Izvoljen bi bil kandidat z največ glasov (relativno večino), največ možnosti za to bi imela Pozitivna Slovenija, ki je v drugi volilni enoti na lanskih volitvah dosegla okoli 27 odstotkov glasov, sledila je SDS s skoraj 23 odstotki. Desus bi izgubil enega poslanca, PS pa verjetno pridobila 29 poslancev. To bi nas po podatkih državne volilne komisije stalo okoli 700 tisoč evrov. V času krize in varčevanja je zato bolje, če Simčič zdrži vsaj do 21. junija, ko ga lahko v primeru odstopa nadomesti brez stroškov naslednji na listi Desusa.
Silovita medijska gonja proti poslancu Desusa Ivanu Simčiču je pokazala, kako se da iz muhe narediti slona in iz dvajset let stare zgodbe aktualno afero. Ko je Ivan Simčič kandidiral za poslanca, so v njegovi stranki navedli naslednje podatke iz njegovega življenjepisa: 1984. končal osnovno šolo v Jelšanah, 1987. končal poklicno Kovinarsko šolo v Kopru, 1987–88 pripravništvo v Transportu v Ilirski Bistrici, 1989. končal srednjo vojaško šolo v Zadru, 1990–92 vodja izmene v Kmetijski zadrugi Ilirska Bistrica, 1992–2007 častnik v Slovenski vojski, 2006. diplomsko delo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, smer sociologija in zgodovina, 2008. Kustos zgodovinar v Pokrajinskem muzeju v Kopru, enota Ilirska Bistrica.
Srednje gostinske šole iz Sarajeva oziroma njene podružnice v Opatiji ni omenjal. Spričevalo slednje pa je postalo glavna tema slovenskih medijev v zadnjem mesecu. To šolo oziroma skrajšani program, po katerem naj bi se mu ta šola priznala, naj bi končal leta 1991, v hotelu Ambasador v Opatiji. Izvirnega spričevala nima, ker mu ga je leta 2007 odvzelo ministrstvo za obrambo, ki je posumilo, da je ponarejeno. Podobno je menilo tudi državno tožilstvo, vendar zaradi zastaranja primera ni začelo kazenskega postopka proti Simčiču. Ta je ob zaposlitvi predložil sporno spričevalo, očitno se je z njim vpisal tudi na filozofsko fakulteto, med študijem opravil izpite z najvišjimi ocenami in na koncu diplomiral. Rektor ljubljanske univerze Stanislav Pejovnik zdaj razmišlja o postopku, kako bi izničili Simčičev vpis na fakulteto in s tem tudi njegovo diplomo. Seveda bi bil tak ukrep še bolj pravno sporen kot vpis, zlasti če univerza nima ustrezne sodne podlage za to.
Medtem se vrstijo pozivi, zlasti iz opozicije, predsednika države Danila Türka in tudi predsednika državnega zbora Gregorja Viranta, naj Ivan Simčič odstopi, ker je (bilo) njegovo ravnanje moralno zavržno. V poslanskih klopeh naj ne bi smel sedeti nekdo, ki je pred dvajsetimi leti »neverodostojno« listino predložil ministrstvu za obrambo, deset let pozneje pa fakulteti. Simčič še vedno vztraja, da je listina verodostojna. Dejansko mu mora v pravni državi dokazati krivdo sodišče, njemu ni treba dokazovati nedolžnosti in v tem pogledu ima njegov prvak Karl Erjavec prav. In tudi če bi se izkazalo, da je pred dvajsetimi leti naredil kaznivo dejanje, mu je pravna država v tem času že odpustila. Zato ga tudi ne preganja več.
Gregorju Golobiču so dali drugo priložnosti, ko je zamolčal solastništvo v podjetju, ki je poslovalo tudi z državo. Katarini Kresal več kot eno leto niso oporekali njenega znanstva z lastnikom stavbe NPU. Tudi Marka Jakliča so Jankovićevi svetniki še enkrat potrdili za direktorja Lekarne, in to kljub ugotovljenemu prepisanemu magisteriju. Za različne politične igralce uporabljajo različna merila.
