspektive, kjer bo treba ta horizontalni pogled in vlogo okolja razumeti in tudi vpeti v vsa ostala razmišljanja, tudi finančne podpore.
Kako sicer komentirate podnebno taktiko EU? Kje se je zapletlo, kako jo je mogoče izboljšati?
Ključ je najti dogovor, da bi rešili skupen problem, ki so ga pretežno povzročila razvita gospodarstva in ki ga lahko dokončno in nepovratno poslabšajo hitro razvijajoča se gospodarstva, če bodo sledila našemu vzorcu.
Možnost neukrepanja ne obstaja, vprašanje pa je, ali bomo ukrepali dovolj hitro in korenito. Upam, da ne potrebujemo krize, kot je finančna in ekonomska, da bi ugotovili, da moramo ukrepati skupaj in odločno. Podnebnih lukenj ne bo mogoče zakrpati s finančnimi injekcijami. Še več, po določeni točki preloma bo pot vodila le še navzdol, posledice pa so lahko dokaj nepredvidljive.
Ni dvoma, da je koebenhavnski dogovor slab, a bilo bi še slabše, če bi bil dosežen zavezujoč dogovor, ki bi bil relativno neambiciozen in nezadosten. Kako naprej? Morali bi vztrajati pri zavezujočih ciljih, utrjevati mednarodna partnerstva in iskati pot naprej na podlagi tistega, kar je bilo v Koebenhavnu vendarle dogovorjeno.
Nauk za Evropo pa je tudi dokaj jasen. Na eni strani je povsem jasno sporočilo, da bo Evropa močan partner v pogajanjih le, če bo nastopala enotno. Na drugi strani pa se moramo tudi zavedati, da ZN, v okviru katerih potekajo podnebna pogajanja, niso EU in da se moramo zamisliti o naših pričakovanjih, da je mogoče zlahka prenesti evropske vzorce odločanja na globalno raven.
Ste evropski komisar za okolje in se tako po črki zakona ne smete vpletati v notranjepolitične probleme v svoji državi, pa vendar vam najbrž ni vseeno, kaj se dogaja na okoljskem področju v Sloveniji. Kakšen je vaš načelen pristop k tej dilemi?
Načelen. Ve se, kaj je vloga Evropske komisije. Zagotovo tudi to, da v vseh državah članicah budno spremljamo dogajanje. Naš interes je, da so vprašanja okolja resno obravnavana, in kot v vseh državah Evrope bom tudi in še predvsem v Sloveniji pozorno spremljal ta dogajanja. Konec koncev je Slovenija država, iz katere prihajam, in mi zanjo ni vseeno.
Kako gledate na zaplete z okoljskim ministrom? Je Roko Žarnić dober kandidat za novega ministra in kaj pričakujete od njega?
Če želim odgovoriti v skladu z odgovorom, ki sem ga dal pri prejšnjem vprašanju, je popolnoma jasno, da gre za notranjepolitično vprašanje, ki jih komisija načeloma ne sme in ne more komentirati pa tudi prav ni, da jih.
Pripravljen sem na dobro sodelovanje z ministrom. Upam, da se bom lahko z ministrom za okolje sestal čim prej in nedvomno čaka tako njega kot tudi mene veliko dela.
Kaj je najnujnejše, kar je treba narediti v Sloveniji na okoljskem področju?
Na to vprašanje bo pa verjetno minister moral sam odgovoriti.
Slovenija slabo uresničuje okoljsko zakonodajo. Prva sodba Sodišča EU proti njej na sploh je bila izrečena marca lani zaradi okoljske odgovornosti. Pred dnevi je Evropska komisija vložila še eno tožbo zaradi dovoljenj za industrijske obrate. Bo Slovenija kaznovana z velikimi globami ali bodo slovenske oblasti vendarle ustrezno ukrepale?
To so stvari, ki se preverjajo tam, kjer je bila tožba vložena in postopki tečejo. Na načelni ravni pa bi spet odgovoril, da se moramo zavedati, da je zakonodaja sprejeta z jasnim namenom - zaščiti in izboljšati kvaliteto življenja. O podrobnostih konkretnih primerov pa na prvi dan nove funkcije nima smisla govoriti.
