Pravo težo in simbolni pomen pa je dobila, ko se je kot precej sama po sebi umljiva zamisel pojavila plemenita ideja, ki ji je sledil uradni predlog Javnemu podjetju Žale, da se posmrtne ostanke celotne skupine pobitih romskih žrtev pokoplje na osrednjem slovenskem pokopališču, kjer lahko najdemo več vojnih in spominskih grobišč.
Ne samo pokoplje, nad kostnico naj se postavi skromen spomenik, posvečen vsem slovenskim Romom, ki so izgubili svoja življenja med narodnoosvobodilno vojno in revolucijo kot žrtve zločinskih partizanskih likvidacij, za katere lahko trdimo, da so bile v duhu očitnega genocida nad Romi.
Pri tem ne govorimo samo o pravici do groba in dostojnega pogreba, ki jo zagotavlja slehernemu državljanu Ustava Republike Slovenije, ampak imamo v mislih mnogo večji in mnogo dostojnejši in plemenitejši namen: prispevati droban korak k popravi krivic in umiritvi raznoraznih strasti, ki jih skozi zadnja leta brez posebnih težav vsak dan lahko prepoznavamo in spremljamo njihovo vrenje med nasilno razklanim slovenskim narodom. Kot da se ne bi pisalo leto 2019, ampak 1945!
Ta zločin in vsi drugi, ki so še sledili in katerih posledica je bila popolno iztrebljenje Romov na celotnem slovenskem ozemlju, ki je bilo pod italijansko okupacijo, ima vse znake, da je v resnici šlo za med partizanskim vodstvom na tihem dogovorjeno popolno likvidacijo manjvrednih slovenskih Romov, v arhivih pa nikomur zazdaj ni uspelo najti kakršnegakoli dokumenta, ki bi lahko z gotovostjo potrjeval to domnevo. Na podlagi takratnih krvavih dogodkov pa ne more biti nobenega dvoma, da govorimo o genocidu, o porajmosu, kakor te zločine imenujejo Romi.
Namesto pričakovanega pozitivnega odgovora je Javnega podjetja Žale prišel presenetljiv, negativen in absolutno odklonilen odgovor s pojasnilom, da na Žalah za to ni nikakršnega prostora. Vodstvo Žal je pri tem popolnoma negiralo zakonsko določeno pravico, da ne rečem dolžnost, govorim o pooblastilu Dežmanovi komisiji, s katero država pooblašča in zavezuje taisto komisijo, da sama določi, kje in kako bodo pokopani posmrtni ostanki najdenih žrtev.
Kot pravni temelj obstajajo tudi nekatera ustavna načela in določila, da o direktnem problemov ne govorimo. A vse to v anarhični, izrazito z levo, rdečo barvo obarvani slovenski »demokraciji« pristojnim očitno ne zadostuje in si mirno dovolijo svojeglave kršitve veljavne zakonodaje, da o moralni plati sploh ne govorim. Očitno tudi postaja, da imamo opravka samo in zgolj z obrambo »tekovina« revolucije! Gre za direkten napad na vlado in na veljavno zakonodajo, ki ga brez sence sramu neizpodbitno podpirajo ljubljanski župan in skriti krog senc z imeni in priimki, ki so za tem NE!
Komisija se je odločila, kot se je, naletela pa je na nepričakovano in po svoje presenetljivo nasprotovanje, kjer se za hrbtom Javnega podjetja Žale in ljubljanskega župana skriva ZZB NOV in nekateri posamezniki, ki so v času rdečega enoumja v tej naši družbi zasedali zlasti v takrat vladajočih političnih strukturah pomembna vodilna mesta in si še vedno lastijo pravico, da o tako delikatnih vprašanjih vsiljujejo svoj odklonilni odnos kot edino pravilen in zveličaven.
O moralnih normah teh ljudi nima smisla izgubljati besed. Takšne, izrazito enoumne odločitve, odnosno stališča, pa vztrajno zagovarjajo in branijo tisti operativci na nižjih nivojih, ki so od dobre volje in osebne naklonjenosti nekdanjih bogov tako ali drugače odvisni in zato mislijo, da jim je dovoljeno prav vse. Prozorno in skrajno perverzno, tovariši!
