V Sloveniji je na čelu vlade Borut Pahor, na oblasti pa sta Gregor Golobič in Katarina Kresal – vključno z njuno celotno partijsko in zunajpartijsko kolateralo. Pahorju je dovoljeno misliti in nastopati globalno, medtem ko je konkretno delovanje na lokalnem, domačem nivoju v domeni tandema KK & GG, ki si za zdaj še nekako prizadeva, da ne bi prepogosto sam sebi stopal po prstih.
Mnogo manj uspešen je premier Pahor, kadar mora že zaradi svoje funkcije vendarle narediti konkretne notranjepolitične ali upravljavske poteze in jih tudi pred javnostjo obrazložiti. Pravzaprav je kljub figurativnosti, h kateri se rad zateka, v izjavah pogosto neroden in taktično nezrel. Tako je ob kadrovski zamenjavi na vrhu Slovenske obveščevalno varnostne agencije (Sove) prostodušno navrgel, da razrešeni direktor tajne službe Andrej Rupnik, sicer star šele 50 let, izpolnjuje pogoje za upokojitev. V najbolj neprimernem trenutku, ko hoče minister Svetlik zamrzniti pokojnine in v okviru dolgoročnih strukturnih reform doseči podaljšanje starostne meje upokojevanja na 65 let, je torej pomahal z rdečo cunjo pred nosom že hudo razjarjenega bika. Pri čemer v vlogi bika nastopajo navadni državljani, sedanji in bodoči penzionisti, ki čedalje bolj zaskrbljeno gledajo shujšanega finančnega vrabca v roki, Borutovih predreferendumskih golobov pa niti na strehi ni več videti in bodo kvečjemu iznad oblakov srali po narodu.
A dovolj pahorjanskih duhovitosti. Zoprna resnica je, da je premier, čigar varčnost pri kavicah zbuja posmeh, 22. julija sprožil poplavo vprašanj, ki zahtevajo odgovore. Koliko, denimo, imamo v Sloveniji vohunov, superpolicajev, agentov v službi njegovega veličanstva in podobnih konspirativnih osebkov, upravičenih do vzdrževalnine iz domnevno shirane zpizove malhe, ko srečajo Abrahama? Po katerem členu katerega zakona? Ga bomo zavoljo reševanja javnih financ spremenili ali morda raje ohranili v imenu kontinuitete, ki je naši socialno pravični državi nekoč že omogočila, da je poslala v administrativni pokoj 39 let starega Mitjo Klavoro? Bo ljudstvo smelo spoznati še druge poklice in dejavnosti, ki človeka tako zelo izmozgajo, da se sme preusmeriti v balinanje, ribolov in tarokiranje poldrugo desetletje prej kot večinska raja? Kakšen delež oziroma koliko milijonov v izdatkih zpiza odpade na zaslužneže in izjemneže iz kulturne, športne, vojaške, policijsko-udbovske, akademske in politične srenje, ki so deležni raznih podpornin, čeprav te nimajo podlage v višini in trajanju vplačil v pokojninsko blagajno? Kdaj namerava vlada za te izdatke in za socialne transfere ustanoviti poseben sklad, kar bi zagotovilo večjo preglednost ter omogočilo mnogo natančnejši prikaz dejanskega primanjkljaja, nastalega samo zaradi izplačevanja starostnih pokojnin?
Golobič je pred meseci na televiziji dejal, da ločevanje sociale od sistema PIZ v praksi ne bi spremenilo ničesar, ker stroške v vsakem primeru krijemo iz davkoplačevalskega denarja. To seveda drži le, če zanemarimo psihološko-sociološki in politični vidik, zlasti preprečevanje medgeneracijskih nesporazumov, obtoževanj in konfliktov, saj edino čisti računi vzdržujejo dobra prijateljstva. Gregor Golobič pa, čeravno se vidi v vlogi unikatno moralnega ober-politika, skozi zgodbo o Ultri dokazuje, da so prav čisti računi najšibkejša plat osebnosti oranžnega vodje.