Poudarjam pa, da zagovarjam partnerski pristop in da bom z vsemi državami članicami delal na izboljšanju implementacije zakonodaje. Že na začetku mandata bom svojim službam tudi naročil, naj se s slovenskimi kolegi paketno pogovorijo o vseh težavah pri izvajanju okoljske evropske zakonodaje.
Sicer pa bo odnos do Slovenije pri izvajanju okoljske zakonodaje EU seveda enak kot do drugih držav EU, in sicer iz dveh razlogov: ker je tako prav in ker je to v interesu vseh, ki v Sloveniji živimo.
Še eno zelo aktualno vprašanje v Sloveniji sodi v vaš resor - plinski terminali. Pred dnevi je bil tristranski tehnični sestanek v Bruslju, po katerem se v slovenski in italijanski javnosti bije bitka za interpretacijo. Lahko vi pojasnite, kaj se dejansko dogaja? Kakšno je stališče Evropske komisije in kaj menite o morebitni tožbi Slovenije?
Najprej kratko pojasnilo: na evropski ravni obstajata dve direktivi, ki govorita o obvladovanju čezmejnih vplivov pri presoji projektov programov; ena je bolj projektna, druga bolj programska. Obstajajo tudi mednarodne konvencije, Espoo v okviru ZN iz leta 1991, ki se ji je EU pridružila in je zato tudi del pravnega reda EU.
Te direktive zahtevajo, da države naredijo celovito presojo vplivov na okolje na temelju kvalitetnih in ustreznih podatkov ter opravijo čezmejne konzultacije v fazi priprave projekta. Vloga EU je, da spremlja, ali postopki tečejo v skladu z direktivo, torej njena vloga je postopkovne narave.
Nedvomno opažamo, da državi tvorno sodelujeta pri iskanju medsebojno sprejemljivih rešitev. Po informacijah, ki jih imam od mojih strokovnih služb, v tej fazi postopkov, ki še potekajo, torej odločitev še ni bila sprejeta, ni videti očitnih kršitev evropske zakonodaje.
Kar ste vprašali in omenili, pa bi lahko označil s stavkom, da smo na tehnični ravni obema stranema pomagali z nasveti, kako čim bolj transparentno nadaljevati s postopki. Seveda bom pozorno spremljal, kako se zadeve razvijajo, saj je to vprašanje tako za slovensko kot tudi italijansko javnost izjemno pomembno.
Načrtov glede tožbe ne želite komentirati?
To je resnično stvar ocene in presoje tistih, ki so za to zadolženi doma.
Ali je naložba v gradnjo šestega bloka Teš z okoljskega vidika vzdržna?
Zadevo seveda pozorno spremljam, predvsem skozi razpravo v slovenski javnosti, po medijih. Najprej želim poudariti, da je prav, da se o teh vprašanjih odvija demokratična razprava.
Odločitev o energetski mešanici je sicer v rokah posamezne države članice, jasno pa je, da mora pri tem upoštevati svoje dolgoročne interese in prostovoljno sprejete obveznosti, bodisi na evropski bodisi na mednarodni ravni.
V primeru Slovenije gre predvsem za obveznosti pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov in povečanju deleža virov obnovljive energije. V letu 2005 je bil delež obnovljivih virov energije Slovenije 16 odstotkov, do leta 2020 pa mora doseči kar 25 odstotkov. Lahko bi rekel, da Slovenija na teh področjih trenutno ni ravno zgledna.
Pri tem sta pomembni dve stvari. Prvič, energetske naložbe je praviloma treba ocenjevati ne le v luči kratkoročnih ciljev, ampak tudi v okviru dolgoročnih usmeritev. Še najpomembnejše pa je vprašanje, kakšno prihodnost si Slovenci želimo. Ali želimo čisto okolje in moderno konkurenčno gospodarstvo ali želimo vztrajati pri branjenju starih struktur, kar je v veliki meri tudi na splošno problem EU? Ali torej v prihodnost gledamo z odločnostjo ali s strahom?