Peter Starič: Kdo je za organizatorji demonstracij?

Ko pa prisluhnemo demonstrantom, se mi zdijo podobni tistemu kmetu, ki pretepa svojega psa zato, ker mu kure ne znesejo dovolj jajc. (Ojej, že spet sem uporabil to primerjavo!) Veliko je značilnosti, ki nas pripeljejo do sklepa, da so glavni organizatorji nemirov tudi glavni krivci za zdajšnje razmere, ki pa so jim temelje za vse to postavile že prejšnje leve vlade oziroma strici iz ozadja. Precej teh stricev lahko najdemo celo na fotografijah, ko so prišli prosit Zorana Jankovića, naj kandidira, pa še nekaj tet je vmes.

Že čas, v katerem je prišlo do demonstracij in njihova sočasnost v več mestih po vsej Sloveniji, nam daje misliti. Najhujši neredi pa so izbruhnili pred parlamentom v Ljubljani prav med zadnjim televizijskim soočenjem obeh predsedniških kandidatov. Ker je favoritu stricev iz ozadja na volitvah bolj slabo kazalo, so organizirali demonstracije in avtobuse, ki so pripeljali protestnike s podeželja v Ljubljano, in enotne plakate. Vse to ni nastalo spontan, ampak je moralo biti organizirano iz enega centra in plačano.

Druga plat, ki bije v oči, je nejasnost glede tega, proti komu vse so vzklikali demonstranti – večinoma kar proti celotni vladi, ker da so vsi lopovi. Če je že bila imenovana katera oseba, je bil to predvsem predsednik Janez Janša, ki naj bi bil kriv za vse težave, ki nas danes tarejo; imenovali pa so tudi mariborskega župana Kanglerja in koprskega Popoviča. Na televiziji smo videli zborovanje rektorjev, dekanov in profesorjev naših univerz, kjer so protestirali proti krčenju sredstev za izobraževanje, zaradi česar bo treba okrniti študijske programe. Pa tudi sicer se veliko govori o tem, da nas bo le znanje lahko rešilo iz sedanje stiske, vendar vlada za šolstvo ne da dovolj denarja.

Ko pa so namesto Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani zidali nogometni stadion oziroma športni center v Stožicah, ki je požrl precej več denarja, zaradi česar je Ljubljana čez glavo zadolžena, ni nihče protestiral. Obenem pa nam že ves čas propada Plečnikov stadion, ki je naša kulturna dediščina. Vendar Narodna in univerzitetna knjižnica ter slovenska kulturna dediščina nista prvorazredni temi za priseljence z juga, ki pomenijo najpomembnejšo volilno bazo župana Zorana Jankovića. Očitno ima tudi župan o tem enako mnenje.

Pred sabo imam grafikon Delež državnih pomoči po regijah za leto 2011 v %. V njem je prikazano, da je dobila osrednja, to je ljubljanska regija 60 odstotkov, vsaka od enajstih drugih regij pa manj kot deset odstotkov. Od tega je še največ dobila savinjska regija (okoli osem odstotkov), najmanj pa spodnjeposavska (okoli dva odstotka). Takrat ko so začeli graditi športni center Stožice, je bilo videti, da je nogomet veliko pomembnejši od izobrazbe. Nogometne tekme na novem stadionu naj bi zavarovale našo državo pred vsemi težavami prihajajoče svetovne gospodarske krize? Čeprav je Ljubljana zadolžena čez glavo, družina našega župana pa je v kriminalistični preiskavi, na televiziji nisem slišal nobenih protestov proti Jankoviću. Videl sem edino en sam napis, na katerem je pisalo Janković v arest!, ki ga je nosil protestnik v manjši skupini.

Spominjam se, da smo na slovesnosti 26. junija 1991 na prejšnjem Trgu revolucije, sedaj Trgu republike, sneli zastavo z rdečo zvezdo in na drog dvignili novo slovensko zastavo, na kateri je bil grb in ne zvezda. S tem smo nekako pokazali, da smo popolnoma pretrgali vezi s prejšnjim totalitarnim režimom, katerega simbol je bila rdeča zvezda. Pa vendar pogosto vidim, da protestniki nosijo tudi takšno zastavo, ki smo jo takrat ob praznovanju samostojnosti sneli, ker se jim toži po nekdanji Jugoslaviji. Takrat smo vsi imeli delo, ki je bilo sicer slabo plačano, in Edvard Kardelj je lahko neusmiljeno eksperimentiral z gospodarstvom, kateremu je občasno nadel vsakič drugačen ideološki prisilni jopič.

Iz zagat so nas takrat reševali Američani, ki so nam pomagali oziroma s krediti krili milijardne izgube, ki jih je povzročal Kardelj s svojimi tozdarijami in podobnimi oslarijami. Za Američane smo morali ostati nekakšna »roza država«, kjer se je sicer živelo slabše kot v zahodnih demokracijah, vendar boljše kot v vzhodnih »ljudskih demokracijah«. In taki smo bili privlačen primer, da je mogoče tudi v komunizmu živeti bolje, če se država otrese sovjetskega jarma. Če nas ne bi ves čas podpirali Američani, ki jih naši komunisti že vseskozi kritizirajo, bi kaj hitro zdrsnili na raven današnje Kube.

