Saj ni res, pa je. Društvo slovenskih pisateljev bo na svojem vrtu postavilo bronasti kip pisatelja Petra Božiča, po njem bo poimenovalo tudi svoj socialni sklad. To naj bi bil sestavni del dogovora in donatorske pogodbe Gibanja za pravičnost in razvoj, ki ga je ustanovil Janez Drnovšek, zdaj pa ga vodi nekdanji rektor ljubljanske univerze Stanislav Pejovnik, ki je z Božičem drgnil klopi mestnega svetnika v Ljubljani. V skladu s to pogodbo je pisateljsko društvo od tega gibanja prejelo 29 tisoč evrov, ki jih je po smrti zapustil Božič.
Toda pokojni pisatelj in politik je sporen zaradi svoje vloge v prejšnjem režimu. Leta 1976 so komunistične oblasti aretirale in nato na zrežiranem procesu obsodile novinarja Viktorja Blažiča in sodnika Franca Miklavčiča. Oba sta bila osebna prijatelja oporečniškega pisatelja in pesnika Edvarda Kocbeka ter sta s svojimi prispevki sodelovala z zamejski reviji Zaliv, ki jo je v Trstu urejal pisatelj Boris Pahor. To je bil razlog, zaradi katerega so ju zaradi sovražne propagande obsodili na dolgoletne zaporne kazni.
Pahor je nato napel vse sile, da bi svoja sodelavca rešil iz komunistične ječe. Pozival je mednarodni Pen klub in njegovo slovensko podružnico, naj se zavzamejo za Blažiča in Miklavčiča, saj ju režim preganja samo zato, ker sta objavila prispevke v njegovi reviji. V slovenskem Pen klubu se niso upali zoperstaviti režimu. Večino Pahorjevih pisem, ki jih je poslal vsem slovenskim književnikom (68 od 103 poslanih), je prestregla Udba, trije književniki, med njimi Peter Božič, so njegovo pismo kar sami prinesli na Udbo.
To je razvidno iz dokumenta nekdanje SDV, ki ga je v Arhivu RS našel Igor Omerza in objavil v knjigah o Edvardu Kocbeku in Borisu Pahorju. Blažič je pozneje pripovedoval, da ga je po prihodu iz zapora Božič ostro napadel, češ da se gre heroja. Božič je po padcu režima deloval v LDS, nato pa v Listi Zorana Jankovića, kot predsednik komisije za preimenovanje ulic pa je predlagal Titovo cesto, ki jo je pozneje razveljavilo ustavno sodišče.