Peter Starič: Diagram, ki pove vse o učinkovitosti naših vlad

Ministrstvo za finance RS je v poročilu o dolgu državnega sektorja objavilo oktobra 2014 naslednji diagram, izdelan po metodologiji ESA 2010:

Diagram pove veliko več, če mu dodamo še predsednike vlad za posamezna leta, kar smo tu storili. Poleg tega navajamo nekatere dodatne podrobnosti o koalicijah v vladah in o njihovem trajanju: 

dr. Janez Drnovšek , 27. 2. 1997–7. 6. 2000, v koaliciji LDS, SLS in Desus

dr. Andrej Bajuk, 7. 6. 2000– 30. 11. 2000, v koaliciji SDS in SLS +S KD

dr. Janez Drnovšek, 30. 11. 2000–2002, v koaliciji LDS, ZLSD, SLS in DeSUS

mag. Anton Rop, 19. 12. 2002–2. 12. 2004, v isti koaliciji

Janez Janša, 9. 11. 2004– 1. 11. 2008, v koaliciji SDS, NSI, SLS in Desus

Borut Pahor, 7. 11. 2008–10. 2. 2012, v koaliciji SD, LDS, Zares in Desus

Janez Janša, 10. 2. 2012– 20. 3. 2013, v koaliciji SDS, DLGV, NSI in Desus

mag. Alenka Bratušek, 30. 3. 2013–18. 9. 2014, v koaliciji PS (ZAAB), SD, DL in Desus

dr. Miro Cerar 18. 9. 2014– , v koaliciji SMC, Desus in SD

Inflacija našega tolarja. Leta 1991, ko še ni bilo evra, je bilo začetno menjalno razmerje 7 SIT : 1 DEM. Ko so 1. januarja 1999 Nemci zamenjali svoje marke v evre, je bil menjalni tečaj 1,96 DEM : 1 €. Ko smo januarja leta 2007 zamenjali naše tolarje v evre, pa je bil tečaj že 239,64 SIT : €!  Da poenostavimo račun, ki bi bil za vsako leto in za vsako valuto posebej zelo zapleten, najprej domnevamo, da vse od leta 1991 do 2007 ne bi bilo nobene inflacije. S to domnevo bi morali leta 2007 plačevati za en evro le 7 SIT/DEM × 1,96 DEM/€ = 13,58 SIT/€. Razliko (239,64 – 13,58) SIT = 226,06 SIT nam je prinesla inflacija, ki je nastala v veliki meri ravno pri nas. Torej smo imeli (spet poenostavljeno) od leta 1991 do 2007 kar 239,64/13,58 = 17,65-kratno inflacijo. Najmanj tolikokrat je upadla tudi vrednost certifikatov, ki smo jih po osamosvojitvi dobili državljani zato, da bi pokupili delnice državnih podjetij

 Namesto da bi ta podjetja kupovali državljani s svojimi certifikati, so jih »prihvatizirali« nekdanji vplivni komunisti, za kar so jim banke dajale brezgotovinska posojila. Kot jamstvo za posojilo so zastavili kar delnice podjetja, ki so ga kupovali. Zato je delnic na borznem trgu zmanjkovalo, to pa  je še bolj zmanjševalo vrednost certifikatov. Ampak taka radodarnost bank je veljala le za izbrance. Kot vemo, vse do danes še niso obsodili niti enega od tistih, ki so takrat odobravali posojila »na lepe (modre?) oči«, ki niso bila in večinoma tudi nikoli ne bodo vrnjena. Zato se tudi sedanje »instant vlade« tako strašansko bojijo, da bi prišla k nam trojka EU, ki bi med drugim preiskala tudi naše bančne greznice. Da se to ni zgodilo, so nas po letu 2008 naše vlade zadolžile čez glavo. Inflacija, ki sem jo izračunal, pa ne pomeni nič drugega kot krajo državljanov. Ker so propadla številna podjetja, ki so jih pokupili rdeči baroni, smo banke reševali z dokapitalizacijami, kar pomeni še večjo krajo davkoplačevalcev.

