Pobuda za preoblikovanje Slovenije v kraljevino. Bodo enega od potomcev habsburške dinastije kronali za slovenskega kralja?

»Tega, da naši tako imenovani državni voditelji ne varujejo slovenske države, ni treba ponavljati. Po skoraj treh desetletjih naše države je že prepoznavno, da volitve ne pomenijo prav nič. Počasi so naši ljudje to le spoznali, kar pove dejstvo, da na volitve skoraj več ne prihajajo,« je ogorčeno zapisal Švajncer v svoji pobudi.

Kot pravi, tisti, ki pridejo do najvišjih služb v naši državi, razmišljajo še najbolj o tem, v katero lepo službo bi uspeli priti po izteku mandata, najraje med poslance Evropske unije ali po drugih podobnih, dobro plačanih službah.

»Dosmrtnega mandata za predsednika države ne moremo uvesti, saj to ne bi bilo v skladu z merili ureditve republik, lahko pa se odločimo za kraljevino. Kralj, tudi če je najbolj neumen, že po naravi svojega razmišljanja ne more dopustiti ukinitve svoje države ali prepuščanja ozemlja drugim državam,« je prepričan Švajncer.

»Kralju (ali kraljici, da ne bo nesporazumov) ni treba razmišljati, komu bi se prodal, ko bo konec mandata, saj kralj ostane do smrti. Njegova naravna želja bo kraljestvo zapustiti hčerki ali sinu. Zato bi se tudi Slovenija mogoče še lahko izvila iz tega primeža dosedanje razprodaje in ukinjanja države s tem, da uvede kraljevino.«

In kdo bi postal slovenski kralj ali kraljica? »Nobeden izmed teh, ki so nas v to pripeljali, za kralja ni ustrezen, toda države to od nekdaj rešujejo s kralji iz kraljevskih družin,« poudarja Švajncer in dodaja, da so angleški Windsorji iz nemške postali angleška dinastija potem, ko so se preimenovali. Švedski kralji so potomci uvoženega francoskega generala, največja ruska carica Katarina je morala pozabiti nemščino in se ruščine šele naučiti, bolgarska kraljeva (potem carska) rodbina je bila nemška, in tako dalje in dalje.

»Slovenski zgodovini pripadajo kot naše nekdanje kronane glave Habsburžani, Karadjordjevići in tudi Bonaparti. Med njihovimi nasledniki poiščimo pravega, ga okronajmo za kralja - in mogoče nam bo našo državo le ohranil. Ob slovesni prisegi mora priseči, da bo varoval naše ozemlje in ljudi, da bo prevzel slovensko dinastično ime in se takoj naučil slovenščine,« je svojo pobudo sklenil Švajncer.

Brigadir Švajncer je že nekaj let v pokoju in se posveča vodenju svojega zasebnega vojaškega muzeja v Logatcu. V času osamosvajanja je Švajncer na povabilo Janeza Janša prišel na ministrstvo oziroma na republiški sekretariat za obrambo. Tu je sodeloval pri preoblikovanju Teritorialne obrambe v samostojno oboroženo silo slovenskega naroda in države.