Z lažjo iz oči v oči
Ta zgodba s prošnjami in vlogami komisije za grobišča se je doslej ponovila štirikrat in vselej naletela na enake odgovore. Ključni argument, ki ga vodstvo Javnega podjetja Žale vztrajno ponavlja in navaja v vseh svojih odgovorih, je navadna, zelo prozorna, notorična laž! Pomanjkanje prostora in primarna skrb za interese mestne občine in meščanov Ljubljane kot glavni in razlog za odklonitev pokopa posmrtnih ostankov zločinsko pobitih slovenskih Romov iz dober streljaj oddaljene Iške vasi in postavitev primerno skromnega, a dovolj povednega spomenika, je navadno sprenevedanje, še več, je žalitev nedolžnih žrtev, kakršno si lahko dovolijo in privoščijo, brez strahu pred morebitnimi posledicami, samo ljudje in uradne institucije v tej državi, ki jim duhovni primitivizem in iztirjena ideologija ni nekaj tujega, ampak ustaljen in udoben način življenja.
Kot da to ni dovolj, obstaja še trditev, da osrednje ljubljansko in slovensko pokopališče ni namenjeno postavljanju spomenikov, ampak izključno pogrebni dejavnosti. Spet nesramna in zasmehujoča laž! Dokaz za takšno trditev?
Ob tako očitnem kršenju človekovih pravic, pa čeprav post mortem, se vprašamo, ali ne gre poleg povsem politično motivirane negativne odločitve tudi za očitno vsebinsko kršenje načela enakosti?
Na ljubljanskih Žalah stoji od konca julija 2016 nov, zelo lep, edinstven in dostojanstven spomenik z močno spravno noto, posvečen sinovom Rusije in Sovjetske zveze, ki so med 1. in 2. svetovno vojno umrli na ozemlju današnje Slovenije.
Kolikor mi je znano, v okviru tega spomenika niso pokopani nikakršni posmrtni ostanki padlih, torej gre za čisti spomenik in zelo prav je, da stoji na Žalah, ki s tem potrjujejo svoje osrednje spominsko mesto med pokopališči v Sloveniji. Treba je dodati še pojasnilo, da gre za spomenik najvišjega državnega pomena in je plod nekajletnega prizadevanja in sodelovanja najvišjih državnih organov obeh držav. Na Žalah stoji še precej takih ali podobnih spomenikov, ki so bili postavljeni v preteklosti.
Varuh človekovih pravic še okleva
Vendar se zgodba ne ustavi na tem mestu. Pri varuhu človekovih pravic je bila vložena ustrezna vloga z jasno postavljeno zahtevo, da zavaruje in zaščiti neodtujljive človekove pravice, tudi vseh pobitih slovenskih Romov, kajti eno osnovnih ustavnih načel veleva, da tudi mrtvemu človeku pripadajo določene pravice, tudi pravica do groba in dostojnega pokopa! Edini odgovor, ki je doslej prišel od varuha, je suhoparno obvestilo, da primer še proučuje. Koliko mesecev še?
Zagovornik enakosti odigra svojo vlogo
Ob tako očitnem kršenju človekovih pravic, pa čeprav post mortem, se vprašamo, ali ne gre, poleg povsem politično motivirane negativne odločitve, tudi za očitno vsebinsko kršenje načela enakosti? Da je res tako, negativni odgovor zagovornika enakosti v svoji končni odločitvi kriči do neba! Opravka imamo z očitno preračunano zavestno odločitvijo, da se ta razvpiti primer spelje ne oziraje se na ceno, na ideološko in moralno povsem varno stransko pot.
Ob poznavanju vseh procesnih dejstev je pozornemu bralcu hitro jasno, da gre za zavestno nebulozno presojo organa, le samemu zagovorniku enakosti v Sloveniji očitno ne, sicer bi dvakrat premislil, prede je podpisal Odločbo štev. 0700-9 / 2019 / 15 z datumom 7. 5. 2019, s katero v celoti sprejema in potrjuje razloge, ki jih je navedlo v obrambo svoje odločitve Javno podjetje Žale, torej pomanjkanje vsakršnega prostora za dostojen pokop romskih žrtev in postavitev skromnega spomenika. Niti besedice pa o politični in moralni plati, ki je v tej zgodbi najpomembnejša nosilka korektne odločitve.