Namesto inflacije – zadolžitev. Toda vrnimo se k diagramu! Po njem bi vsak nepristranski bralec, tujec ali domačin povzel, da je bila najuspešnejša štiriletna vlada takrat še trdne koalicije SDS, SLS, NSI in Desusa, ki jo je vodil Janez Janša. Vendar se je malo pred volitvami, novembra 2008, zgodil »veliki pok«, v katerem so naprtili Janši »obljubo podkupnine, na neznanem kraju, ob neznanem času …«, v zadevi Patria, kar se vleče vse do današnjih dni. Čeprav je finsko sodišče ugotovilo, da tam pri teh poslih ni bilo izplačane nobene podkupnine. To bi moralo zadostovati, da zadeva propade tudi na našem sodišču, vendar naši tožilci in sodniki to bolje vedo … O podrobnostih ne bom pisal, saj so splošno znane.

 Ker smo za časa »velikega poka« imeli že evro, nesposobnosti naših vlad nismo mogli več kriti z inflacijo kot pred letom 2004. Namesto tega so nas vlade po letu 2008 zadolžile čez glavo. V tem je prednjačila predsednica Alenka Bratušek, saj je od 20. marca 2013 do 18. Septembra 2014 primanjkljaj narastel kar na 14,7 odstotka BDP (bruto domačega proizvoda).

Mariborsko orožje in »veliki pok«. Vse to je sledilo »velikem poku«, vprašamo se lahko, zakaj Slovenci »nismo marali« uspešne vlade 2004–2008, čeprav so nas prejšnje skubile z inflacijo, poznejše pa zadolžile že čez glavo in še nočejo nehati? Tu moramo poseči malo nazaj, v leto 1993. V poglavju Ilegalno orožje v Mariboru Janša v prvi izdaji knjige Okopi (ISBN 86-11-14259-4) na str. 168 piše: »24. maja 1993. Višji upravni delavec B. B. je na Ministrstvu za obrambo napisal uradni zaznamek, v katerem poroča, da ga je pred kratkim uslužbenec za notranje zadeve M. A. povabil na sestanek in mu predlagal sodelovanje. B. B. naj bi mu preskrbel kakršne koli obremenilne dokumente zoper obrambnega ministra J. Janšo, še posebej v zvezi z orožjem. (Poudaril P. S.) V primeru, če bi B. B. imel zaradi sodelovanja kake težave, mu bodo takoj zagotovili službo drugje.« Potem pa na str. 194: »Orožje, odkrito na mariborskem letališču, je neizpodbiten dokaz za obstoj dobro organizirane, politično trdno zasidrane in zaščitene udbomafije pri nas, ki za širjenje svojega podtalnega imperija izkorišča tudi svoje stare navezave in poznanstva v svetu.«

Ker niso mogli najti nič obremenilnega proti Janši, so ravnali po pregovoru Svet' Matija led razbija, če ga ni, ga pa nar'di – in rodila se je zadeva Depala vas. O tem se je podrobno razpisal Vladimir Vodušek v svoji knjigi Operacija marinec (ISBN 9-788611-143279), kjer na str. 7. piše: »Politično podzemlje države se je spopadlo v Depali vasi, kjer se je pokazalo, da zakulisje še vedno obvladuje bivši režim, medtem ko manjšini ostaja javnost ter predvsem mediji.«  Agenta ministrstva za notranje zadeve (MNZ) Milana Smolnikarja so tam zalotili s tajnimi dokumenti ministrstva za obrambo (MORS). Na str. 17 pa je Vodušek še napisal … »Povedal je (Smolnikar), da je član neke organizacije, ki je po finančni in politični plati zelo močna in po njegovih izjavah povezana z najvišjimi političnimi vrhovi v državi. Podatke o MO RS naj bi potreboval zato, da bi z njimi seznanil druge člane Organizacije in jih posredoval predstavnikom tiska. Z objavo le-teh naj bi škodil ugledu Ministrstva za obrambo in nekaterih vodilnih delavcev, večkrat pa je tudi omenjal, da je namen Organizacije zrušiti vodilno strukturo Ministrstva za obrambo in ministra Janeza Janšo.« (Poudaril P. S.) Mimogrede, tudi avtorja V. Voduška so predlani za nekaj časa zaprli, čeprav je njegova knjiga izšla že leta 1995. Navedb iz obeh knjig še zmeraj niso demantirali ali kakorkoli javno obravnavali.

