klemen boštjančič Svet24.si

Svoboda ima še tretjega podpredsednika, nimajo pa...

433132554_2134136413613298_5685619191041566114_n Svet24.si

Policija prekinila iskanje male Danke v Banjskem ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

ronaldo 33 Ekipa24.si

Joj, kaj je naredil Ronaldu! To je predrznež, ki ...

skrito-v-raju Njena.si

Edvard Steiner: srčen človek ali velik ...

vinicius Ekipa24.si

Zvezdnik Reala in Brazilije se je zlomil pred ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Plesen brezvoljnosti

Deli na:

Kolumna je kakor snemalni trak, ki ga piše življenje. In če bralca ne zamika, da bi jo prebral dvakrat, ni vredna niti tega, da bi jo prebral enkrat! Tudi jaz najprej preletim celoto, nato pa se ustavim pri avtorjevem sporočilu, posebno še, če se vsebina dotika naše socialne in gospodarske stvarnosti, v kateri brez padcev ne znamo več hoditi.

Kolumna je kakor snemalni trak, ki ga piše življenje. In če bralca ne zamika, da bi jo prebral dvakrat, ni vredna niti tega, da bi jo prebral enkrat! Tudi jaz najprej preletim celoto, nato pa se ustavim pri avtorjevem sporočilu, posebno še, če se vsebina dotika naše socialne in gospodarske stvarnosti, v kateri brez padcev ne znamo več hoditi.

Tokrat bom pisanje začela s srečanjem s slikarjem Jožetom Ciuho, ki živi v Parizu in s katerim sva te dni ob njegovem obisku v Ljubljani bila na kavi v kavarni Union. Z vso svojo osebnostjo je izžareval toliko svetovljanskega mika, da me je v mislih odneslo na pariški Montmartre, kjer so nekdaj živeli, slikali in risali Modigliani, Lautrec, Cezanne, van Gogh ... A le za trenutek! Saj sem ob sebi vendar imela svetovno priznanega akademskega slikarja ter umetnika literarne besede, ki je med številnimi mednarodnimi nagradami prejel leta 1996 v Parizu tudi eno največjih priznanj tujim umetnikom, naslov viteza lepih umetnosti in literature; domača Ljubljana pa mu je žal slaba mati! Jože Ciuha, za vedno Slovenec in očitno prevelik za slovensko kulturno srenjo, da bi ga spoštovala, kakor ga ceni svet. In več kot osemdesetletni umetnik Jože Ciuha je tudi tiste vrste človek, ki prinaša osvežujoč, meni tako ljub, svetovljanski vetrič s seboj.

Po večmesečnem potovanju po Južni Ameriki se je v marcu vrnila domov tudi absolventka arhitekture, ki mi je kot sonce žareča in polna energije pripovedovala o svojih doživetjih s tamkajšnjih poti. Predvsem o ljudeh, ki kljub velikim vsakodnevnim skrbem živijo slikovito življenje raznolikosti, saj življenja brezvoljnosti ne poznajo. Težko pa je kar na pamet ugibati, zakaj se je brezvoljnost vselila prav v Slovenijo? Preživeti v omrtvičenem okolju je zagotovo dosežek!

Saj! Namesto da bi radost postala središče življenja, je strah za preživetje Slovence spremenil v brezvoljne nergače, ki identiteto svojega imena povezujejo samo še s porazi. In čeprav se slovenski veljaki že predolgo namakajo v zdrahah in prepirih, se narod samo še bolj zgrbljen stiska vase in razglablja, kdo ima prav in kdo ne. Ob tem pa je posameznikom resnično težko živeti leta in leta v okolju, ki ti ne pomaga ali pa ne more pomagati, da bi se razcvetel in zaživel, čeprav se kljub temu da vedno narediti nekaj izvirnega in svojega, ne pa se samo pritajiti in ostati brez svoje gonilne življenjske sile. Prav o tem sem v eni od svojih kolumn že pisala.

