V svojem prvem odzivu na razkrito vsebino kazenske ovadbe zoper njega v zadevi farmacevtka in v drugih zadevah (portal podcrto je od tožilstva prejel tudi več drugih ovadb zoper Jankovića) je ljubljanski župan pričakovano napadel tožilstvo, češ zakaj daje ovadbe v javnost. Po njegovem ne gre za informacije javnega značaja, saj preiskava ni javni postopek, šlo naj bi za poskus diskreditacije, postopki zoper njega naj bi bili namreč neutemeljeni.
Pričakuje »takojšnje ukrepanje zaradi protipravnega delovanja tožilke« (Blanke Žgajnar), namenjenega zgolj njegovi javni diskreditaciji in prevzem objektivne odgovornost generalnega državnega tožilca Draga Škete in pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča. Ponovil je, da nikoli ni prejel nobene podkupnine, niti kogarkoli izsiljeval za karkoli. Seveda, pojem »izsiljevanje« si Janković predstavlja bistveno drugače, kot navadni smrtniki in njegove žrtve.
Njegov odziv kaže na res veliko stisko ljubljanskega župana
Še vedno »verjame v slovensko sodstvo in je prepričan, da lahko doseže pravico na sodišču«. No, ne dvomimo, da verjame v sodnike, kot je Mojca Kocjančič, ki je odredila uničenje zanj obremenilnih prisluhov. Po njegovem gre pri tej zadevi za vpliv bližajočih se volitev, ki se jih nekateri bojijo.
Njegov odziv kaže na res veliko stisko ljubljanskega župana: v več kot celo stran dolgem tekstu nikjer niti z besedico ne omenja farmacevtko, spolne usluge in prisluhe, ki kažejo na njegovo zahtevanje spolnih odnosov od farmacevtke, ker ji je uredil zaposlitev za nedoločen čas.
Na koncu se sprašuje, kje naj se po mnenju tožilke zagovarja- na sodišču ali v javnosti. Za začetek bi se lahko osredotočil na vsebino v ovadbi povzetih in citiranih prisluhov glede farmacevtke ter jih kot politik pojasnil pred slovensko javnostjo, ne pa da skuša pozornost kot običajno preusmeriti drugam. Prav tako bi lahko skušal pojasniti obremenilna sporočila po telefonu. Počasi, besedo za besedo.