Ponudba Janše Pahorju

Objavljamo magnetogram oddaje Vroči stol, v kateri je bil gost tudi predsednik SDS Janez Janša, govora pa je bilo o aktualno-političnih razmerah v državi.

INFO TV, 08.06.2011, VROČI STOL, 20.00
Pozdravljeni v oddaji Vroči stol z Vladimirjem Voduškom.

VLADIMIR VODUŠEK: Spoštovani gledalke, spoštovani gledalci dober večer. V nocojšnji oddaji Vroči stol gostimo ključne ljudi Demosove vlade, ki je v 90. letih v zgolj dveh letih reformirala politični sistem, osamosvojila državo, zmagala v osamosvojitveni vojni in zagotovila mednarodno priznanje, vendar ni uspela reform izpeljati do konca. Zdi se, da so tudi aktualne razprave, ki zadevajo interpretacije bližnje zgodovine, posledica teh nerazčiščenih pojmov ob razpadu komunističnega sistema in prehoda v demokracijo. Ali obstajajo paralele med razpadom Demosove koalicije in sedanjo vladno krizo, bomo nocoj vprašali takratnega obrambnega ministra Janeza Janšo, Igorja Bavčarja, takratnega notranjega ministra, gospoda Dimitrija Rupla, zunanjega ministra, čakamo pa tudi gospoda Lojzeta Peterleta, takratnega predsednika vlade. Pa mogoče, glede na aktualnost dogodkov, stranka Zares je danes dala 14 dni časa vladajoči SD ali pristane na rekonstrukcijo vlade ali pa Zares zapusti koalicijo. Borut Pahor bi potem imel 32 poslanskih glasov. Odločitev Zaresa je bila dokončna, prav tako je istočasno zasedal tudi vrh LDS-a in po besedah predsednice Katarine Kresal se zavzema za novo levosredinsko vlado. Zdaj, gospod Janša, kakšna je, pravzaprav kakšen je bolj verjeten scenarij po vaši oceni?

JANEZ JANŠA: Ja gospod Pahor ima zdaj dve možnosti, bodisi, da v tej situaciji izbere kot prvi interes svojo stranko, v tem primeru bo znotraj svoje poslanske skupine zbral tam slabo polovico glasov, ki bodo podprli predlog za predčasne volitve. Na teh predčasnih volitvah verjetno ne morejo računat na zmago, lahko pa računa na, recimo temu drugi najboljši rezultat v zgodovini SD-ja, zato ker na prostoru leve tranzicijske poloble pač nima konkurence in tudi ostane v naslednjem mandatu glavni izzivalec za naprej. Druga možnost je, da pač popusti tem pritiskom, odstopi, ne gre toliko za gospoda Pahorja kot za samo stranko SD-ja, omogoči preživetje tem lobijem in omrežjem, ki so v ozadju sedanjega vladnega KGB trojčka, predvsem pa v ozadju LDS-a in Zaresa in na ta način pač on, oziroma stranka SD žrtvuje svoj relativno dober rezultat na predčasnih volitvah za neko megleno možnost, da v enem letu do rednih volitev iz ostankov LDS-a, Zaresa, DeSUS-a in ostalih malih satelitov tranzicijske levice nastane nek prvi tekmec s Slovensko demokratsko stranko, kar bo SD postavljal nazaj na njihovo zgodovinsko mesto 10 do 11 odstotkov, kjer so bili vse do leta 2008. Torej ta dilema bi bila preprosta in neka normalna stranka, oziroma v nekem normalnem političnem prostoru bi stranka kot je zdaj SD, zagotovo šla na predčasne volitve, kjer bi lahko računali na boljši rezultat kot šele čez eno leto, ker ima na svojem polu pač tako oslabljeno konkurenco, vendar pa mi nimamo normalnega političnega prostora. SD bo tokrat, težko je naprej obsojat, ampak mislim, da se bo na tej točki kaj bo od teh dveh variant izbral gospod Pahor in njegova stranka stehtalo ali so Socialni demokrati stranka sui generis, stranka s svojo lastno identiteto, ali pa so zgolj eden od konglomeratov te tranzicijske levice, ki se ne upravlja sam, ampak ga upravljajo ta omrežja, forumi, lobiji, kapital in vse ostalo kar je tam v zaledju ali pa v podzemlju.

VODUŠEK: Zdaj, gospod Bavčar, kar bo po vašem, kakšno opcijo si bo po vašem izbral predsednik vlade Borut Pahor, po vaši oceni, glede na te dileme, ki so pred njim? Očitno vsaj ta ultimat Zaresa gre očitno v smeri njegovega, da se ga prisili v odstop, oziroma, da ga stranka SD sama prisili v odstop.
IGOR BAVČAR: Ne vem kaj si bo izbral Borut Pahor, težko sodim o njegovem ravnanju v prihodnje, glede na to, da njegove javne izjave, nastopi v času neposredno po porazu v nedeljo na vseh treh referendumih, ne kažejo prav veliko, bom rekel, možnosti za to, da bi ocenjeval to situacijo dovolj resno. Zdi se mi, da je ta dva, tri dni porabil za to, da je pravzaprav razlagal kako ni nobenega razloga za kakšno posebno politično krizo, rekonstrukcijo, odstope, ampak je imel občutek, da lahko pride s to isto kombinacijo v neko novo obdobje tja do rednih volitev. Mislim tudi, da je v tem trenutku evidentno, da ravnanje obeh koalicijskih stran pravzaprav govorita o tem, da želita iz Pahorja narediti edinega krivca za to kar se je s to vlado zgodilo. Mislim, da je tak vtis po teh ultimatih kot jih danes slišimo, delno že uspelo, bom rekel, na nek način predstaviti v javnosti. Mislim, da je temu krivec tudi Borut Pahor s to svojo, s tem svojim zatiskanjem oči pred pravimi problemi. Prepričan sem tudi, da nobena rešitev, ki bo pravzaprav slonela na tem, da je edini krivec Borut Pahor in da je vse kar je treba narediti za to, da bo v Sloveniji boljše zamenjati Boruta Pahorja, ne bo prava. Za resne spremembe, ki jih Slovenija potrebuje so potrebne vitalne politične spremembe in tako kot je, bom rekel leta 1990 bilo potrebno narediti radikalen rez s politiko, ki je do takrat vladala, da se je lahko zadeva začela reševati, tako je tudi mojem mnenju danes, če že govorimo o paralelah s katerimi ste začel to oddajo in seveda soglašam tudi s tem delom politične ocene, da bi v resnici za SD bile najboljše predčasne volitve, za Pahorja osebno pa sploh, ker če ne bo šel zdaj na volitve te stranke več ne bo vodil na nobenih volitvah, tako da mislim, da je tudi ta ocena, da ima SD prednost pred obema drugima strankama na sedanjih volitvah točna in bomo videli kaj si bo Borut Pahor zbral v prihodnjih 14 dneh.
VODUŠEK: Gospod Peterle, zdi se, da obstajajo neke paralele med razpadom Demosove koalicije in sedanjo vladno krizo. Nezmožnost reform na gospodarskem področju je pripeljala takrat koalicijo Demos so razpada, nesposobnost sedanje leve koalicije, da bi izvedla pokojninsko in nekatere druge reforme pa kaže, da je pravzaprav pred, čeprav z 20-letno razliko, pred usodnimi odločitvami.
LOJZE PETERLE: Jaz vidim veliko razliko med takratno in to vlado. Demosova vlada je opravila tisto kar je obljubila, je izvedla projekt s katerim je šla na volitve, oziroma s katerimi je šel Demos na volitve. Res ni bila sposobna potem opraviti nadaljnjih reform, ker za to ni bilo soglasja, ampak v bistvu je svoj posel opravila. Jaz včasih rečem, da je ta vlada odšla zato, ker je bila preveč uspešna, medtem ko ta vlada v teh letih nima praktično kaj pokazati. Če to gledaš malo z bruseljske perspektive bi rekel, da živimo v narobe svetu. Te reakcije, če jih gledaš malo iz oddaljenosti je težko razumeti. Kolegi, s katerimi sem še danes govoril se sprašujejo kaj je zdaj s Slovenijo, kako da zdaj po toliko letos uspešnega uveljavljanja tudi v mednarodnem prostoru, skupaj z uspešnim predsedovanjem Evropski zvezi, enkrat nismo sposobni nobene resne reforme. Prvič se zdaj resna vprašanja postavljajo, pa tudi že nekakšno priporočilo kako naj bi morali poslovati. Torej mislim, da se začenja neka druga pot Slovenije, ki si je nisem želel. Mislim, da dogajanje kot smo mu priča s slabim vladanjem na čelu, za kar je cela opcija odgovorna, ne krepi mednarodnega ugleda Slovenije. Pred 20 smo imeli projekt, smo imeli naboj, smo imeli korajžo, smo imeli tudi jasno strategijo. Jaz sem vodil vlado šestih strank in 27 ministric in ministrov, pa smo delali bolj enotno kot katerakoli vlada kasneje, bi si upal trditi. Skratka so določene paralele, ampak, pa še to bi rekel, ta vlada je razpadla, oziroma so bile na nek način tudi predčasne volitve. Problem je, da vlada, ki ni nič pokazala ne more razpasti. Zaenkrat izgleda, da ne bo tako, da namesto, da bi se ukvarjali s tem kar je dobro za vse nas, se ta vlada že dolgo časa ukvarja resnično samo sama s seboj.