Toda ali so res samo gospodarske razmere krive za brezvoljnost v ljudeh? Splošno znano je že, da so prav gospodarske razmere vzrok vseh socialnih težav sedanje ekonomije in da se današnja družba deli na skupino posameznikov, ki imajo v rokah bogastvo, ki se jim nenehno veča, drugi pa imajo samo gole roke, brezposelnost in tavajo v brezupu, da bi napredovali, se šolali, dobili službo ... Preveč! Zato nočem razpredati o povezavi železnih zakonov gospodarstva z družbo, kajti razčlenjevanje svetovnega nazora v nobenem pogledu ni moj namen. Kljub temu menim, da če hoče vlada izkazati spoštovanje svojim ljudem, jim mora tudi predati svoje želje, osvetliti svoje načrte in prezračiti demagogijo, sicer je videti, kakor da se ljudi ničesar ne tiče.

Toda namesto da bi se posamezniki v večjem številu vključevali v demokratične procese, ki terjajo njihov glas, vrednote, domišljijo, osredotočenje, ustvarjanje ter odločitev, da je treba tudi pri sebi nekaj spremeniti in narediti, lezejo v duševno lenobo brezvoljnosti. Zato je po vsej verjetnosti veliko bolj kot njihova zasežena eksistenca za Slovenijo nevarna brezvoljnost, ki išče plesniv prostor, kjer se nič ne zgodi, kjer postaja gledanje televizije edini užitek, kjer je življenje prazno, kjer se »modruje«, da ni rešitve in da se tako in tako nič več ne »splača«, ker gre vse v »maloro«, pa čeprav takšno življenje samo po sebi izčrpava do onemoglosti. Gre za kulturen propad, zakoreninjen v psihi države, premlade za hiranje.

Seveda ni s Slovenijo in s Slovenci narobe vse povprek, ker bi lahko veliko povedala o njihovi prijaznosti, ustrežljivosti in o oplojujočem vedenju, kako ljubiti domačo zemljo. Ponosni so, da tudi tuji turisti občudujejo lepote slovenskih zgodovinskih mest, planin, gora, se sončijo ter sprehajajo ob obali slovenskega morja, stisnjenega med Koprom in Lucijo; obiskujejo muzeje, kulturne in glasbene prireditve, pokušajo slovenske jedi, spoznavajo s cerkvicami darežljivo posute raznolike slovenske pokrajine … Saj ni dežele, kjer je od goratih Alp samo uro stran poljubček slan; tako vabijo plakati turiste v obmorski zgodovinski Piran. In tudi v Ljubljano prihajajo tujci zaradi njenih posebnosti, ki jim nikjer v svetu ni para. Ena najbolj znanih od njih je zagotovo slovita ljubljanska tržnica s Plečnikovimi arkadami ob reki Ljubljanici.

Toda kdo v Sloveniji ne pozna njene zgodbe o vsiljenih spremembah in neupoštevanega protesta Ljubljančanov zaradi svoje upravičene bojazni, kako bo njeno drobceno mestno srce, ki ni bilo grajeno za avtomobilski promet, lahko preneslo vkopano garažo z infrastrukturo ter vanjo usmerjen nenehen avtomobilski promet s hrupom in strupenimi izpuhi vred?! Mar pljuča za to odgovornih mestnih veljakov morda dihajo drugače kakor občanov, ki se borijo za ekološko ohranjeno zgodovinsko tržnico in za prav tako zdravo mestno jedro okoli nje? Da županova beseda v Ljubljani veliko velja, je znano; da tudi Potemkinove vasi pred bližajočimi se županskimi volitvami rastejo kot gobe po dežju, se ve; dobro je vsaj to, da slavna kamnita psa brez jezikov v tivolskem parku še nista šla »komu« v nos. Ob tem pa kopičenje jeze in brezvoljnost ljudi, ker ne upoštevajo njihovega glasu!

Sredi slovenske brezvoljnosti pa hodi naokoli veliko »zadetih« in zlomljenih mladih ljudi. Kako žalostno je, da odhaja in razmišlja o svojem odhodu v tujino vse več nadarjenih, fakultetno izobraženih in ustvarjalno osamljenih mladih upov! Kaj to ne opominja na storjeno?