Iz vsega do sedaj napisanega in v diagramu narisanega moremo sklepati, da levim vladam že vse od osamosvojitve ni šlo za blagor državljanov, temveč za rušitev in oviranje desnice, predvsem pa za likvidacijo glavnega osamosvojitelja Janeza Janšo. V njegovi knjigi je veliko podatkov, da večini levih politikov sploh ni bilo za to, da bi imeli svojo državo, ker so bili še vedno zagledani v nekdanjo totalitaristično Jugoslavijo, ko so imeli še vso oblast v rokah. V osamosvojeni Sloveniji pa so absolutno oblast izgubili, razen tega pa bi bili nekateri od takratnih politikov lahko obsojeni zaradi zločinov proti človeštvu, ki ne zastarajo. (Zato je npr. Mitja Ribičič za nekaj časa pobegnil v Trst, vendar se je vrnil, saj smo imeli v osamosvojitvi in takoj po njej pomembnejše probleme, kot je iskanje in kaznovanje zločincev proti človeštvu.)

So se zdajšnje težave skotile že z afero JBTZ?  Vse, kar smo doslej brali v knjigah in časopisih v zvezi z Janšo, nakazuje, da je nekdanji predsednik CK ZKS Milan Kučan in poznejši predsednik samostojne Slovenije prepričan, da je treba nekako dokončati zadevo JBTZ, ki se mu je sfižila v osamosvojitev Slovenije. (To nikoli ni bila njegova opcija, kot sam pravi.) Glavni krivec za »sfiženje« pa je Janez Janša, zato ga kar naprej napadajo z vsemi topovi. Celo v letih 2004–2008, ko smo imeli najbolj učinkovito vlado, so ga skoraj vsak dan napadali v vseh naših glavnih medijih. Takrat sem bil še naročen na Delo, kjer je bil nekakšen »dežurni« za blatenje Janše novinar Dejan Karba, ki pa je poniknil, potem ko se je razkrilo, da je o kardinalu Rodetu objavil laži.

Sicer pa so se napadi na Janšo začeli že takrat, ko je bilo odkrito orožje na letališču v Mariboru, kar smo že opisali. V zadevi Depala vas, ki je sledila, je bilo v smeri od Smolnikarja do Janše že vse razkrito in opisano v naših medijih; prav nič pa v smeri od Smolnikarja do Kučana, ki ga je najprej obiskal Hasan Čengić[1], ki se je z njim, ne pa z obrambnim ministrom Janšo, začel dogovarjati o transportu 40 zabojnikov orožja, ki naj bi ga skrivaj poslali v Bosno kot »človekoljubno pomoč«. Ker začetna polovica afere Depala vas še do danes ni bila razkrita v dnevnih časopisih in na RTV, lahko še vedno občasno slišimo, da je takrat Janša (ne Kučan) »pokasiral« kovčke denarja.