VODUŠEK: Gospod Dimitrij Rupel, zdaj včeraj je predsednik pač dal opcije, da rekonstrukcija vlade in kot druga možnost pač predčasne volitve, potem gospod Jankovič se je oglasil in je rekel, da je on za predčasne volitve. Danes kot smo videli, v bistvu Zares daje pravzaprav ultimat SD-ju, da se do 24. odloči, oziroma do 25., do osamosvojitve tako rekoč kaj bo, za kakšno alternativo se bo odločil ali da Zares izstopi iz vlade in pač potem nastane neka manjšinska vlada z 32 glasovi, SD pa zahteva novo levosredinsko vlado. Kaj pravite na to aktualno situacijo danes, ki je pravzaprav nastala danes zvečer, oziroma po teh referendumih?
DIMITRIJ RUPEL: Torej, ta situacija je nadaljevanje tiste prejšnje, ki traja od leta 2008. Ta vlada je različna kot je bilo pravkar tudi povedano, od naše vlade, tiste prve vlade, pa tudi od praktično vseh drugih vlad, po tem, da je ekskluzivistična, da je izključevalna in zdaj vztrajati pri tem izključevanju, oziroma vztrajati pri vladi tako imenovane leve sredine, pri čemer moram povedati, da levica pri nas pomeni nekaj drugega kot kjerkoli drugje po svetu, je nadaljevanje tega izključevanja. Jaz ne vem, če je danes sploh mogoče še govoriti o takšnih modelih vladanja, kot smo jih uvedli denimo leta 1990, ampak spomnite, da so to bile vse vlade, tudi Drnovškove, da ne govorimo o naši, tisti Peterletovi vladi, so bile vlade kohabitacije, sodelovanje, vlade medsebojne strpnosti in povezovanja in zaradi tega se mi zdi, da je bila tudi Slovenija nekoliko bolj uspešna. Od leta 2008 se pa striktno pazi, da ne bi slučajno prišel v bližino kakršnegakoli instrumenta oblasti nekdo, ki ni povezan z eno od strank v koaliciji. Jaz moram reči, na zunanjem ministrstvu, mislim, da to velja za vse moje kolege, sem vedno iskal sodelavce med tistimi za katere sem smatral, da so sposobni, ne glede na to katere farbe so bili. Pa še to bi rad rekel. Zdajle smo se precej orientirali, oziroma koncentrirali na Pahorja. OK. Ampak ne smemo pozabiti, da v ozadju enega velikega dela slovenske politike je predsednik republike. Ko gre za zunanjo politiko in zunanja politika je naredilo eno največjih škod, kar jih je bilo sploh narejenih v tejle 20 letni zgodovini, govorim o arbitražnem sporazumu, govorim o tehle mahinacijah v zvezi s SOPS-om in tako naprej. To zunanjo politiko vodi predsednik republike. Predsednik republike je bil tisti, mislim, da smo včeraj to tudi brali v sporočilih naše stranke, predsednik republike je tisti, ki je podpiral ta ekskluzivni trojček, oziroma to ekskluzivno politiko, ki je pripeljala v to katastrofo. Ta katastrofa je rezultat neke popolnoma, bi rekel, politike skregane z moderno družbo, moderno politiko, moderno demokracijo in jaz sem pravzaprav ne čudim, da so rezultati takšni kakršni so.
VODUŠEK: Gospod Janša se je javil za repliko, ampak recimo če zdaj pač, če citiram scenarij gospoda Jankoviča, da naj premier zbere predstavnike parlamentarnih strank in jim predlaga, da podprejo pokojninsko reformo in spremembo zakona, ki bi omogočil predčasne volitve. Je tudi v tej smeri možen scenarij, oziroma zdaj nekateri so namigovali, da naj bi gospod Jankovič prevzel vlado.
JANŠA: Ja zdaj to je, gospod Jankovič očitno ni niti prebral zakona o spremembah pokojninskega sistema, ki je padel na referendumu, niti vladnih izračunov kaj ta zakon prinese. Ta zakon bi letos prinesel 30 milijonov evrov več v pokojninsko blagajno, slovenska vlada pa iz proračuna vsak mesec vzame zdaj že 250 milijonov evrov, ki jih ni, se pravi se zadolži. To je na letni ravni skoraj 3 milijarde letos.
BAVČAR: V glavnem za plače in …
JANŠA: Za porabo. Če bi mi gradili tukaj vsaj infrastrukturo ali pa če bi ustvarjali pogoje za novo delovno mesto, potem bi to lahko vračalo, tako pa ne ustvarimo nobene podlage. Torej pokojninska reforma ni čudežna formula rešitve za to situacijo. To je ena izmed reform, ki jih bo morala Slovenija v prihodnosti narediti, ni pa prva protikrizna reforma, ker ima za letos in za naslednje leto zanemarljive javno finančne pozitivne učinke. Hotel sem reči tole, nisem se javil za repliko, ampak za, mislim želim povedati eno zelo pomembno stvar, oziroma stvar, ki se mi zdi ključna ta trenutek. Ti dve alternativi, ki sta tako imenovana radikalna rekonstrukcija vlade z novim predsednikom vlade in novo ekipo znotraj iste vladne koalicije …
VODUŠEK: To kar predlaga predvsem LDS v bistvu, ne?

JANŠA: Ja LDS in Zares in tudi predsednik države dr. Türk včeraj, pa še kdo, ki dela na tem ozadju. Kaj to pomeni? To pomeni, da bo ista politična večina, ista paradigma, ki se je izčrpala v teh zadnjih treh letih, oblikovala nekaj novega, po možnosti še pripeljala na čelo vlade nekoga, ki sploh ni šel na volitve in sploh nima te legitimnosti in preden bo ta vlada operativna in začela delati, bo že tukaj volilna kampanja za naslednje volitve, mi bomo pa še vedno vsak mesec porabili, oziroma oni bodo porabili 200 ali pa 250 milijonov evrov več kot se bo nateklo v proračun. To je samo še pospešeno drsenje v katastrofo. Zaradi tega bi bila odločitev Socialnih demokratov za predčasne volitve državotvorna poteza. To bi bila verjetno v tem trenutku najbolj državotvorna poteza kar jih je ta stranka naredila v zadnjih 20 letih in če Socialni demokrati to naredijo in omogočijo Sloveniji, da ponovno zadiha in stopi na pot razvoja, smo tudi v naslednjem mandatu pripravljeni z njimi sodelovati. Bodisi koalicijsko, bodisi v okviru partnerstva za razvoj, kakorkoli, kjer se bi s tem, s takšno njihovo odločitvijo na nek način vzpostavil vsaj del normalnega političnega prostora. V kolikor pa bo to drselo še eno leto v kaos, potem pa se mi zdi, bo tudi ta levi tranzicijski prostor potreboval še naslednje mandate, da se sploh normalno strukturira.
VODUŠEK: To se pravi, zdaj če prav razumem je to bila pravzaprav neka ponudba, v bistvu, da za normalizacijo političnih razmer v Sloveniji.
JANŠA: Ja, to je ponudba, ki izhaja iz koristi države. Za nas kot stranko, ki vodi po vseh javnomnenjskih anketah, … VODUŠEK: Bi vam verjetno odgovarjalo še eno leto?
JANŠA: Nam kot stranki ni problem čakati še eno leto, ob tem, ko se vladna koalicija, …
RUPEL: Se ne mudi.
JANŠA: … ko se vladna koalicija praktično pobija med sabo, si daje ultimate in tako naprej, vendar pa to slovenske davkoplačevalce košta 200, oziroma 250 milijonov evrov na mesec, kar bo potrebno vračati preko tega, da bodo manjše plače, manjše pokojnine, ne bo socialnih transferjev, ne bomo gradili in popravljali cest, ne bomo modernizirali železnic, ne bomo gradili 5. in 10. koridorja, bomo zaostajali za Evropsko unijo. Danes je, jaz sem gledal začetek obeh Dnevnikov na obeh televizijah, vaši konkurenci in v prvih 20 minutah ne na eni, ne na drugi televiziji nisem zasledil ključnega podatka, ki je bil objavljen v zvezi s našo prihodnostjo, to pa je, da bila naša gospodarska rast v prvem kvartalu 0,3 odstotna, povprečna, v Evropski uniji pa 0,8 odstotna. Mi letos še dvakrat bolj zaostajamo za povprečno rastjo Evropske unije kot v lanskem letu. To je znak za alarm, to če že ta trojni poraz na referendumih ni bil razlog, da se to drsenje v katastrofo zaustavi, potem bi ta podatek moral biti, ampak niti objavljen ni bil.
VODUŠEK: Mislim, da je bil objavljen, mislim, da ga je UMAR.
JANŠA: Ja seveda, pa na spletnih straneh, saj tam sem ga tudi jaz prebral, ampak ni v ospredju.
