Vsi so predstavljeni kot vrhunski neodvisni strokovnjaki, v resnici pa gre za ljudi, ki so politično opredeljeni in tesno povezani z levimi političnimi strankami in levimi lobističnimi skupinami.
Od začetka arabske pomladi, ko se je začelo varnostno okolje EU in zveze Nato destabilizirati in ko je islamski terorizem začel prepredati Evropo, večina prevladujočih medijev ponuja razlage »neodvisnih« varnostnih strokovnjakov. Vsakemu državljanu Slovenije, ki malo spremlja neodvisne medije, je postalo jasno, da se Slovenija kot država na varnostne izzive odziva popolnoma neprimerno. Boja proti terorizmu v pravem pomenu besede ni, strateške politike do migracij nismo vzpostavili, ampak se samo odzivamo na dnevne dogodke. Še več, svoje varnostne politike spreminjamo po tekočem traku in tako tudi v mednarodni skupnosti postajamo nekredibilni partner oziroma, kot so nam pojasnili zavezniki iz zveze Nato, postajamo »breme«, piše avtor pisma, ki smo ga dobili na Reporter (hranimo ga v uredništvu).
Komentatorji za nevtralizacijo
Vlada in provladni mediji zato skušajo z lažno humanitarnostjo in sočutnostjo omiliti resnost razmer in javnosti prikazati povsem drugo sliko. Vse, ki si upajo podvomiti in opozoriti na resnost razmer, označijo za ksenofobe, nacionaliste in nestrpneže. Sovražni govor je postal orodje zastraševanja in cenzure. Javnost skušajo prepričati, da je slovenski varnostni sistem dober, čeprav je v resnici njegova učinkovitost skrajno vprašljiva. Policija je že dolga leta močno kadrovsko in finančno podhranjena, morala policistov je na psu, večmesečna stavka pa je močno načela še notranje odnose v policiji. Podobno je v Slovenski vojski, s to razliko, da vojaki trenutno ne morejo s stavko pokazati, kaj si mislijo o vladni politiki. Vojska je praktično ostala brez vse resnejše vojaške tehnike, primanjkuje celo streliva in uniform. Obe obveščevalni službi sta po številnih rezih v njun proračun, političnem kadrovanju in celo zlorabi v politične namene močno oslabljeni.
Da bi bila trenutna politika vsaj približno sprejemljiva za državljane, levica uporablja zvijačo. Komentatorji varnostnih razmer v domala vseh medijih se ponavljajo. Ti so Marjan Miklavčič, Denis Čaleta, Klemen Grošelj in Branko Lobnikar, navaja avtor pisma. Vsi navedeni pa niso politično neopredeljeni, ampak so bili in so še vedno tesno povezani z levimi političnimi strankami in levimi lobističnimi skupinami.
Referenca: Antijanša
Marjan Miklavčič je postal znan pred več kot 20 leti ob aferi Depala vas, ko je levica rušila tedanjega ministra za obrambo Janeza Janšo. Takrat je pred parlamentarnim odborom pričal proti lastni službi (VOMO) in jo obtožil kršitve zakona in hudih zlorab pooblastil. Pričanje se mu je izplačalo, ko je Kacin s pomočjo Draga Kosa in Mitje Klavore postal minister za obrambo. Kacin je takoj po prihodu na ministrsko mesto leta 1994 odstranil dotedanjega direktorja VOMO Dušana Mikuša in pripeljal »svojega« človeka Miklavčiča. Pod krinko reorganizacije (VOMO se preimenuje v OVS) je Miklavčič iz službe »odstranil« vse »Janševe« kadre in v OVS pripeljal policiste (bivše sodelavce SDV), predvsem pa kadre tedanje LDS, med drugim tudi ženo Janija Möderndorferja. Kariero je pozneje nadaljeval na ministrstvu za pravosodje.
Kot »veliki strokovnjak« se je predstavil tudi v parlamentu julija 2013, ko je pričal o desnem ekstremizmu. Izjavil je, da je v Sloveniji po oceni policije okoli 150 posameznikov, ki so v vsakem času sposobni storiti skrajno dejanje. Njegova izjava je presenetila parlamentarce, še bolj pa policijo, ki se je odzvala in sporočila, da ne gre za oceno policije. Bilo je očitno, da je Miklavčič manipuliral, piše avtor pisma, in dodaja, da je Miklavčič ob nastanku SMC začel aktivno sodelovati v politiki in je pomemben član na lokalni ravni.