Sploh bi skozi prizmo globalizacije življenja, ki je zelo moderen in že precej zjodlan pojem, veljalo pogledati, v kakšnem vrednostnem razmerju do plač na eni strani in socialnih podpor na drugi so pokojnine v najbolj senzibilnih evropskih okoljih, kakršne so skandinavske države, Avstrija, Nemčija … Koliko (v odstotkih) in kakšne vrste privilegirane uživalce nagradnin imajo tam? Kako nizke so najnižje plače in najnižje pokojnine na Danskem? Pahor kot priučeni svetovljan tozadevnih primerjav ne mara, saj okroglo tretjino Slovencev uvrščajo med evropske reveže. Prost pretok ljudi, dobrin, kapitala, informacij in idej kot ključna značilnosti globalizacije nam je vsaj v prvih dvajsetih letih samostojnosti prinesel več škode kot koristi. Kot dežela izvoznica zdaj, v času globalne recesije, z obrestmi plačujemo prednosti naše gospodarske usmerjenosti navzven.
Kar zadeva fluktuacijo ljudi, so se poleg pripadnic najstarejše obrti z vzhoda k nam »pretočili« pretežno fizikalci iz južnih pokrajin nekdanje Jugoslavije; na njihovih plečih je gradbena aristokracija sezidala svoj parazitski, po vzoru sužnjelastniških režimov zasnovani kartelni imperij. Iz Slovenije, ki je mimogrede postala tranzitna postaja trgovcev z mamili, belim blagom in begunci, pa »odtekajo« najbolj nadarjeni mladi izobraženci naravoslovno-tehničnih smeri in celo že deficitarni zdravniki, namesto da bi v zaplombiranih vagonih odposlali v širni svet kontaminirane tranzicijske menedžerje, bančnike, tajkune, bleferske nadzornike in družbenostrankarske povzpetnike. Teh premoremo že za kakšno divizijo in se še množijo, kajti – kot je pred davnimi časi poudarila Zdenka Cerar – v kazenskem zakoniku RS pač ni kaznivega dejanja velike svinjarije. Zaradi česar prasci vseh baž nemoteno pustošijo po naši lepi mali domovini.
A kot protiutež je Slovenija doslej izvozila precej delovnih mest. Predvsem v smeri Daljnega vzhoda, kjer je živa sila od pet- do sedemkrat cenejša kot doma. Zadovoljna je le peščica lastnikov, ki se lahko stlačijo v eno Mercedesovo limuzino. Odpuščeni delavci ne protestirajo več, tiho so tudi na davkariji in v upravah drugih dveh javnofinančnih blagajn, saj vik in krik zaradi vedno številnejšega izpada prilivov politično ni zaželen.
Pozitivno oceno si zasluži le dejstvo, da se je v vrste EU-nomenklature preselil generalni sekretar Pahorjeve vlade, znameniti levi funkcionar, odstranjevalec Janševih kadrov in brezsramni plagiator Milan M. Cvikl. To je eno redkih srečnih naključij, med katere bi morda smeli uvrstiti še internacionalizacijo predavateljskih aktivnosti operetnega neomarksista in ortoleninista, filozofa dr. Slavoja Žižka. Če nič drugega, je dobro, da možakar svoje čudne ideje in miselne konstrukte raje prodaja na tujem kot doma. Kardelj, Kidrič in Maček so jih pred tri četrt stoletja, skupaj z recepti za inštalacijo komunizma, uvažali k nam iz Rusije. Cena njihovih globalizacijskih prizadevanj, ki se jim je reklo teror v imenu proletariata, je bila visoka in krvava, posledice pa bomo čutili še dolgo. A trenutno je pomembno le, da naj bi se svet vsaj pri nas vrtel po okusu Gregorja in Katarine.