VODUŠEK: Še eno stvar bi vas vprašal, zdaj ravno v zvezi s tem scenarijem, a je možno, da recimo SD z vami oblikuje vlado pred volitvami, v bistvu, da bi do tega prišlo?
JANŠA: Poglejte, tega scenarija ni zaradi tega, ker je razmerje sil v državnem zboru, oziroma parlamentu takšno, da v tem trenutku ne omogoča nobene produktivne rešitve. Poleg tega se je tudi ta legislatura, oziroma ta mandat, ta državni zbor kot celota izpel. Saj pet zaporednih astronomskih rezultatov proti na referendumih svoje pove, svoje so povedale tudi lokalne volitve, ljudske volje, tako, da tako arogantno pač ni možno ignorirati in če bi zdaj s temi mahinacijami znotraj iste večine iskali rešitve ne bi prišli nikamor, tudi če mi bi z njimi sestavili koalicijo pa novo vlado, bi tudi za vlada rabila pol leta, da se ulaufa in potem bi bila še kampanja za redne volitve. To ni rešitev, enako kot ni rešitev, da se znotraj iste koalicije oblike nova vlada.
VODUŠEK: Je pa možna ta kombinacija po volitvah, po predčasnih volitvah?
JANŠA: Po volitvah, če se SD vzpostavi kot normalna stranka in gre na skrajšanje te agonije smo mi z njo pripravljeni sodelovati. Končno smo tudi leta 2004 po zmagi na volitvah ponudili koalicijo vsem strankam in smo sestavili koalicijo s tistimi, ki so želeli sodelovati, nismo nikogar zavrnili.
VODUŠEK: Ker, nekateri so zelo naklonjeni, recimo gospod Ribičič je naklonjen v bistvu koaliciji z SDS-om.
JANŠA: Preden se o tem pogovarjamo, preden bo gospod Ribičič kaj rekel v zvezi s tem ali pa jaz ali pa kdorkoli, morajo svoje reči volivci in na podlagi tega se bo dalo potem z neko legitimnostjo reševati probleme, ki se pa kopičijo in dalj časa se bodo kopičili, več bo reševanje stalo.

VODUŠEK: Zdaj, gospod Peterle se je javil, ampak recimo vas, vedno se spomnim teh paralel, spomnim se takrat, ko so iskali vašega naslednika, gospod Bavčar je bil kandidat, gospod Voljč in potem je prišel gospod Drnovšek.
PETERLE: Pa še ene trije so bili v zalogi.
VODUŠEK: A so bili?
PETERLE: Ja.
VODUŠEK: Ne vemo za njih, ampak …
PETERLE: Vsaj trije so bili še.
VODUŠEK: Ampak recimo kdo bi po vaši oceni, če bo prišlo do tega scenarija, to se pravi rekonstrukcije vlade, nov predsednik in kdo bi po vaši oceni lahko, kdo bo tisti, ki bo nasledil gospoda Pahorja v SD-ju, če bo do tega scenarija seveda prišlo, če se ne bomo odločili za predčasne volitve?
PETERLE: Zame zdajle to ni prvo vprašanje kdo ga bo nasledil, ampak s kakšnim programom ga bo nasledil. Razlika med tem in onim časom, ko je imel Demos vlado, je bil v jasnosti ciljev in v odločnosti, v pristopu, kot sem prej rekel v korajži. Demos se je zmenil za program in je bil, kot sem že dejal, široka koalicija. Zame zdajle ni prvi pogovor o tem kdaj bo nastopila velika koalicija, ki je očitno možna, ampak mene zanima kdaj se bomo zmenili s tistimi političnimi silami za program, ki ga jaz vidim še vedno kot nadaljevanje tako imenovanega pomladnega programa. V Sloveniji se je treba zmeniti kako bomo zaključili dogovorno ekonomijo, ki je ustavila slovensko gospodarstvo. To je zame ena od postavk in jaz ne vidim veliko partnerjev za pogovor o tem zaenkrat. In smo prej rekli, dovolite, da še nekaj povem. Glejte je, gospod Janša je razlagal številke. Jaz se strinjam z njim, če bo ta vlada nadaljevala bodo te številke še hujše, še naprej se bomo zadolževali za dnevne potrebe, brez strateških usmeritev, brez strateškega investiranja, cena bo samo še rasla in čedalje težje jo bo plačati in izziv Evrope bo tudi čedalje težji. Te vlade se preprosto ne da popraviti, kogarkoli tja daste, te vlade se ne da popraviti. Paradigma je napačna, kot je bilo že rečeno in jaz mislim, da bo treba zbrati politične sile, ki bodo res hotele paradigmo spremeniti in vrniti politiko v službo nacionalnim interesom. Najprej je treba definirati kaj je zares nacionalni in nacionalni ni nujno interes neke trenutne vlade.
VODUŠEK: Dobro, če še samo na kratko te špekulacije, potem pa gremo na ta področja, ki ste jih vi omenjali. Ampak recimo, gospod Bavčar, v bistvu kdo po vaši oceni bo zamenjal gospoda Pahorja, če bo do tega sploh prišlo, če se bo SD odpovedal Pahorju v tem trenutku?
BAVČAR: Veste zelo težko je hipotetično zdaj ugibati koga imajo na zalogi za to, da bi lahko uskočil. Po tem kar je slišati neformalno bilo ves čas je kar nekaj kandidatov se izmenjavalo, tako rekoč vse od Janeza Potočnika, Cvetke Selšek, predsednika Računskega sodišča Šoltesa, Zorana Jankoviča in tako naprej. Bom rekel, to je pravzaprav vseeno, kajti …
VODUŠEK: Potem gospod Gaspari, pa mislim, da gospod Vlačič tudi.
BAVČAR: Gospod Gaspari, gospod Vlačič, Franc Križanič, Igor Lukšič in tako naprej, bom rekel ta seznam je zelo dolgo, mislim pa, da je ključno pri tem, da seveda v letu dni in to v času, ki ga bo, v polovični meri odmerila predvolilna kampanja, ta ekipa, za vlada, s katerimkoli predsednikom ne more prinesti tega preobrata, ki ga Slovenija potrebuje.
VODUŠEK: Še tole, gospod Rupel, zdaj vi ste govorili o sodelovanju, o izključevanju. A je možno, da se zgodi, da bo neka manjšinska, oziroma tehnična vlada, to so bili scenariji, ki se jih sicer nihče več ne omenja, ampak samo predčasne volitve ali rekonstrukcija znotraj sedanje vlade. Je pa bila pred časom omenjena tudi neka tehnična, neka, v bistvu pač vlada narodne enotnosti, da tako rečem, da izpelje to do volitev.
RUPEL: Jaz mislim, da je na to vaše vprašanje Janez Janša že odgovoril. Ampak iz vseh teh predlogov, iz tega šopka teh različnih kombinacij je razvidno to, da vendarle idej pravih ni, razen izrednih volitev, razen predčasnih volitev, razen tega kar smo tukaj zdaj na kratko opisali, ni nobene pametne ideje. Poglejte kaj se pojavlja, novi obrazi, svet modrecev, same popolnoma, kako naj rečem, neumne ideje. V demokraciji nobenega drugega, kaj jaz vem, faktorja, dejavnika kot so politične stranke in seveda volitve in parlament in tako naprej. Veste govoriti o tem, da bo zdaj rešitev našel nek svet modrecev in potem ti modreci tudi že hipotetično nekaj napovedujejo in tako naprej, to je znak neke popolne krize. Če se boste spomnili Economist, ta Economistova grupa, britanski časopis Economist je imel neko raziskavo o stanju demokracije v svetu, Slovenija je padla iz skupine tistih zglednih ali pa normalnih demokracij v kategorijo demokracij z napako, zaradi tega, ker je pri nas dejansko, najnižja oznaka je bila za tako imenovano politično kulturo. Kaj se je zgodilo, predsednik republike je politično kulturo opredelil kot lepo obnašanje. Politična kultura, če ste pogledali tiste anketne pole, oziroma gradivo te raziskave pa pomeni nerazpoloženje prebivalstva do vojaške vlade, do vlade strokovnjakov, so svetov modrecev, do vseh takih rešitev, ki niso parlamentarne, ki niso rešitve z demokratičnimi instrumenti, tako da seveda to, da smo se mi ukvarjali, vesoljna Slovenija, vsi mediji in tako naprej, z nekimi obskurnimi idejami kot je svet modrecev in potem tile novi obrazi in tako naprej, to seveda je znamenje, da res manjka idej. Po mojem nobene druge ideje pametne ni danes mogoče zagovarjati kot to, da bodo predčasne volitve, da bodo volitve čimprej.
VODUŠEK: Jaz predlagam, da pogledamo oglase pa nadaljujemo. (oglasi) Ponovno pozdravljeni v oddaji Vroči stol. Zdaj mogoče če še, če lahko pogledamo izjave, če je režija, če imamo pripravljene izjave, mislim po današnjem sestanku, sicer sem jih hotel na začetku zavrteti, ampak vendarle, če so pripravljene bi prosil, če nam lahko zavrtite te izjave.
