Kakor kaže, se bodo morda uresničile večkrat izrečene javne napovedi, da bi lahko vrhovni sodnik svetnik, 58-letni Branko Masleša po tretjem razpisu za predsednika vrhovnega sodišča vodil najpomembnejše sodišče v državi prihodnjih šest let. Njegovo kandidaturo so namreč podprli stanovski kolegi na občni seji in tako potrdili govorice, da je prav Masleša veljal za njihovega tihega favorita. Če ga bo podprl še sodni svet in bo dobil dovolj glasov v parlamentu, bo Slovenija zagotovo edina država v civilizirani Evropi, ki bo imela za predsednika vrhovnega sodišča sodnika, ki je izrekel zadnjo smrtno kazen pri nas.
Kot je doslej znano, je bila Branku Masleši že leta 1999 v državnem zboru onemogočena dodelitev trajnega mandata za sodnika vrhovnega sodišča. Očitano mu je bilo, da je kot sodnik sodeloval pri verifikacijah umorov, ki jih je zagrešila JLA nad nedolžnimi žrtvami, ki so v osemdesetih letih bežale iz nekdanjih vzhodnoevropskih komunističnih držav čez slovensko-italijansko mejo. Vojaki so na te ljudi streljali in jih ubili, potem pa je tajna komisija, sestavljena iz zdravnika in sodnika, določena s tajnim uradnim listom, verificirala te uboje. Dokumentacijo v zvezi s poboji je s seboj odnesla JLA, zato ni dosegljiva. Masleša naj bi javno že povedal, da je bil v komisiji le kot preiskovalni sodnik. Naši viri trdijo, da to ni res, ker takratna vojska ni imela preiskovalnih sodnikov. Zanimivo je, da Masleša v svojem življenjepisu z opisom strokovne dejavnosti, s katerim se je predstavil ob sedanji kandidaturi za predsednika vrhovnega sodišča, ni navedel dela v tej komisiji. Zapisal je le, da je po opravljenem pravosodnem izpitu na Pravnik fakulteti Univerze v Sarajevu leta 1976 ter odsluženem vojaškem roku sprva delal kot namestnik javnega tožilca na Občinskem javnem tožilstvu II. v Sarajevu. Na kazenskem oddelku Temeljnega sodišča v Kopru se je nato zaposlil kot sodnik leta 1980, nato je bil izvoljen za sodnika Višjega sodišča v Kopru. V stalni sodniški mandat na mesto višjega sodnika istega sodišča ga je državni zbor izvolil leta 1994.V času, ko naj bi sodeloval v tej vojaški komisiji, naj bi, kot navajajo naši viri, izrekel kot sodnik tudi smrtno kazen, ki je bila zadnja izrečena smrtna obsodba v Sloveniji. Šlo je za sodbo v zadevi Morgan, v kateri je Masleša kot dokaz zoper obdolženca uporabil izjave vaščanov, in sicer da naj sodišče obtoženca zaradi umora svojcev obsodi na smrt. Do izreka smrtne kazni ni prišlo, ker jo je pritožbeno sodišče zaradi zmanjšane prištevnosti storilca spremenilo v dolgoletno zaporno kazen. Ko so nekaj let kasneje ugotovili, da storilec sploh ni bil prišteven, so ga premestili v psihiatrično bolnišnico. Kljub tem očitkom je tedanja koalicija presodila, da so bili neutemeljeni, zato je Masleši izvolitev v trajni mandat uspela leta 2000, torej le leto kasneje. Tako je z Višjega sodišča v Kopru prišel na vrhovno sodišče.
Vsi tisti, ki nikakor ne podpirajo njegove kandidature, se sprašujejo, kako je mogoče, da je Masleša po vsem tem postal glavni kandidat za vrhovnega sodnika. Navsezadnje velja opozoriti, da kot sodnik menda nima niti opaznih publicističnih dosežkov, njegovi stanovski kolegi pa naj ne bi nikoli citirali njegovih del, kar je Masleša v svojem življenjepisu zanikal. Zanemarljiv ni niti podatek, da ne govori nobenega od tujih jezikov, čeprav trdi, da govori angleško (znanje bo do morebitne izvolitve še osvežil), tudi hrvaško in srbsko. Glede na slabo poznavanje angleškega jezika težko prebira tujo strokovno literaturo, kar mu očitajo nasprotniki, zlasti sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Prav iz njih bi lahko izvedel številne zgodbe, povsem enake »slovenskemu berlinskemu zidu« na meji, kjer je bilo ubitih več sto ljudi samo zato, ker so hoteli živeti v svobodni in demokratični državi. Umore je z žigom in podpisom verificiral prav Branko Masleša, danes glavni kandidat za predsednika vrhovnega sodišča.