Vendar ni ostalo le pri tem. Ker je bilo treba leta 2008 vsekakor preprečiti še en mandat Janše, je sledila zadeva Patria, zaradi katere je moral prvak opozicije tik pred volitvami v zapor, da so z veliko medijsko podporo zagotovili precej tesno zmago levih strank. Že prej pa je levim uspelo razdreti desno koalicijo. Potem je PKP naprtila Janši še neupravičeno obogatitev s parcelo v Trenti, to se sedaj spet pogreva. Obenem pa naša sodišča že na prvi stopnji oproščajo ljubljanskega župana Zorana Jankovića v zadevah, ko sta on ali njegov sin poceni kupila kako kmetijsko zemljišče, nato pa ga je župan prekvalificiral v zazidljivo, to je desetkrat zvišalo vrednost, ter za neupravičeno pridobivanje evropskih sredstev za gradnjo športnega centra Stožice.

Pripravlja se že nova obtožba. Ko vse kaže, da se bo tudi »Patria« sfižila, pripravljajo novo zadevo za oviranje političnega delovanja Janše. Na TV 1 so že objavili, da bodo pregledali korupcijo pri gradnji bloka TEŠ 6, pri čemer je bila med štirimi slikami osumljenih na prvem mestu Janševa. Nekaj glavnih krivcev so že zaprli. Prikaz na TV 1 nakazuje, da naj bi bila korupcija pri TEŠ 6 zagrešena le za časa Janševe vlade (2004–2008), prav nič pa ne prej ne pozneje. Prepričan sem, da je formiran posebni štab, ki skrbi za vedno nove obtožbe proti Janši. To se kaže tudi v državnem zboru, ki se toliko ukvarja z njim namesto z bolj nujnimi problemi, predvsem tistimi, kako rešiti Slovenijo pred bankrotom. Pri tem se razgalja vsa duhovna revščina vlade dr. Mira Cerarja, ki je šele potem, ko je bil izvoljen, začel sestavljati svoj program na podlagi tistega, kar so mu povedali kandidati za posamezna ministrstva.

 Ne gre prezreti tudi dejstva, da je bila njegova stranka ustanovljena le dober mesec pred volitvami in da so morali zapreti voditelja največje opozicijske stranke, da je sploh lahko zmagal, in še to zelo tesno. Po vsem tem in če upoštevamo podtalna omrežja, o katerih sem pisal, bi lahko rekli, da je bil zdajšnji predsednik vlade bolj nastavljen kot izvoljen.

Nam bo pomagala Rusija? Končno se lahko vprašamo, kakšne namere ima s Slovenijo nekdanji predsednik Milan Kučan? Ker samostojna Slovenija nikoli ni bila njegova opcija, verjetno to velja tudi za naše članstvo v Natu, EU in v schengenskem območju. V primerjavi z obdobjem 2004–2008 smo sedaj zadolženi za več rodov, razpada nam gospodarstvo, zdravstvo itn., zaradi visoke zadolženosti pa ne moremo več dobiti nujno potrebnih posojil. Zaradi svojega geopolitičnega položaja smo zanimivi kvečjemu še za Rusijo in Kitajsko. Po drugi strani pa mora Slovenija upoštevati politiko EU, ki poskuša v kar najbolj zmanjšati svojo gospodarsko odvisnost od Ruske federacije, zlasti glede fosilnih goriv.