KATARINA KRESAL: V nedeljo se je pač zgodilo nekaj mimo česar ne moremo. Od zadnjega izgubljenega referenduma smo si vzeli čas, namesto da se posvetimo vsebini, da damo vse kar je možno na mizo, da prepričamo ljudi, da je pokojninska reforma dobra, da slišijo naše argumente, ampak v nedeljo smo videli, da ljudje pač ne slišijo več naših argumentov, da je ta nek odpor in živčnost ob delu te vlade prevelika, da bi argumenti lahko udarili skozi vso meglo, ki se je nabrala. Jaz mislim, da je nekaj hudo narobe pri teh ugotovitvah, tako kot je hudo narobe tudi s tem, da je usoda te koalicije odvisna od strank LDS in Zares. Nekaj ni dobro v tem sklepanju, prvič zato, ker je ta vlada v zadnjega pol leta izgubila kar pet referendumov, ki so bili pomembni, ker se ji napovedujeta še dva, ki bosta tudi pomembna, ker ima zgolj še 15 odstotno podporo in pa drugič, če vemo, da je na oblasti SD, da je tista, ki je sestavila vlado, postavila mandatarja in tista, ki ima največjo večino v parlamentu, težko sprejemaš tezo, da smo mi ta mali odločilni za to kako bodo šle stvari naprej. In nekaj kar smo se danes v LDS-u nedvomno strinjali je, da česa danes absolutno ne potrebujemo je aroganca, je prepričanje, da drugače kot je ne more biti in drugače kot je niti ne sme biti. Prepričanje, da si pravzaprav nimamo kaj očitati, da smo naredili vse tako kot je treba in da je pravzaprav ta vlada edina in najboljša in posegi vanjo bi lahko pomenili politično krizo ali pa (manjka del besedila). Mislim, da takega razmišljanja ne potrebujemo. Dejstvo namreč je znano vsakemu povprečnemu človeku, ki ga vprašate na ulici je, enostavno ta vlada izgublja zaupanje in da gre pravzaprav ljudem resno na živce, zato ker je ne slišijo vrč. To se je najbolj boleče videlo pri kampanji za pokojninsko reformo, enostavno argumenti niso bili več slišni in zato odločitev, ki je bila danes sprejeta s strani odgovornih, da se nič ne spremeni je najslabša možna odločitev po nedeljski super klofuti, ki smo jo dobili. In v LDS smo se danes povsem strinjali, da to kar danes pa potrebujemo, je kritična samorefleksija, je spoznanje, da tako ne gre več naprej. Če želimo, da levosredinska opcija še živi, da razvija in da je nek upoštevan igralec na naslednjih državnih volitvah, kadarkoli že pač bodo, potem je treba nekaj spremeniti. LDS jasno sporoča, da si želi nadaljevali delo v okviru obstoječe koalicije s kolegi iz SD in Zares in to je pravzaprav tudi edina odločitev, ki jo kot najmanjša stranka v koaliciji lahko sprejmemo samostojno in neodvisno od vseh ostalih.
GREGOR GOLOBIČ: Torej stranka, svet se k tej odločitvi več ne bo vračal. V kolikor v roku, do 25. junija ne bomo prejeli takšnega predloga ali pa bomo prejeli predlog, ki bi bil popolnoma v nasprotju s tem, bodo ministrice odstopile s svojih položajev in stranka tudi formalno izstopila iz koalicije.
NOVINAR: Torej omenili ste novega mandatja, torej zahteva vaše stranke, tudi nov mandatar?
GOLOBIČ: Poglejte jaz bi se pridružil tukaj predsedniku republike, temeljita rekonstrukcija pomeni rekonstrukcija brez tabujev.
VODUŠEK: Zdaj a je bil, a je mogoče razumeti potem te izjave izključno kot pritisk na Pahorja ali pritisk na, mislim?
JANŠA: Jaz gledam od nedelje naprej in se čudim. Pred sabo imam sliko Prešernovega trga tam po volitvah leta 2008 in veliko fešto, ki jo je organiziral ljubljanski župan gospod Jankovič, ko je bil nek problem s plačilom, ampak so tudi to uredili, pa veselje sedanjega predsednika Türka, pa gospoda Kučana in ostalih botrov, ter tranzicijske levice, kako so se veselili, kako so si lastili pravzaprav to vlado in dejansko je brez njih ne bi bilo in potem te izjave, ki so bile prejšnji teden, kako so vsi po vrsti razglašali te referendume za ključne, kako je ta popravek pokojninskega zakona malo da ne tako usodna odločitev kot je bil plebiscit za samostojno Slovenijo, tudi to neumnost smo slišali, med drugim. Ko pa je ljudstvo zavrnilo s 7 proti 3, oziroma s 7,5 proti 2,5 te referendume, pa naenkrat ni nobenega očeta več, je samo še gospod Pahor ostal kot edini krivec. Distanciral se je ljubljanski župan, distanciral se je sedanji predsednik države, bivši je utihnil, nič ne reče, zdaj se distancira še Zares in LDS, oziroma predsednika teh dveh strank, na koncu bo pa izpadlo kot da je vse kar se je dogajalo v tem mandatu, delal samo Borut Pahor, pa morda še kakšen poslanec iz Socialnih demokratov. Zdaj tako malo samokritičnosti pa nekega, končno tudi, če hočete, timskega duha v tej koaliciji pravzaprav ni možno najti nikjer in to je zdaj tisto ključno kar je treba potegniti iz teh izjav. Kako bodo ti ljudje sestavili nekaj boljšega, če takoj, ko se stvar zalomi obtožijo enega, ostali pa si perejo roke. Vsaj toliko bi morali biti fer, da bi nekako priznali svoj delež odgovornosti pri tem podjetju. Torej znotraj tega ni rešitve in zdaj iščejo neko novo lutko, ki bi jo, oziroma kot je rekel gospod Pahor, enega novega kljukca, ki bi, kot je rekla Kresalova, rešil to levosredinsko opcijo, ampak to bo za državo predrago, če se gredo še v en tak poskus. Oni so takrat, ko so sestavili to vlado, po volitvah leta 2008, kaj so dejali, da je to sanjska ekipa, da je to najboljše kar premore ta vladna koalicija. Kje bodo zdaj dobili zdaj dobili kaj boljšega. Vse kar bo, bo slabše. Jaz dvomim, da imamo kakšno boljšo rešitev, kot je v tem trenutku gospod Pahor, pa tudi ni on problem, ni problem predsednik vlade, tukaj je problem celotna opcija in to, da enostavno ni koncepta, kot si ti rekel. Ta izjava na včerajšnji tiskovni konferenci, na vprašanje kaj bodo pa zdaj naredili, ko je rekel predsednik vlade, ja morda bomo šli z interventnim zakonom, morda bomo šli z rebalansom, morda bomo šli celo z obojim, to spominja na tisto zgodbo gospoda Miličinskega o Butalah. Tam so približno tako govoriti. Stvar se je podrla in preden se začne na novo graditi mora tukaj suvereno v tej Sloveniji, to pa so ljudje s svojim volilnim glasom, pač svoje povedati in zaključil bi z nekim apelom. Če nas del tega volilnega telesa posluša, kakorkoli se bo glasovalo naj se glasuje jasno. Tisti, ki bo reševal to situacijo, ki se je zdaj nabrala, mora imeti trden mandat. Kdorkoli bo, mora biti ta odgovornost jasna. Ne sme biti nekaj takšnega kot je bilo recimo v našem mandatu, ko smo komaj sestavili nekaj koalicijo, ali pa kot je zdaj v tem mandatu, k tudi najmanjša stranka kot je LDS, lahko v bistvu povzroči vladno krizo, ima enako težo kot tisti, ki je dobil 30 procentov na volitvah, ne. Ta odločitev mora biti jasna, v katerokoli smer bo še šla, Slovenija si ne more privoščiti še štiri leta takšnega eksperimenta.
VODUŠEK: Zdaj samo še eno, je več prijav za besedo, ampak tudi moram vas vprašat. Gospod Bučar pravi, v bistvu da gre za, da je šlo samo za boj za oblast, da vam ni šlo za pokojninsko reformo, ampak za oblast in dosti kritik tudi s strani nekdanjega predsednika Milana Kučana je bilo, da pač tej vladi ni bilo omogočeno da vlada zaradi referendumov, zaradi drugih zadev in da je t kriva SDS, ki ni dala priložnosti.
JANŠA: Jaz bom na to odgovoril s člankom, ki sem ga napisal za, mislim da za Tribuno leta 1988, ko sem prestal tisti program za novo mladinsko organizacijo in ko sem napisal: »Na očitke, da se borimo za oblast odgovarjamo da.« Pa saj v demokraciji je to povsem legitimno. Tako stranke se morajo boriti za naklonjenost volivcev in na podlagi tega se oblikuje večina, ki predstavlja upravljavca države, torej je to smešen očitek. To smo mi poslušali v enopartijskem sistemu in nekateri se očitno teh navad ali pa etiket, oziroma navade etiketiranja še niso znebili. Pa bi lahko isto očitali tudi vladi, ona je tudi predlagala zakon o zapiranju arhivov zato da zaščiti nekoga, ki je na oblasti. Tukaj bi bil ta očitek celo umesen, ampak jaz bi razumel, da je to del kampanje, da pa nekdo po tem, ko ljudje 70 proti 30 odločijo o neki stvari, da gre s tako oceno. To je, bom rekel malo tako, zelo …
VODUŠEK: Dobro, gospod Peterle izvolitve, pa gremo naprej.
