Poslanec Miha Kordiš (ZL) se na družbenem omrežju prikazuje kot specialec s šibrovko

Toda nekateri se niso obotavljali, ko je bilo treba preskočiti ideološko oviro in preiti iz socialnega na rasistično področje. Gorki, osebni prijatelj Jagode, načelnika (O)GPU (naslednice Čeke in predhodnice KGB, op. BMT), je leta 1932 napisal: »Razredno sovraštvo je treba gojiti z organskim odporom do sovražnika kot nižjega bitja.. Šel je do konca svoje izjave, ko se je zavzel za ustanovitev inštituta za eksperimentalno medicino ZSSR. Menil je, da raziskav v tej smeri ne bo mogoče opravljati na psih, kuncih in morskih prašičkih. Poskusi na človeku so zatorej nepogrešljivi: za to bo potrebnih na stotine človeških enot. To bo resnična usluga človeštvu, kar bo seveda pomembnejše in koristnejše kakor uničevanje desetin milijonov zdravih ljudi za udobno življenje bednega razreda, duševno in moralno iztirjenega, udobno življenje pleniteljev in parazitov. « (Stéphane Courtois, Črna knjiga komunizma, 930).

 A zaključek teh neverjetno morbidnih ugotovitev je še bolj presunljiv: »Ta biološko oz. zoološka usmeritev nam pomaga bolje razumeti, iz česa so izšli številni zločini komunizma, ki so bili uperjeni proti človečnosti, in zakaj je bila marsistično-leninistična ideologija lahko njihova nosilka in zagovornica. Od trenutka, ko je bilo sklenjeno (po Leninu kot strokovnjaku za evolucijo družbenih vrst, op. BMT), da je meščanstvo presežna stopnja v človeški evoluciji, je bila utemeljena njegova likvidacija kot presežnega razreda in kmalu likvidacija posameznikov, ki ga sestavljajo in veljajo za njegove pripadnike.« (prav tam). Prav zato so komunisti tistim, ki so jih namenili za likvidacijo, najprej odvzeli status človeškega bitja. Zoološko in biološko so jih reducirali na pojem glodavcev. Tako je »znameniti« tožilec Višinski na svojih procesih žrtve najprej dehumaniziral: »Naj poginejo stekli psi! Dol z živalsko gnusobo. Naj pokončajo te gnusne hibride lisic in prašičev, to smrdljivo mrhovino. Naj pokončajo te stekle pse kapitalizma.« (Alain Brossat, Neznosni komunizem, 265).

Samo ena ideologija je v dvajsetem stoletju zagovarjala enak kod ravnanja: nacizem. Mengele je izvajal evgenične poskuse na ljudeh, Jude (Rome, Slovane) so ubijali, ker naj bi ne bili ljudje, temveč živali: glodavci, podgane, kot jih je prikazovala propaganda. Med komunizmom in nacizmom so še večje podobnosti, gre tako rekoč za ontološko identiteto z obratnim predznakom. A nasprotja se privlačijo: sporazum Molotov-Ribentrop, ki je pomenil začetek druge vojne, se zdi v tem kontekstu zgolj nasledek nekih globljih sovisnosti.

Vse te stvari so zelo povezane ne samo z zgodovinskim položajem slovenstva v 20. stoletju, temveč tudi z današnjim trenutkom. Vsi, ki smo hodili v šole še v času titoizma, se spominjamo, da so nas učili, da so kapitalisti zajedavci, krvosesi in pijavke družbe. Razčlovečenje, ki je privzemalo še hujše oblike, kadar je bilo treba človeka ločiti od tistega, kar mu je najbolj bistveno, od bivanja. »Glej ga hudiča belega, še ni crknil«, pripoveduje kot po čudežu preživela žrtev likvidacij v roških breznih (Vladimir Zinger, Temna stran meseca, 416). Hudič je nasprotje vsega človeškega: v zunanji podobi ima živalske insignije, a v notranji je bitje brez elementarne sestavine človeka, njegove duše. Je torej ne-človek in ga je celo treba ubiti.

Slovenija se v obračanju v nedemokratičen čas zazira v najtemnejše dele svoje preteklosti. Od mrtvih obuja tvorbe, ki so najbolj sprte z logiko civilizacije. Socialni demokrati niso struktura, s katero bi tranzicijsko ozadje lahko zajelo poln veter v jadra. Za to je potrebna stranka, ki se v celoti sklicuje na postulate čebinske partije. Imenuje se Združena levica. Njen predsednik je postal osebnost meseca, a bi prej kot na plakat sodil – na sodišče. Stranke komunistične ali nacistične orientacije so po svojih programskih izhodiščih v nasprotju z ustavno-pravnim redom Republike Slovenije. ZL sicer uporablja všečno retoriko, a ko bo prišla na oblast, bo uveljavila nasilje in diskriminacijo. To je predvidel že Milovan Đilas: »Zato so komunisti tam, kjer niso na oblasti zagovorniki  najbolj demokratičnih ukrepov, ker to olajšuje njihov boj. Tam, kjer pa pridejo na oblast, pa postanejo nasprotniki vseh demokratičnih oblik.« (Novi razred, 106).

Luka Mesec utegne prihodnje ukrepe še prikrivati s svojim puhom pod nosom. A v njegovi stranki je nasilje, kombinirano z najhujšo demagogijo (ta je vselej predhodnica radikalnih ukrepov poseganja v svobodo drugega) že dobilo domovinsko pravico. Osebna stran izpostavljenega poslanca Mihe Kordiša (https://www.facebook.com/miha.kordis?fref=ts) najprej razodeva silovito demagogijo. Na njej je v izhodišču upodobljen Marxov Kapital: to pomeni, da dotični svoj pogled na svet identificira s teorijo razrednega boja in antikapitalizmom. A tu se zalomi. Po dohodkih je – spet v okviru svojega družbenega razreda – slovenskih študentov – daleč najbogatejši. A vedeti moramo, da slednji niso rezultat njegovega dela in izobrazbe, tako kot to očita kapitalistom. Miha Kordiš ima več kot 3500 evrov mesečne plače, s čimer se ne more primerjati nihče od njegovih kolegov. Najboljša, Zoisova štipendija ne znaša niti desetine tega. Pri tem Miha Kordiš ni znan niti po enem samem strokovnem dosežku, ne po eni sami pobudi, s katero bi se zavzel za boljši položaj svojih razrednih tovarišev, študentov.

Na straneh državnega zbora se oglašuje s tem, da je »zasedel« največjo fakulteto ljubljanske univerze. Tu pa se demagogija staplja z nasiljem. Zasedba je namreč nasilno dejanje, a poslanec ZL gre še en korak naprej. Na družbenem omrežju se prikazuje kot specialec s šibrovko – poznano iz najbolj krvoločnih in eksemplaričnih obračunov v vojaških ali mafijskih okoljih.

Če Združene levice ne bo prepovedalo ustavno sodišče, lahko Slovenci kaj kmalu pričakujemo reprizo državljanske vojne 1941–1945. Nekateri se nanjo pripravljajo očitneje, kot bi se na prvi pogled zdelo.