Peterle prve demokratične volitve, ki so potekale 8. aprila 1989, vidi kot najpomembnejše volitve v slovenski zgodovini. Spominja se jih kot čas velikega pričakovanja, pa tudi kot čas "nepopolne gotovosti, ali bo pomladni strani uspelo zmagati".
Volitve so omogočili amandmaji k ustavi, ki jih je septembra 1989 sprejela skupščina SRS. Na vprašanje, kako se je lahko to zgodilo, glede da so v skupščini sedeli predstavniki takratne nedemokratične oblasti, Peterle odgovarja, da gre zasluga pritisku takratnih demokratičnih sil z Demosom načelu. "Mislim, da je takratna Zveza komunistov uvidela, da bo treba dopustiti demokratične spremembe, varovalko pa je ohranila pri zboru združenega dela, ki ni bil voljen demokratično," pravi.
Po volitvah, na katerih je zmagal Demos, je Peterle mesto predsednika vlade, kot pravi, ponudil predsedniku SDSS Jožetu Pučniku, čeprav je bil dogovor, da bo mandatarstvo pripadlo stranki, ki bo znotraj Demosa dobila največ glasov - to je bila SKD.
Za to se je, kot pravi, odločil, ker je ocenil, da bi bil Pučnik s svojo demokratično politično izkušnjo, ki jo je dobil z življenjem v Nemčiji, primernejši za omenjeni položaj. "Prav tako sem menil, da bi Pučnik kot ateist vzbujal manj ideološkega nasprotovanja kot kristjan, kakršen sem bil jaz. Pučnika sem povabil na pogovor. Dolgo sva hodila po Tivoliju in Rožniku. Vzel si je čas in mi naslednji dan sporočil, da ponudbe ne sprejema," pravi Peterle.
Zakaj je zavrnil ponudbo, mu Pučnik ni povedal. "Verjetno se je pogovoril z nekaterimi bližnjimi prijatelji v Demosu in nato sprejel odločitev. Mislim, da vem, kdo mu je največ pomagal k temu, ampak pustimo imena," dodaja.
Že pred in takoj po izvolitvi maja 1990 se je nova vlada soočila s kar nekaj težavami: "Takratni predsednik predsedstva Milan Kučan je denimo zahteval, naj mu, preden mi podeli mandatarstvo, povem imena ministrov. Odgovoril se mu, da za to ni pravne podlage. Poleg tega bi se osmešil, če bi govoril o imenih, še preden sem sploh dobil mandat."
Težava se je pojavila tudi ob primopredaji, saj takratni predsednik izvršnega sveta Dušan Šinigoj ni hotel opraviti primopredaje v prisotnosti nekaterih ministrov. "Bilo je ponižujoče, ampak če smo hoteli začeti - tisti dan nam je JLA pobrala orožje - smo morali primopredajo izpeljati," se spominja Peterle.
Vlado, ki jo je vodil, ocenjuje kot najbolj mavrično pa tudi kot najbolj uspešno vlado do zdaj. "Pripravili smo vse operativno za razglasitev samostojne države, dobili vojno, uvedli denar, izpeljali reforme in dosegli mednarodno priznanje," pravi. Tudi zato je po njegovem velika škoda, da je konec leta 1991 prišlo do razpada Demosa, maja 1992 pa še do padca vlade.
Razlogov za razpad Demosa je bilo po besedah Peterleta več: "V takratni SDZ se je relativno kmalu začela alergija na SKD. Tako se je še pred osamosvojitvijo v njej začelo neutemeljeno govoriti o neoklerikalizmu, pa tudi o zamenjavi predsednika vlade."
Temu se je, kot dodaja, kmalu pridružilo še vprašanje, kako izvesti privatizacijo. Končen razpad pa se je po njegovih besedah začel, ko je takratni minister iz vrst SDZ Janez Janša predlagal, da bi Peterleta na mestu premiera zamenjal Igor Bavčar: "Po tistem je projektni naboj v Demosu pošel. Ljubezen je šla."
Prepričanju, da smo bili Slovenci ob osamosvajanju enotni, Peterle ne pritrjuje, strinja pa se z oceno, da smo bili dokaj enotni: "Na ljudski ravni da, sam pa enotnosti, o kateri se je pozneje govorilo z najvišjih političnih odrov, nisem čutil, pač pa nekaj zdravega pragmatizma na strani takratne opozicije, ko smo se dogovorili, kako izpeljati plebiscit."
Kljub plebiscitu pa je opozicija po besedah Peterleta nagajala. "Nekatere ključne zakone smo v DZ sprejeli s komaj kakšnim glasom večine, veliko se je delalo tudi na relativizaciji osamosvojitve. Skrb levice in dela Demosa je namreč bila, da SKD ne bi prevzela preveč simbolne vloge pri osamosvojitvi," pravi.
Razvoj Slovenije v zadnjih letih današnji evropski poslanec označuje kot primer nedokončane tranzicije: "Res je, da smo doživeli prilagoditve na evropske standarde, ampak del slovenske stare politike nekako ni z veseljem sprejel tega, kar smo podpisali v pristopni pogodbi k EU."
Kot glavno težavo Peterle vidi pojav t. i. dogovorne ekonomije, to je spoja politike in gospodarstva, ki ne sledi socialno-ekonomskim načelom, ampak zasleduje ozke klientelistične in osebne interese.
V zadnjih letih je po njegovi oceni prišlo tudi do prevelikega razmaha javnega sektorja, kar pripisuje dobrikanju delu volivcev, pa tudi političnemu kadrovanju. "Če je na primer v času vlade LDS, SLS in DeSUS Podobnik enega potisnil v administracijo, je LDS dodal še dva svoja, da je bilo razmerje nekako ohranjeno," dodaja.
Da bi Slovenija izšla iz tega stanja, bi po njegovih besedah morala "odgovorna politika zares sprejeti koncept pravne države in socialno-tržne ekonomije". Prav tako potrebujemo pokojninsko in zdravstveno reformo ter reformo delovnopravne zakonodaje. "Vsega tega se namreč trenutno lotevamo zelo blago, reforme le najavljamo, medtem pa račun raste," zaključuje predsednik prve slovenske demokratične vlade.