PETERLE: Ja, zgodba je zelo napačno zastavljena in bom začel z načelnim stališčem do vprašanja oblasti. Izgleda pri nas tako, da je oblast sama sebi namen in to je nekaj najhujšega kar se lahko neki naciji zgodi. In to kar zdajle dejalo je samo poskušat scediti kar se še da iz te zgodbe in jo tako ali drugače potegniti. Jaz se pa sprašujem kakšna bo na koncu cena in kdo jo bo plačal, oziroma vem kdo jo bo plačal. In naslednji mandat nobenemu politiku ne bodo ploskali, po mojem ene štiri leta ne bo noben doživel kakšnega aplavza. Mi smo pred 20 leti, oziroma 18 leti v dveh letih spravili voz iz blata in leta 1993 se je začela 3 odstotna gospodarska rast. Dve leti smo garali, sadili in zalivali, potem so želi drugi, ampak smo naredili, kot sem rekel, tisto kar je treba. Prejle, ko sem poslušal gospo Kresalovo in gospoda Golobiča, torej jaz ne morem verjeti, da je možno toliko leporečja in tako malo dejanj. Ta zgodba z referendumi je samo na radikalen način in najbolj jasen način pokazala, da ti leta zadeve že ne gredo, to ni zdaj samo ena zgodba, tri leta se ne premaknemo, oziroma smo šli navzdol. Številke, ki so bile prej povedane v Nemčiji, lahko bi rekli še kaj o Poljski ali Švedski in še kakšni državi so za nas zaskrbljujoče, torej eni v istih, namreč ker se izgovarjajo, da je kriza, ampak v isti evropski zvezi so eni znali rešiti probleme, so šli v reforme ta pravi čas in to je, bom še enkrat rekel, bistvena razlika med časom, ki smo ga živeli pred 20 leti in tem časom. Takrat smo v izredno težkih okoliščinah in ob, bi rekel, zunanjem sovražniku, nenaklonjeni svetovni javnosti, opravili epohalno spremembo. Danes, oziroma ta čas, ta mandat, ta enobarvna vlada v kateri so več ali manj bivši mlajši komunisti, ni bila sposobna nobene resne spremembe in na tem se je treba zamisliti in jaz se z Bučarjem strinjam glede spremembe paradigme in mislim, da je to tisto ta glavno in treba se je zmeniti, ne samo kaj, tudi kako bomo delali.
VODUŠEK: Dobro zdaj, če malo …
PETERLE: Oprostite, še nekaj …
VODUŠEK: Izvolite.
PETERLE: … sem pozabil. Glejte zgodba je v tem smislu napačna, da ukvarjamo se s tem, kako se bo rešila neka opcija, ne ukvarjamo pa se s tem kako se bo rešila Slovenija. Prvo vprašanje je danes preživetje Slovenije. Jaz ne govorim z, ne vem, katastrofalnimi občutki, ampak to kar se dogaja vodi v katastrofo, oziroma je že del katastrofe in preživetje Slovenije je prva stvar in naj prevzame oblast opcija, ki bo prišla z verodostojnimi rešitvami in še en poudarek bi dal. Ko sem poslušal dva predstavnika vlade, sem se spomnil na geslo, ki ga širijo od Lendave do Nove Gorice, od enih Jesenic pa do drugih Jesenic, pa so vsi enaki. Jaz ostro, odločno zavračam to propagando, ne leta 1990 ne danes nismo vsi enaki. Torej jaz bi se težko primerjal s tem kar sem slišali zdajle. Torej niso vsi enaki in če bi 90. leta bili vsi enaki, ne bi naredili tega kar smo naredili in se bo tudi na teh volitvah, kadar že bodo, pokazalo, da smo precej različni.
VODUŠEK: Zdaj gospod Bavčar, danes so, če gremo na te ekonomske aplikacije. Recimo bonitetna hiša Standard & Poor's je bonitetno oceno za dolgoročni, oziroma kratkoročni dolg ohranila pri oceni AA, oziroma 1- 1+, Dun & Bradstreet pa jo uvršča med države z nizkim tveganjem še naprej, čeprav opaža, da slovensko prepričanje, da bi vlada morala odstopiti meni, da se bo nova vlada z istimi težavami srečala, oziroma, da edina prednost te nove vlade bi bila, da bi lažje uveljavljala potrebne reforme kot trenutna, ki je izgubila zaupanje javnosti?
BAVČAR: Torej vsaka ekipa, ki se morala, ki se bo soočila s to sedanjo situacijo, bo morala imet jasen mandat. Ta mandat lahko dobi samo na volitvah, ta mandat bo potrebovala za celotno obdobje, kar pomeni, da potrebuje štiri leta, da gre z eno jasno politiko, z eno, bom rekel vehemenco ali pa bom rekel z nekim prepričanjem in programom, ki ga vsaka stranka na volitvah lahko potrdi v spremembe, ki so nujne. Govorjenje, kot sem ga pravkar slišal s strani gospe Kresalove, češ vlada je slaba, koalicija je dobra, ne bo rešilo te situacije in bom rekel, koalicija ali pa politična opcija, ki bo dobila mandat na volitvah, se bo morala teh rezultatov zelo hitro lotiti. To kar je evidentno v tem slovenskem primeru je, da v resnici ta politična sprememba pravzaprav šele omogoča, da se postavijo prava vprašanja. mislim, da je Slovenija v preteklosti bila ujeta na eni strani v to svetovno krizo, ki so jo domače politične sile vladajoče opcije predstavile zgolj kot vprašanje napačnih managerskih odločitev, medtem ko se moramo soočiti po mojem mnenju z nekim daljšim obdobjem, v katerem pravzaprav v Sloveniji ni nastal nek svobodnejši ekonomski prostor, prostor neke ekonomske iniciative, ki bi omogočil nastanek novih podjetij. Ni problem v tem, da podjetja propadajo, to se dogaja po celem svetu, problem je v tem, da ne nastajajo nova podjetja. problem je v tem, da se vsaka gospodarska iniciativa motri s stališča kdo bo pa, bom rekel, politično obvladoval neke ključne sisteme. Pri nas na finančnem področju praktično se ni od Demosa, ki je bilo zelo brez zob, bom rekel, v tem delu, ko se je lotil te gospodarske reforme, niti ni imel, bom rekel, neke možnosti, da bi v teh dveh letih zapopadel ta finančni sektor, bančni sektor, se ni nič zgodilo. Mi še danes govorimo o dveh, treh ključnih, največjih bankah, ki so v državni lasti. Tam se danes prepirajo celo znotraj koalicije kdo bo imel večjo moč v tem. To kar se dogaja na ravni med KAD-om, SOD-om, tem AUKN-jem, finančnim ministrom Križaničem, Gasparijem, pravzaprav kaže na to, da se pravzaprav prerazporejuje neka politična moč in se ne govori o pravih reformah, ki jih je treba izvesti. Danes zopet naenkrat čarobno vstaja iz pepela minister Gaspari kot nek rešitelj, človek, ki je tudi v vladah skupaj z menoj in tudi sam prevzemam del odgovornosti za leta, ko sem bil tam, seveda čeprav se nisem s tem ukvarjal, vsaj delno, s približevanjem Evropski uniji, pravzaprav kreiral ta finančni sistem. Moj prijatelj Bojan Korsika je napisal en odličen članek, ki je pokazal kako je pravzaprav ta ujetost tega slovenskega ekonomskega, političnega prostora, tega establishmenta, pravzaprav nikoli ni zmogla moči, da bi odprla prostor tej gospodarski iniciativi in to je po mojem problem. Ta politika, tudi s tem ko se evidentno kaže, da želi stranka, ki očitno teče zadnji krog, še bolj rekel v tem zadnjem krogu ga podaljšat do konca tega mandata in na nek način monetizirat nekatere svoje interese v tej politiki ali pa bom rekel LDS, ki je prav tako, bom rekel, soočena z resno politično krizo in se ji utegne zgoditi, če bi bile predčasne volitve, da bi bil njen rezultat bistveno manjši, kot ga ima zdaj.
VODUŠEK: Pravijo, da zdaj Kresalova dobiva na račun SD-ja in Zares?
BAVČAR: Torej lahko pravijo karkoli, ampak bom rekel pred njo so zgodbe, ki niso končane, pred, o katerih beremo in tako naprej in bom rekel s tega vidika se mi zdi odločitev SD-ja, da bi šla na predčasne, da bi šel na predčasne volitve v resnici edino prava odločitev. S stališča Slovenije, s stališča slovenskega gospodarstva potrebujemo rez in novo postavljanje prioritet in bom rekel mandat ekipe, ki se lahko loti teh nujnih reform.
VODUŠEK: Zdaj eno, če še eno vprašanje, ki se pojavlja zdaj. Precej se krivi prejšnjo vlado. Gospoda predsednika prejšnje vlade Janeza Janšo, da je prodal Pivovarno Laško, da je vam dal Istrabenz in da bo to zdaj vse skupaj razprodano za male denarje in da se prodaja, da se bo vse razprodalo zaradi tega, da je to posledica prejšnje, da je ta gospodarska kriza precej posledica prejšnje vlade. Kaj pravite na to?
