Ko je bilo že upati, da Slovenija počasi le pluje stran od komunistične mitomanije, je včerajšnji prispevek TV Slovenija iz revolucionarnega romarskega središča Dražgoše dokaz, da žal še ni tako. Ob 75. obletnici dražgoške bitke in 60. letnici spominske prireditve »Po poteh partizanske Jelovice« nas je na to v svojem prispevku za Dnevnik nacionalne televizije spomnila novinarka Marjeta Klemenc. Očitno so jo navdihnile tudi besede slavnostnega govorca zgodovinarja dr. Martina Premka, sicer kustosa Vojaškega muzeja Slovenske vojske, da je izustila, kako se je »le peščica Slovencev uklonila agresorju«.
Kriterij, koga ubiti med in po vojni, za komuniste seveda ni bil ta, »kdor se je uklonil agresorju«, pač pa, kdor se ni hotel ukloniti revoluciji. Tako so pobili tudi množico partizanov in civilistov, katerih edini greh je bil, da niso bili privrženci komunizma. Zgodovinar Premk, ki je, zelo sporočilno, doktoriral pri dr. Božu Repetu, piscu slavospeva o Kučanu, je grmel o tem, da partizani sprave niti ne potrebujejo in naj se tisti, »ki so prisegli Hitlerju, spravijo sami s seboj«. Kot je dejal, so vsi narodi na svetu ponosni na svoj upor in boj proti fašizmu in nacizmu. No, nekateri so ponosni tudi na boj proti tretjemu zlu, komunizmu, toda mednje ta zgodovinar pač ne sodi.
Seveda pri dražgoški bitki leta 1942 v prvi vrsti ni šlo za upor proti okupatorju, pač pa za žrtvovanje celotne vasi Dražgoše na oltarju revolucije, le da se do leta 1990 o tem ni smelo niti pisniti. Po besedah domačina Franca Kavčiča, ki je izkusil tedanjo tragedijo vaščanov, so ti že prvi dan bojev rotili partizanske poveljnike, naj odidejo iz vasi, ker so se zavedali nemškega odziva ter posledic. Francev oče je partizanskim poveljnikom celo dejal, da so jim vaščani pripravljeni voziti hrano na Jelovico, samo naj se umaknejo iz vasi. Toda ne, vas je bilo potrebno žrtvovati. Nemci so se, besni zaradi lastnih hudih izgub (med bojem je padlo 27 nemških policistov in vojakov), hudo znesli nad vaščani. Med partizani, ki so se iz vasi umaknili in domačine prepustili na milost in nemilost Nemcev, je bilo devet žrtev, vaščanov pa so okupatorji pobili kar 41 (med njimi tudi triletno punčko, ki jo je ubila granata). 18 ljudi so Nemci nagnali v župnišče in prosvetni dom in jih žive zažgali, med njimi Francovega očeta in strica, kot se spominja. Sam je bil tedaj fantič star deset let in bi tudi njega nek nemški vojak ustrelil, če mu ne bi drugi to preprečil. Preostanek 81 vaščanov so odpeljali v zapor v Šentvidu pri Ljubljani, okupatorji pa so vse hiše v vasi zminirali, kasneje tudi cerkev. »Mit o pogumnih partizanih, ki so branili Dražgoše, je izmišljen in neresničen. Resnica je, da je bila vas Dražgoše izbrana načrtno, da so partizani s tem izzivali Nemce«, je prepričan Kavčič, pri čemer ne obsoja mladih partizanov, ki so morali zgolj izpolnjevati ukaze. »Koliko nedolžne krvi je bilo prelite v tej neslavni bitki samo zaradi hlepenja partije po oblasti!?«
Opozoril je še, da so ob gradnji velikega spomenika (postavljen je bil 1976) v spomin na dražgoško bitko kljub nasprotovanju večine domačinov posmrtne ostanke (koliko jih je bilo) iz svete zemlje ob novo postavljeni cerkvi prenesli v neposvečeno grobnico pod spomenikom in brez vsakršnih imen.
Medtem so postale Dražgoše revolucionarno romarsko središče, kjer je vsako leto januarja slišati gromovnike udrihati zoper »izdajalce, klečeplazneže, sodelavce okupatorja, tiste, ki so prisegli Hitlerju…« Biti govornik na tej prireditvi pomeni nekakšno iniciacijo v elitni Kučanov krog, tako je bila pred nekaj leti, bizarno, slavnostna govornica celo propadla političarka LDS Katarina Kresal, kaviar levičarka s kupi dragih oblačil in »neoliberalnih« evrov. Tokratni govorec, obskurni zgodovinar Premk, kaže, da strici iz ozadja za zdaj še niso izbrali kandidata za naslednika Mira Cerarja, s katerim pač ne morejo več računati na naslednjih volitvah.