Čeprav je bilo po Kardeljevi smrti leta 1979 naše gospodarstvo že dodobra zavoženo, so nam še vedno pomagali, ker smo bili zanje pomembni zaradi našega geopolitičnega položaja. Tito, ki je s svojo železno roko še nekako držal večnarodno Jugoslavijo skupaj, je umrl že naslednje leto, od takrat je začela naša skupna država kazati razpoke, da bo razpadla. Ko je proti koncu leta 1989 padel še berlinski zid in kmalu potem razpadel še sovjetski blok držav, je postal naš geostrateški položaj za Američane nepomemben; krediti so presahnili in jih je bilo treba začeti vračati. Takrat je skokovita inflacija pokazala, da smo imeli vzdrževano in ne samozadostno gospodarstvo. Vendar se tega nobeden od demonstrantov noče spominjati, ne bonov za bencin, ne voženj par-nepar, ne tega, da smo morali tihotapiti nujno potrebne stvari, zlasti tehnične predmete in računalnike, iz Avstrije ali Italije. Tisti, ki še vedno trdi, da nam je šlo takrat bolje, naj samo pogleda na ceste, pa bo videl, kakšne avtomobile vozimo danes in koliko več jih je kot takrat. Takih avtov takrat zaradi carinskih in številnih administrativnih ovir navadni državljani sploh nismo mogli kupovati. Vozili smo se le v avtih znamke Zastava, kakršnih niso marali kupovati v nobeni zahodnoevropski državi.

Tudi svoboda govora je sedaj precej drugačna kot prej v Jugoslaviji. Danes lahko vsak javno reče »Janše pa ne maram!«. Če ga vprašam zakaj, dobim po navadi odgovor: »Ne vem zakaj, ampak ga ne maram!« Če bi namesto Janša vstavili besedo Tito in bi bilo to javno izrečeno v nekdanji Jugoslaviji, bi bile posledice lahko zelo hude. Morda bi takega grešnika poslali kar na Goli otok, kjer bi ga tako temeljito prevzgojili, da bi prisegal, da ima Tita rad. Le enkrat mi je sogovornik iz Renč na Primorskem odgovoril, da Janše ne mara zato, ker je avtokrat. Vprašal sem ga, zakaj imajo potem na Sabotinu napis Naš Tito, saj je bil Josip Broz še veliko hujši avtokrat?

Ko smo že pri Novi Gorici, naj povem, da je tam eden od protestnikov zaklical naravnost v TV-kamero: »Dol z Janšo!« Njegovo spontano izražanje sovraštva, ki temelji na dolgoletni in vztrajni medijski propagandi, imamo lahko za drugorazredno temo. Zame pa je bila prvorazredna tema, da so na zadnjih demonstracijah v mestu vrtnic prepevali Internacionalo in Avanti popolo! (Naprej, ljudstvo!), kar je nekakšna italijanska komunistična himna. Končuje se z ... Eviva il'comunismo é la libertá! (Naj živita komunizem in svoboda!) Kakšna svoboda, Novogoričani? Takšna, kakršna je bila v sovjetskih gulagih, ali taka, kot je bila na Golem otoku?

Po vsem, kar sem tu napisal, mi je postalo popolnoma jasno, da so za organizatorji protestov nekdanji komunisti, ki bi si radi spet pridobili absolutno oblast. Njihovi voditelji se bojijo, ker so pod zdajšnjo vlado začeli razkrivati kriminal, ki so ga povzročili, ko so bili še na oblasti. Ustanovitev tako imenovane »slabe banke« in raziskave, ki bi sledile, bi – obenem s štirikratnim podaljšanjem zastaralnega roka – lahko izpostavile krivce za sedanji porazni gospodarski položaj naše države, da bi morali pred sodišče. Tisti, ki po cestah najbolj kričijo proti sedanji vladi, pa so upokojenci, ki so jim odvzeli dobršen del pokojnine, ki je niso plačevali iz dohodka pri rednem delu. Na račun teh, med katerimi so bili španski borci le kamenček v mozaiku, smo vsi drugi upokojenci, ki smo redno plačevali v pokojninski sklad, vse doslej dobivali nižje pokojnine, kot bi jih lahko. Sedaj ko zmanjkuje denarja celo za pošteno vplačane pokojnine, pa je bilo treba pokojninski sklad oklestiti vseh nevplačanih pokojnin.

Naj pošteno povem, das so tudi meni odtegnili po 14 € na mesec, ki sem jih dobival kot žrtev vojnega nasilja, ker sem bil med vojno pol leta v italijanskem (Avanti popolo!) koncentracijskem taborišču, od koder sem se vrnil komaj živ. Ker je to malo, predvsem pa ker vem, da država nima denarja, sem se s tem pač sprijaznil.

Protestnikom, vsi zahtevajo od vlade denar, bi bilo treba dopovedati, da država tega denarja nima od kje vzeti. Pa tudi to, da je bilo tisto »dobro življenje« v nekdanji Jugoslaviji življenje »na puf«, ki se ne more nadaljevati v nedogled. Prav na zdajšnjo vlado je padla nehvaležna naloga, da mora sprejemati ustrezne nepriljubljene ukrepe, sicer bo šla celotna država v bankrot. Tega pa še tako hude in množične demonstracije ne bodo mogle preprečiti.

P. S.: Ta prispevek sem napisal, še preden so bili znani rezultati volitev. Zdaj poznam volilni izid in upam, da bo dosedanjo politiko blokad in nagajanja za vsako ceno zamenjala politika konsenza.