BAVČAR: Istrabenza mi ni prodal niti dal Janez Janša. Istrabenz je podjetje,ki je zaradi enega posla nakupa Petrola doživelo velik, ob padcu vrednosti papirjev doživelo velik finančni šok, 200 milijonsko izgubo, ki je bila približno enaka kot je bila izguba Petrola, ki je šel v kontra nakup Istrabenza. Kredite, ki jih je Istrabenz dobival, ne jaz, jaz nikoli nisem jemal kreditov za prevzem Istrabenza, v nasprotju s tem kar se mi očita, je istrabenz sposoben vračati, seveda tudi s tem, da prodaja del svojega premoženja. Mislim, da je to napačna ocena, mislim, da je prav eden od ministrov prejšnje vlade, ki je sicer, kot vidim, še kar popularen, še vedno Lahovnik s svojimi slovitimi zakoni, s katerimi je pravzaprav konsterniral bančni sistem in namesto, da bi ga saniral, v bistvu šel samo v prepovedovanje reševanja nekaterih zgodb, pravzaprav pripeljal do tega, da so danes te banke, še vedno niso sanirane, še vedno se ne soočajo s pravimi vprašanji …
VODUŠEK: Ko so lastniki v bistvu …
BAVČAR: Še vedno je veljalo, da namesto, da bi se posvetili temu kaj bomo počeli, kaj bomo delali, ali bomo reševali tista prava podjetja, ne oziraje se na to kdo je njihov lastnik, ampak ki omogočajo neko prosperiteto Sloveniji, se je šlo bom rekel na točno tista vprašanja o katerih sem govoril prej. Da je za to politiko bistveno kdo je lastnik, da se vmešava v to, da aktivno dela na tem, da poriva zadeve v določeno lastništvo, da bom rekel si pravzaprav želi ves čas skozi bom rekel neizvajanje ključnih reform bedet z državnim lastništvom nad določenimi ključnimi segmenti slovenskega gospodarstva in to je po mojem mnenju tudi tisti motiv, ki to politiko drži pri tej oblasti in poskuša na vse načine to svojo oblast, kljub temu, da je izgubila zaupanje, podaljšat do konca.
VODUŠEK: Zdaj gospod Rupel se je javil že prej za, mislim ene ocene iz tujine so dosti bolj OECD-ja, da mora recimo Slovenija še bolj drastično reformo in pa tudi zanimivo se mi zdi to, da ta 24. oz. 25., 24. mislim, da je vrh Evropske unije in takrat do takrat vsaj po besedah gospoda Pahorja v Mariboru, da mora do takrat zdržat zaradi tega, ker pač bi padle bonitetne ocene Sloveniji, če bi recimo odstopil ali če bi zdaj prišlo do padca vlade ali pa do vladne krize.
RUPEL: No jaz mislim, da to ni tako, prvič ni prepričljivo, drugič pa ni tako važno. Ko sem zdajle poslušal tole razpravo, mislim, da je važno spomnit na nekaj na kar smo pozabili. Sploh se mi zdi, da v Sloveniji zelo hitro pozabljamo kaj je bilo in kaj je kdo počel in tako naprej. Naša vlada pa ne govorim to zaradi kaj jaz vem zaradi nostalgije ali pa zaradi česa podobnega, je dejansko v dveh letih naredila fenomenalne stvari. Mi smo osamosvojil Slovenijo v recimo, imeli smo plebiscit v pol leta, imeli smo osamosvojitev v enem letu in mednarodno priznanje v pol leta, v manj kot šestih mesecih je Slovenija dobila mednarodno priznanje, skratka je postala neka država na svetovnem prizorišču. Skratka velikanski rezultati v relativno kratkem času. Seveda, zaradi tega, ker smo vedeli za kaj gre in ker smo tudi znali da tako rečem prisluhnit zgodovinskemu trenutku tistemu oknu priložnosti, ki se je takrat odprlo. Torej mi imamo tole vlado tri leta skoraj. Dejansko rezultatov ni. Jaz mislim, da so, da je bilo marsikaj pokvarjeno. In ta očitek, češ, da ne vem, da gre navsezadnje opoziciji za oblast, ta očitek je itak brez veze. Ampak v resnici gre pa tem ljudem samo za oblast in za nič drugega. Za noben program, za nobeno stvar, za nobeno rešitev, za nič nacionalnega.
JANŠA: Mi ne zahtevamo oblast, mi zahtevamo volitve, zaradi tega, ker je situacija takšna.
RUPEL: Spomnite se ko je šlo za arbitražni sporazum. Takrat je ta vladajoča ekipa govorila o trio Alzhaimer, ne vem če se spomnite tega, Bučar, Hribar, Boris Pahor in v triu Alzhaimer, skratka trije bedaki. Potem se nenadoma pred to pokojninsko reformo nekdo spomni in pokliče Bučarja, ki govori neke nejasnosti v zvezi s to pokojninsko reformo, ampak bolj v prid oblasti oz. tej kompaniji kot pa ne. Potem se nekdo spomni sveta modrecev in tako naprej. Mislim kar naprej nekaj, človeka lahko uporabljaš za katerikoli namen, ne glede na njegovo prepričanje, ne glede na to kaj on pomeni in tako naprej. To je tista prava, da tako rečem ničvredna politika. In zdaj gospa Kresalova, kaj je rekla, tako ne more več naprej. Naslednji stavek je pa bil, mi vztrajamo v kombinaciji s Pahorjem oz. z SD in Zares-om.
VODUŠEK: Oziroma s sedanjo koalicijo.
JANŠA: Da bo vse tako naprej kot je bilo.
RUPEL: Ja torej, jaz sploh ne razumem, to je eno takšno protislovje, da je neverjetno. Pa nikome ništa kot bi rekel.
PETERLE: Logike je zmanjkalo, ja je zmanjkalo logike. Mislim je neka logika.

VODUŠEK: Zdaj gospod Janša konstruktivna nezaupnica, v bistvu to tudi gospod Pahor stalno ponavlja. Če kdo misli, da je boljše oz. naj pride s konstruktivno nezaupnico. Takrat leta 1992 je bila konstruktivna, mislim je bila, mislim, da nezaupnica.
JANŠA: Saj danes se je našel kandidat, ki bo predlagal, to je gospod Golobič, on je celo postavil ultimat socialnim demokratom, da do 25. junija pač pridejo z novim predlogom, drugače bo verjetno on prišel oz. bo stranka zapustila koalicijo in tudi manjšinska vlada ne bo več opcija, se pravi bodo v skladu s to paradigmo te velike rekonstrukcije, se pravi ljudem pokazat nekaj novega zato, da se nič ne spremeni v bistvu, uporabil ta inštrument, ker saj drugače se te rekonstrukcije ne da naredit. Le da tega ne bo predlagala opozicija. Če bi mi imeli moč, da izvolimo novega mandatarja, potem ne bi bila opozicija, ne bi bili manjšina, bi bili večina, bi bile stvari drugačne, tega kaosa ne bi bilo. Jaz sem vodil koalicijo, ki je zdržala od prvega do zadnjega dne, edina koalicija v tej državi v edinem mandatu, ki ni razpadla, kljub temu, da je težka in kljub temu, da za naslednji mandat takšna koalicija ne bi zdržala, ker te stranka s petimi poslanci lahko izsiljuje in ima na koncu isto moč pri odločanju kot stranka s 30 poslanci. To je anomalija našega izkrivljenega proporcionalnega volilnega sistema. Zaradi tega je treba volit jasno, če ljudje hočejo, da se bomo mi skopal iz te krize, ki ni samo ekonomska. Ampak jaz predlagam, da te zadeve, ki niso realne damo dol z mize in da ne diskutiramo o tem. Jasno je, da mi ne bomo predlagali v tej situaciji konstruktivne nezaupnice, ker zakaj bi pomagal gospodu Golobiču tukaj pri njegovi igri. Menjava vlade znotraj iste sestave parlamenta in znotraj iste večine, ki je pač takšna kot so jo dale prejšnje volitve, ni rešitev. To je problem. Ne moreš ti problem rešit, tako, da ga rešuješ z novim problemom. To ne gre. Zato so predčasne volitve, niso zahteva po oblasti. Predčasne volitve so zahteva v tem trenutku po vzpostavitvi normalnega stanja, ko bo lahko Slovenija napredovala, saj je prava sramota, da država, ki je pravzaprav 17 let kontinuirano rasla. Govorimo včasih, Demosove vlade. Takrat, ko je Lojze Peterle postal predsednik vlade maja 1990, je bila Slovenija, če smo vzel samo podatke za Slovenijo kot del Jugoslavije, nekje na 40 % povprečja Evropske unije. Konec leta 2008 smo prišli na 92 %. Italija je bila na 100 % takrat. Leta 1990 je bila Italija za Slovenijo zahodni paradiž. Prej kot v 20 letih je Slovenija to ujela. To je bilo v življenju bom rekel tretjini življenja aktivnega življenja neke generacije. To ni noben sanjal pred 20 leti, da je to možno. Skratka dokazal smo, da zmoremo. Slovenija ima potenciale, da se razvije bistveno hitreje od povprečja Evropske unije. To, da se ne razvijamo, je naš problem. Če ne bi...