Omejen doseg Čalete
Denis Čaleta je diplomirani varstvoslovec ter magister in doktor državnih in evropskih študij. Med procesom osamosvojitve je bil aktiven član Manevrske strukture narodne zaščite in pozneje 1. specialne brigade MORiS. Za zasluge je bil odlikovan z zlato medaljo generala Maistra. Večji del njegove kariere je sicer povezan z varnostnim področjem, vendar avtor pisma opozarja, da se je Čaleta ukvarjal s terorizmom zgolj teoretično, v praksi pa ga nikoli ni videl. Njegov skrajni doseg je, da opozarja, »da nobena država ni varna pred terorizmom«. Mediji ga predstavljajo kot predsednika Sveta Inštituta za korporativne varnostne študije ICS, ki sodeluje pri projektih, povezanih z EU in Natom.
»Multipraktik« Grošelj
Klemen Grošelj je predvsem na FDV znan kot izjemno ambiciozen. Povezujejo ga s stranko Zares in Gregorjem Golobičem. Ko je vlado prevzel Borut Pahor, je postal šef kabineta pri tedanji gospodarski ministrici Darji Radić (Zares), član nadzornega sveta Geoplina in leta 2010 tudi predsednik nadzornega sveta Pošte Slovenije. Po padcu Pahorjeve vlade se je Grošelj potuhnil vse do prihoda vlade Alenke Bratušek, ko je začel takratnemu ministru za obrambo Romanu Jakiču svetovati, koga naj kam imenuje, da je treba poleg kabineta v najkrajšem mogočem času menjati tudi načelnika Generalštaba Slovenske vojske Dobrana Božiča in prevzeti nadzor nad vojaško obveščevalno službo. Jakič takrat Grošlja ni poslušal in ga kljub željam ni hotel zaposliti na obrambnem ministrstvu. Grošelj naj bi si ves čas prizadeval, da bi na MORS prevzel katero od pomembnih funkcij, vendar mu to ni uspelo niti pod ministrom Vebrom.
Golobičev Lobnikar
Branko Lobnikar je dobro desetletje delal v slovenski policiji, potem kot visokošolski učitelj na fakulteti za varnostne vede, maja 2008 pa je postal pomočnik direktorja Splošne bolnišnice Celje. Na ustanovni konvenciji stranke Zares je bil izvoljen za njenega podpredsednika. Ob nastopu Pahorjeve vlade je bil iz kvote stranke Zares imenovan za državnega sekretarja na ministrstvu za javno upravo, vendar pa je hitro odstopil, kmalu ga najdemo v kabinetu tedanjega ministra Gregorja Golobiča na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Predstavlja se kot kadrovski menedžer, po potrebi kot izredni profesor na fakulteti za varnostne vede.
»Kaj lahko sklenemo? Vsi štirje strokovnjaki nimajo nobenih praktičnih izkušenj z obveščevalnim področjem, le delno pa z varnostnim. Grošelj nikoli ni deloval v varnostnem sistemu, ampak svoje izkušnje črpa iz »teorije«. Lobnikar, Miklavčič in Čaleta so sicer delovali v sistemu, vendar se nihče od njih ni v realnem življenju nikoli ukvarjal z resnimi varnostnimi problemi. Miklavčič je v OVS imel povsem drugačne prioritete, kot je strokovno delo, Čaleta in Lobnikar pa nikoli nista delovala v obveščevalno-varnostnih službah, ampak sta bila na začetku kariere navadna policista. Seveda ne podcenjujemo policijskih izkušenj, vendar pa so te izkušnje svetlobna leta od strateškega komentiranja varnostnih razmer,« opozarja očitno zelo dobro obveščeni avtor pisma in dodaja, da je vsem štirim skupno to, da so politično ali poslovno povezani z levico. Zato je velika verjetnost, da jih nekdo za zaščito interesov vlade in levice načrtno poriva v ospredje pri komentiranju varnostnih razmer.