Razlog za to je ukrajinska kriza, pri čemer se gre Putin politiko majhnih korakov, kakršno je ubral Hitler, potem ko je 30. januarja 1933 prišel na oblast. Potem ko je v nasprotju z versajsko pogodbo močno povečal in oborožil vojsko ter vzpostavil »Gleichschaltung« (podobno kot so po vojni pri nas vzpostavili enoumje) se je začelo: Najprej je 7. marca 1935 Nemčija zasedla Posarje. Dvanajstega marca 1938 je Hitler naredil »Anschluß« in si priključil Avstrijo, 1. oktobra istega leta pa je zasedel čehoslovaški del Sudetov, ki je bil naseljen pretežno z Nemci. Osemnajstega marca 1939 so nemške čete vkorakale še v Češko in Moravsko ter v Slovaški vzpostavile marionetno vlado. Sledila je nemška zasedba dela Litve (Memel). Nazadnje je 1. septembra Nemčija napadla še Poljsko, kar je sprožilo začetek 2. svetovne vojne. Čeprav je bila Nemčija na vojno dobro pripravljena in sprva zelo uspešna v svojem »Blitzkriegu«, se je ob koncu aprila 1945 Hitlerju zgodil še – »Kurzschluß« (Da sem poenostavil opis dogodkov, sem tu uporabil znan izraz iz svoje stroke.) Zato je naredil samomor, in že dober teden potem je bilo konec tretjega rajha, ki je trajal le 12 let. Vse to se mu je zgodilo, ker ni upošteval postulata svojega rojaka Karla von Clausewitza: »Nobena vojna se ne konča tako, kot se v začetku predpostavlja, da se bo končala«.

Vladimir Putin ima v teh dogodkih lep zgled, da lahko sprva ugoden začetek (npr. zasedba Krima) pripelje sčasoma do katastrofalnega konca. Da bi preprečili podoben razvoj dogodkov, sta EU in USA udarila Rusijo s sankcijami. Za nameček se je precej pocenila še nafta, ki ima največji delež  v izvozu te države. Posledica obojega je nevarnost, da bo vrednost rublja sčasoma zdrknila le na en evrocent. Država, katere denar ni nič vreden, pa hitro izgubi veljavo in vpliv v svetu. Tega si Putin verjetno ne želi. Sicer pa – bomo videli!

Nas bodo nagnali iz EU? Morda Kučan pričakuje, da bo razpad gospodarstva, ki nam grozi, ter kršenje ali ignoriranje številnih predpisov EU sčasoma pripeljali do tega, da nas bodo Slovence brcnili iz Evropske zveze? Potem naj bi se naša država naslonila na Rusijo, to pa je v sedanjih razmerah zelo optimistično sklepanje, čeprav poskusi v tej smeri očitno že tečejo. No, tu so še »tovariši v ideologiji«, Kitajci, ki pametneje kot Rusija vodijo gospodarstvo in bi lahko našo državo tako rekoč kupili. Vprašanje pa je, kaj pravimo na vse to mi, SLOVENCI?!

Sklep. Zanašanje na to, da nas bo iz zdajšnjih težav potegnila EU, je jalovo. Tam nam bodo pomagali le, če bomo najprej sami ukrepali. Predvsem bi morali spodrezati in razčistiti financiranje podtalne Organizacije, ki sedaj iz ozadja upravlja Slovenijo, ne da bi ji bilo treba prevzeti kakršnokoli odgovornost za svoja dejanja. Pri odkrivanju njihovih bančnih vlog, skritih v davčnih oazah in vsaj delnem vračanju pokradenega denarja, bi nam verjetno pomagala tudi EU, saj ta kuga pesti tudi druge države skupnosti, čeprav ne tako hudo kot Slovenijo. Naše vlade, ki so se zvrstile po letu 2008, imamo le zaradi lepšega videza v EU. Ko bo večina državljanov spoznala, da sta nam »veliki pok« in njegov avtor povzročila zdaleč več škode kot svetovna gospodarska kriza, ki se je začela ob izteku Janševega štiriletnega mandata, bo to dober temelj za začetek.

 Pogoj za to pa je, da ne bo nobenih goljufij pri volitvah, to je nobenega nepričakovanega enournega zamika pri objavljanju volilnih rezultatov in podobnih trikov, ki omogočajo spremembo izida. Takoj po volitvah pa bi morali predvsem temeljito prevetriti zakonodajo in jo očistiti vseh totalitarističnih ostankov ter zamenjati uredništva vseh glavnih informacijskih medijev, ki nam že ves čas enostransko prikazujejo dogodke. Skratka morali bi narediti nekakšno DRUGO (in drugačno) SLOVENIJO.