VODUŠEK: No, ampak pravijo, da gre za strukturne zadeve, ki so se vlekle vseh 20 let, da niso bile rešene v bistvu.
JANŠA: Tisti, ki pravi, da smo mi krivi, naj pogleda kolikšen je bil naš dolg, pa kakšen je bil proračun pa proračunski primanjkljaj tekom našega mandata, pa tudi že prej in kakšen je zdaj. Naj pogleda koliko časa je rabila Nemčija, da je prišla iz krize ali pa končno Latvija. Latvija je bila udarjena s krizo bistveno bolj kot Slovenija. Mislim, da je padla 2009 za 14 %. Danes raste hitreje, ker so sprejel prave ukrepe. Če Slovenija ne bi bila v veliki meri izvozno gospodarstvo, potem bi bila še v bistveno večji krizi. To kar se je pri nas pobralo, se je pobralo zaradi ukrepov, ki so jih sprejele vlade v Nemčiji, Franciji, Avstriji in na Nizozemskem. Se pravi v tistih državah, kamor naše izvozno gospodarstvo izvaža. Ampak kljub temu, da je izvoz skokovito narasel, kljub temu, da zaposlujejo, nam brezposelnost stagnira oz. celo raste na letni ravni in to za 12 %. Hkrati je pa gospodarska rast 0,3 %. Dvanajstkrat manjša kot v Litvi recimo. In je bistveno manjša od povprečja Evropske unije, čeprav je to povprečje pravzaprav nad nami. Če bo šlo tako naprej, mi gremo nazaj proti 40 %, ne proti 100 % Evropske unije. To je ključen problem, ki ga ljudje ne razumejo, ker gre tukaj za milijarde, ko govorimo o teh makro številkah. Ampak zdaj prihaja čas, ko se bo to prelilo v plače, v številke na položnicah, v pomanjkanje denarja, v izgubo delovnih mest oz. se to že dogaja, se to že dogaja. Saj v celih verigah ni denarja. Ljudje naredijo nekaj, ne dobijo plačano, podjetja naredijo ne dobijo plačano. Imajo podpisano pismo o nameri, ne morejo podpisat pogodbe, ker ni bančne garancije. Zato ni kriva prejšnja vlada, zato tudi ni kriva prihodnja vlada. Zato so krivi tisti, ki niso na začetku te krize porihtal slovenskega bančnega sistema. Mi smo predlagal slabo banko, da bi se očistilo te portfelje, še posebej državnih bank in da bi to začelo normalno funkcionirat. Tudi večina ekonomistov je to predlagala. Nič se ni zgodilo, samo dokapitalizacije, dejstvo 50 milijonov pa še enkrat 250 milijonov za Novo Ljubljansko banko, oni pa to razdelijo preko regresov in teh nagrad za uprave, namesto, da bi šli v servis gospodarstva, kar je nujno potrebno. To ni kriva prejšnja vlada, ni kriva gospodarska kriza.

VODUŠEK: Oziroma prejšnje vlade. Bomo takoj, več prijav za besedo, ampak predlagam, da pogledamo oglase, pa nadaljujemo. Ponovno pozdravljeni v oddaji Vroči stol. Mislim, da se je gospod Peterle prijavil za besedo. Zdaj glede na to, da smo pač v zadnji tretjini, kaj lahko pravzaprav oz. kaj bi morala nova vlada po vašem ponudit oz. kaj bi morala nova opcija, nova paradigma o kateri vi govorite ponudit v bistvu v Sloveniji v tem trenutku?
PETERLE: Bom začel namenoma z odnosom do državne lastnine. In želim dat še eno primerjavo med tistim in sedanjim časom. Takrat se spominjam so direktorji hodil na vrata predsednika vlade, da se je kljuka topila od njihovih rok. Vsi so želel pomoč države. To je v socializmu naj, prva ideja. Pošiljal so robo na jug, nazaj ni bilo nobenih plačil. Zdaj se dogaja nekaj drugega, ob tem, da kar nekaj starih jugoslovanskih konceptov deluje v Sloveniji, se dogaja nekaj drugega, da država slabo plasira oz. slabo uveljavlja interese državnih podjetji na jugu. Če sem jaz prav sešteval, je nekaj 100 milijonov evrov bilo zapravljeno na jugu s slabimi plasmaji v različnih sektorjih, ne bom zdaj našteval podjetji, ker mi je dobesedno nerodno in bi mi še kdo rekel, da znižujem zaupanje v pomembne naslove. Ampak dejstvo je, da je v teh letih država izredno slabo gospodarila s svojim lastnim imetjem. In dejstvo, da imamo mi še vedno enega od največjih deležev državne lastnine, za nas tudi ni najboljše. Torej naravnost zdaj k vašemu vprašanju, jaz mislim, da je treba resnično uveljavit socialno tržno ekonomijo in pravno državo. To dvoje. Ko bo to dvoje delovalo bo zelo drugače. V tej deželi poslušam še vedno ljudi, ki pravijo, ko pridem do neke stopnje ne moremo naprej, če na nek način ne kolaboriram, če temu tako rečem. So naslovi kamor je treba iti, da ti odobrijo določene zadeve, recimo finance. Od nekje naprej brez tega ne moreš. Jaz bi si želel resnično svobodnega gospodarstva, socialno občutljivost in korektivi kot jih je uvedla evropska zveza, da ne rečem avtorji tega koncepta nekoč krščanski demokrati. In stvar je torej to je ključno za spremembo paradigme. Da boš ti lahko če imaš podjetniško idejo, kot je prej gospod Bavčar tudi rekel, da boš ti imel enake možnosti, da jo uveljaviš, da se ti ne bo dogajalo kot številnim, ki zapuščajo to državo. Zadnji tak nesrečen primer zame je Ivo Boscarol, ki bo 200 delovnih mest odpiral v sosednji Italiji, ker je bila država prepočasna, da bi naredila tisto kar bi bilo treba v tem primeru za njega. Jaz v Bruslju srečujem mlade ljudi, podjetnike in intelektualce, ki zapuščajo Slovenijo. Tega takrat ko je šlo zares, tega ni bilo, takrat so Slovenci prihajal domov, da bi pomagal naši državi. Danes ne vem če kdo to statistiko sploh lahko spravi skupaj. Ampak jaz poznam ljudi, ki odhajajo v Novo Zelandijo, v Avstralijo, v Ameriko. Pravijo, želim si normalnih pogojev. Se pravi, da je tukaj težko poslovat ali pa primerljivo težje. In pravna država, delovanje pravne države je pa druga zadeva. Oboje to ne deluje. Jaz trdim, da imamo še dogovorno ekonomijo in prav tisto tapravo, ko se pač eni zmenijo, enim gre gor, enim gre dol, ni socialno tržne ekonomije, tega mi pač nismo uspeli uveljavit v dveh letih in tudi nobeni kasnejši vladi to ni uspelo, kljub temu, da smo imeli tudi te tako imenovane mešane vlade oz. kohabitacijo. Torej povzamem, pravna država in socialna tržna ekonomija.
VODUŠEK: Gospod Bavčar prej ste govorili o teh deležih, v bistvu v državnih podjetjih, ki se bodo prodajala v bistvu to je od Mercatorja, ki pač išče kupca, do teh zgodb z Agrokorjem, potem prodale so se nekatere bi rekel svetinje, kot je Droga Kolinska po vas v bistvu in to bo očitno, očitno bo to eno, je eno ključnih vprašanj v tem trenutku še vedno kar drži verjetno to koalicijo skupaj, mislim, to v bistvu?
BAVČAR: Ne to koalicijo ne držijo skupaj te stvari. To jaz mislim, da je to to nekaj kar je o čemer sem prej govoril, kar je en temeljnih sporov znotraj koalicije. Jaz ne bi šel zdaj, ne bi uporabil bi rekel tega pogovora uporabil zato, da bi razložil zgodbo Istrabenza, čeprav se tudi o tem lahko danes pogovarjamo. Ampak moje mnenje je, da je, da potrebuje ekipa, ki se bo lotila reševanja sedanje gospodarskih problemov resnično mandat. Kajti stvari so, veliko stvari je za uredit v Sloveniji. Naš celoten sistem je prenormiran. Pri nas ni deregulacije. Pri nas ni svobodne iniciative tudi na področjih kjer ne potrebujemo administracije, kjer bi lahko država oz. se bi lahko gospodarstvo samo reguliralo preko zbornic, preko različnih drugih načinov bom rekel upravljanja. Pri nas je en ključnih problemov, ki ga jaz čutim, šolski sistem, izobraževalni sistem. Mislim, da naše univerze, naš šolski sistem ne izobražuje naših ljudi zato, s čimer je Slovenija in Evropa danes soočena. Mislim, da je, da imamo v Sloveniji razen gozdov pravzaprav samo še ljudi. In da na tem področju delamo premalo. Da je tu, da tu ljudje, ki prihajajo iz našega šolskega sistema niso kos nalogam. Jaz sem vodil nekaj časa na Primorski univerzi eno inštitucijo, ki se je ukvarjala prav s tem z nekim dialogom med podjetji in univerzo in sem videl kako težko je odpirat vrata novemu znanju in kako nemogoče je kljub temu, da sem sodeloval v neki srednjeevropski pobudi, srednjeevropskih univerz in sem videl velike možnosti za sodelovanje na tem izobraževalnem področju, kako težko je pravzaprav prinašat novo znanje. Kako je bistveno lažje priti iz ene mariborske univerze in bom rekel se opravičujem s to besedo, štancat menedžerje v velikih količinah samo zato, da imajo diplomo. Število diplomantov raste, kvaliteta znanja pa pada. In jaz mislim, da vse to stvari s katerimi se bo morala soočat ena nova vlada in to prav gotovo ni ekipa, ki pride pred mikrofon in reče naša vlada je slaba, koalicija je pa dobra.
