Slovenska smučarska tekačica Petra Majdič je na olimpijski tekmi šprinterk osvojila bronasto medaljo. Do odličja je prišla navkljub poškodbi in hudih bolečinah v hrbtu in rebrih po padcu na današnjem treningu. Zmagala je Norvežanka Marit Bjoergen pred Poljakinjo Justino Kowalczyk.
Sredin dosežek Petre Majdič na olimpijskih igrah v Vancouvru, bron v klasičnem sprintu, dobiva vse večjo težo. Ponoči po slovenskem času je slovenska šampionka odšla k zdravniku, kjer so ugotovili, da ima štiri zlomljena rebra in da so zanje končane tako letošnje olimpijske igre, verjetno tudi sezona svetovnega pokala.Majdičeva je po osvojeni medalji opravila z obvezno dopinško kontrolo, novinarsko konferenco in slovenskimi mediji, nato pa odšla na dodatne preglede na kliniko v olimpijski vasi. Izvidi so pokazali, da ima zlomljena kar štiri rebra, obenem pa je eno od zlomljenih reber predrlo popljučnico in zrak je pričel iz pljuč uhajati v prsno votlino. Majdičevo so nato s helikopterjem prepeljali na zdravljenje v bolnišnico v Vancouvru.
Deveta slovenska medalja na zimskih olimpijskih igrah, odkar je prvo leta 1984 v Sarajevu osvojil alpski smučar Jure Franko, z vsako informacijo dobiva večjo vrednost, ki dokazuje borbeni duh trenutno verjetno najboljše slovenske športnice. Če je imel kdo pomisleke ob izjavi Majdičeve, da je zanjo ta bron kot zlata kolajna z diamanti, so zdravniki dokončno potrdili resničnost izrečenega in nadčloveški napor s katerim je tekmovalka iz Brinja pri Ljubljani prišla do medalje.
"Ljudje, ki imajo eno zlomljeno rebro, vedo, kako boli. Jaz sem imela štiri. Med tekmo je bilo res hudo, imela sem tako močne bolečine, da tudi tablete niso pomagale. Nekajkrat sem hotela odnehati, a ko veš, zakaj se boriš, vendarle gre naprej. Na koncu sem bila tako utrujena, kot še nikoli. Zdržati tri ure tako bolečino, pa še teči, je nekaj neverjetnega. V takih okoliščinah kolajne nisem pričakovala, sem pa si jo močno želela. Mislim, da bi v normalnih okoliščinah zmagala, tudi tekmice so mi priznale, da bi si zaslužila zmago," je po podelitvi medalj dejala Majdičeva in dodala: "Ne bi preživela, če bi bila četrta. Na srečo pa sem vendarle dobila kolajno, ne morem je še dobro podoživeti, a za to bo še čas."
Slovenska drama v Whistlerju se je začela na dan tekme na jutranjem ogrevanju, ko je Majdičeva na spustu v poledenelem levem ovinku zapeljala s proge, padla v globoko jamo in se huje poškodovala. "Proti koncu ogrevanja sem naletela na zelo leden ovinek, ki ni bil zavarovan, na tem gladkem ledu pa se nisem mogla zaustaviti, poleg tega tam ni bilo varnostne ograje, zato sem padla v globoko jamo. Po mojem je bilo vsaj kakšne tri metre. Videla sem majhen potoček in polno skal. Nekako sem se obrnila, da nisem padla direktno na skalo. Začela sem kričati in ko so me prišli potegniti iz jame, je bila moja prva misel, da je zame konec olimpijskih iger," je padec opisala Majdičeva.
Njen nastop na tekmi se je zdel nemogoč, a: "V istem trenutku je drugi del mene rekel, da ne smem odnehati in začela sem kričati: 'Hočem na start! Hočem na start!' Zavedala sem se, da so te OI moja zadnja priložnost. Ko so me hoteli peljati na urgenco, sem kričala le, da hočem na start, saj nisem želela slišati, da je zame iger konec."
Žirija ji je dovolila v kvalifikacijah nastopiti prav na repu nastopajočih in v nadaljevanje se je 30-letna slovenska šampionka prebila z 19. izidom. "Ves tek v kvalifikacijah od starta do cilja sem kričala od bolečin in mislim, da je bilo prvič v moji karieri, da so trenerji vseh držav navijali zame," je še dejala Majdičeva, ki se je po nastopu zgrudila v sneg in šele po nastopu odšla na zdravniški pregled, ki pa ni pokazal teže poškodb, saj je v nasprotnem ne bi pustili več nastopati.
Majdičeva je nato morala še trikrat na progo. Po suverenem nastopu v četrtfinalu, je polfinale pokazal, da jo je poškodba močno zdelala. Nesporna zmagovalka njene skupine je bila Poljakinja Justina Kowalczyk, drugo mesto, ki ga je zasedla Švedinja Anna Olsson, je bilo za Majdičevo nedosegljivo, prehitela jo je tudi Norvežanka Celin Brun Lie in kot srečna poraženka in zadnja se je po času zavihtela med najboljših šest.
V finalu je najuspešnejša slovenska smučarska tekačica vseh časov svetu pokazala, kaj je železna volja, in spisala zgodbo o uspehu, ki pooseblja olimpijski duh. Poznejši zmagovalki Norvežanki Marit Bjoergen, ki je nizu uspehov na vseh največjih tekmovanjih dodala še olimpijsko zlato, in največji tekmici v svetovnem pokalu Kowalczykovi, Majdičeva sicer ni zmogla slediti in ko je ušla tudi Olssonova, je kazalo, da je sanj o slovenski kolajni konec.
V boju za svoje sanje pa je Majdičeva ne glede na hudo poškodbo iz sebe iztisnila vse atome moči, našla priključek, prehitela Švedinjo in po herojskem nastopu ciljno črto prečkala kot tretja, preden se je še enkrat nemočno zgrudila. Njen trener Ivan Hudač je po izjemnem nastopu svoje varovanke razkril: "Prve besede, ki jih je Petra izrekla po nastopu, ko je ležala na tleh in se nam je zdelo, da je padla v nezavest, pa je bila najbrž samo tako in fizično in psihično povsem izčrpana, so bile: 'Dosegli smo vse!'"
"Neverjetno, res! Ona je tako in tako zame in za nas vse, verjetno pa tudi za vas, prava zmagovalka današnjega teka. Tudi tekmici, ki sta jo prehiteli, Marit Bjoergen in Justyna Kowalczyk, sta ji obe dejali, da je Petra danes naredila več kot zlato kolajno. Verjamem, da če bi bila danes brez težav, sploh ne bi imela konkurence," pa je o tekmi med drugim povedal Hudač.