VODUŠEK: Zdaj ste, mislim če se malo pošalim, ste nastopili kot bodoči minister za šolstvo ali pa razvoj.
BUČAR: Ne poglejte, ne v resnici se mi zdi, da je potrebno pogledat, da je treba resnično pogledat kaj se dogaja v tem izobraževalnem sistemu, kajti mi v resnici lahko investiramo nekaj dolgoročnega samo na ta način, da bomo investiral v ljudi. To kar pravi Lojze, je res, tudi jaz srečujem ljudi, ki odhajajo. Jaz srečujem ljudi, ki se vračajo iz tujih izobraževalnih sistemov in se sprašujejo kaj so se tukaj učili.
VODUŠEK: Kaj pa kapital, ki...
BUČAR: To seveda posledično seveda odganja kapital. In ni slučajno, čeprav je katastrofalno, da seveda odhajajo podjetja v tujino.
VODUŠEK: Zdaj gospod Janša, zdaj če se vrnemo v tem, k tem mislim nekim potezam, ki jih bo pač kakršnakoli vlada že bo ali bo izvoljena na volitvah ali se bo oblikovala iz te koalicije, pravi, da se bo pač zaradi tega, zaradi padca pokojninske reforme, da se bo to rezultiralo v višjih davkih, kar pomeni nižjo rast, dodatno zadolževanje, ki si ga sicer Slovenija lahko še privošči, vendar bi to povzročilo večje deficite. Zdaj mi sicer nismo v poziciji kot je recimo ne vem Portugalska ali pa Grčija, imamo še vedno, mislim pod 40 % zadolženost v smislu....?
JANŠA: Jaz mislim, da je nimamo. Začeli smo zdaj, mi smo mandat leta 2004 začel z 27, 28 % dolgom v bruto domačem proizvodu, državnim dolgom. Mandat smo končal z 22,3 %, smo tudi znižal...
VODUŠEK: Zdaj pa je 38 v bistvu.
JANŠA: Zdaj pa je po moje že 40 in do konca leta bo blizu 50 in če bo ta koalicija vladala še naslednje leto, bomo prišli do...
PETERLE: Sem mislil, da boš rekel do konca oddaje.
JANŠA: Ne to ne, gre pa...
PETERLE: Bi bilo zelo hitro.
JANŠA:...gre pa dolg gor približno 60, 70 evrov na sekundo. Izračunajte koliko je sekund in boste videli kako smo pridelal...
VODUŠEK: V Ameriki imajo, se vidi vsako sekundo koliko...

JANŠA: Saj na naši spletni strani je tudi ta števec in vedno ko odprem našo spletno stran sem slabe volje, ker šteje kopičenje težav, ki jih bo treba nekoč reševat. To, da mi v tem času na nek način kupujemo ne bom rekel niti več socialni mir, ampak oblast, da ta koalicija kupuje oblast zaradi različnih interesov na račun prihodnosti, je katastrofalno. To je katastrofalno. In če bo ta stvar trajala do 60 %, ko se država ne sme več zadolževat v skladu z evropskim paktom stabilnosti in rasti, potem to pomeni več stvari hkrati. Se pravi takrat se te težave skoncentrirajo v eni točki. Ni kapitala, da bi še naprej financiral vse tisto kar je zdaj pripeto na proračun, kar pomeni res takoj za 20 % oz. za toliko kolikor zdaj več porabijo kot zberejo in to je 20 % in več odstotkov na leto ali na mesec ali na dan, potem to pomeni bistveno manjši proračun za vse domače porabe, kjer moraš plačevat obresti.
VODUŠEK: Kjer moraš plačevat dolgove v bistvu.
JANŠA: Mi smo imeli v proračunu leta 2008 manj kot 200 milijonov evrov obresti na leto. Naslednje leto če bo trend takšen oz. leta 2013, če bo trend naprej takšen kot je zdaj, bo to milijarda. To je desetina sedanjega proračuna samo za obresti brez glavnic. To pomeni potem še za 10 % manj denarja za vse kar se financira iz proračuna. In ker to pomeni, da bo tudi manj domačih investicij iz tega naslova, tudi ne bo teh domačih stimulatorjev za rast tiste ekonomije, ki je odvisna od domače porabe in od domačih investicij in to pomeni udarec na javne finance oz. na tisto kar zberemo za skupne potrebe v višini 40 % tega kar danes porabimo. Takega šoka jaz mislim, da Slovenija ni doživela niti v 80. letih ko so bile te znane jugoslovanske krize, niti ob osamosvojitvi, ko smo izgubil trge bivših jugoslovanskih republik, kjer smo amortiziral. Jaz mislim, da se zelo malo ljudi zaveda kaj pomeni, ko pretvoriš te procente in makro številke v dejansko stanje. Mislim pa, da se tisti, ki peljejo Slovenijo v to smer tega sploh ne zavedajo, ker nisem slišal v zadnjih dneh morda z izjemo nekih stavkov ministra Gasparija, nobene sledi zavesti kam to vodi in moram reči, da tudi (manjka beseda) slovenskih medijev s častno izjemo Financ pa morda Radio Ognjišče od teh medijev z večjim dosegom, tega sploh ne vzamejo v obzir, kot, da se to ne dogaja in da se da večno živet na tuj račun. Že to, da smo ena od redkih držav v Evropi, ki ima socialistično vlado. Po nedeljskih volitvah na Portugalskem je tega samo še nekaj.
PETERLE: 600.
JANŠA: Od 27. Kaže, da smo v...
PETERLE: Danes sem prebral.
JANŠA: Kaže, da smo zelo v čudnem morju. Zdaj slišal smo predsednika države, ki je pred dnevi dejal, da se je slovenski razvojni koncept izčrpal. Zdaj ta izjava nima nobene zveze z realnostjo, ker že nekaj let Slovenija nima nobenega razvojnega koncepta, in če nekaj ni se tudi ne more izčrpat. Izčrpal se je pa nek politični koncept, katerega bistvo je, da živi na tuj račun. Socialistične vlade običajno v času svojih mandatov državo zadolžijo, predstavljajo neke rezultate katere vsaj nekaj zgradijo iz tega. Potem zaradi tega v normalnih državah, kjer nimajo ravno medijskega monopola in propagandnega monopola izgubijo volitve, pridejo liberalne pa konzervativne vlade, pa uredijo javne finance, seveda morajo zato zatisnit pas. Potem zgubijo volitve, pridejo socialisti in spet zapravljajo. Približno tako je šla zgodovina 50 let v Evropi. Ampak nekateri so vsaj nekaj zgradil. Pri nas se za teh sedem milijard za kar smo povečal državni dolg od leta 2008 iz šest na trinajst milijard, ni zgradilo nič.
BAVČAR: Kam pa je šel?
JANŠA: Investicijska vrednost, investicijska vrednost tretje razvojne osi, to je te hitre in avtoceste od Dravograda do hrvaške meje v Beli Krajini, je bila približno milijarda evrov. V našem mandatu smo veliko teh predhodnih postopkov opravili in v tem mandatu bi se ta cesta morala začet gradit, že zaradi krize. Kriza je morala pospešit to izgradnjo, ker bi to dalo dinamiko, ne samo gradbenemu sektorju, ampak tudi predelovalni industriji, zaposloval bi in tako naprej. Se ni naredilo nič. Smo pa zapravili za vzdrževanje prevelikih aparatov, za kupovanje oblasti te koalicije sedem takšnih, sedem takšnih razvojnih osi v manj kot treh letih. To je nekaj kar se ni nikoli doslej še zgodilo na našem prostoru v nobenem režimu. V nobenem režimu se ni tako lahkotno zapravljalo kot se zapravlja zdaj in se ob tem sprenevedalo kot, da je to reševanje države iz krize.
VODUŠEK: Socialna v bistvu reševanje socialnih problemov zaradi krize.
BAVČAR: Ta država, se opravičujem, zadolževanje je šlo, ker je paradoks ob tem ko je padla pokojninska reforma, pa tudi zato, da je država lahko državnim uradnikom plačevala dodatno pokojninsko zavarovanje. Tudi zato se je zadolževala.
VODUŠEK: To je približno tako kot v Grčiji, kjer dobiva mrtvi v bistvu ne vem koliko mrtvih duš dobiva še vedno penzije. Zdaj ugotavljajo koliko je recimo...

JANŠA: No poglejte leta 200