Bravo! Pilatus ima umite roke in karavana gre lahko dalje! Kako preprosto pravzaprav: zagovornik se omeji zgolj na vprašanje prostora in v celoti očitno namenoma prezre vse druge razloge in dejstva, ki nesporno dokazujejo grobo kršitev načela nediskriminatornosti, ki jo sicer, očitno po nalogu od zgoraj, pomeni sramotna odločitev Javnega podjetja Žale.
Peter Hribar, avtor pisma Zoranu Jankoviću
Sprašujemo se lahko, ali zagovornika enakosti, ki se pri svoji presoji skrije za suhoparnim birokratskim pristopom in nima toliko neodvisnega strokovnega in osebnega poguma, da bi rdečim protagonistom te sramote jasno povedal očitno resnico, da se pravi vzrok za trmoglavi NE skriva v njihovi ideološki in moralni opredelitvi, res ne potrebujemo.
Da imam prav in nikogar ne obtožujem po krivem, zagovornik lahko prebere v županovem odgovoru tretji osebi, kakor sem označen v inkriminirani odločbi, iz katere je resnični vzrok razviden brez vsakega dvoma. Dokument je bil uradno predan zagovorniku. Da bralec ne bo ostal v dvomu, da gre za osebno izmišljijo – tu je odstavek iz županovega pismenega odgovora na mojo intervencijo: »Vaš predlog, da bi žrtve romske narodnosti pokopali v Spominski park in grobišče borcev in talcev, padlih v NOB, kjer so pokopani narodni heroji, partizani in talci, torej tisti, ki so dali svoje življenje za osvoboditev slovenskega naroda izpod fašizma, pa je za Ljubljano Mesto heroj nesprejemljiv.«
Mimogrede, ne spomnim se, da bi kdorkoli kadarkoli postavil zahtevo o pokopu v okviru Spominskega parka, zanima pa me tudi pojasnilo, kakšno zvezo ima Mesto heroj s predlaganim dostojnim pokopom in postavitvijo spomenika nedolžnim žrtvam romske narodnosti, še zlasti tistim 26 otrokom – od nerojenega do 14 let starega!
Indolenca romske skupnosti
Na koncu pa smo dolžni spregovoriti še o eni plati te zgodbe, ki je morda najbolj žalostna in v človeku nehote sproži več dvomov in vprašanj. Kaj pa predstavniki romske skupnosti in njihov pogled in odnos? Kaj so do sedaj postorili oni za svoje zločinsko pobite prednike? Kako gledajo na vsa ta poniževanja in žalitve? Odgovori na vsa ta vprašanja so kratki in boleče jasni. NIČ!
Ne obsojajmo prehitro! Pred kratkim je ugleden predstavnik romske skupnosti na vprašanje, kako sicer Romi gledajo na predlog pokopa in odklonilno stališče odgovornih, preprosto izjavil, da je romski skupnosti pravzaprav čisto vseeno, kam pokopljejo posmrtne ostanke Romov iz Iške in kaj se ob tem dogaja! Nobenega ponosa, odločnosti, nobene zahteve po popravi krivice, skratka nič od nič!
Zgolj vljuden pogled od spodaj navzgor in ponižna servilnost do oblasti, kakor je bila temu narodu vsiljena od dne, ko se je pojavili na evropskih tleh in je prešla v navado, ki je zagotavljala preživetje. Ne želim jih zagovarjati, sem pa razumel sporočilo zgodovine, ki je Rome na evropskih tleh vselej imela za manjvredno ljudstvo s specifičnimi navadami in obnašanjem, pri čemer je bil v deželah Zahodnega Balkana ta odnos zelo v veljavi in na tihem velja še danes! Ne smemo jim zameriti indolence, ni pa prav!
Nenavadna reakcija ZZB NOB
Najbolj od vsega pa preseneča popoln molk s strani ZZB NOV. Molk, ki dobesedno rjove od sporočilnosti, molk, ki bi ga morala čim prej zamenjati spoštljiva beseda opravičila, če že ne odraslim pa vsaj tistim 26 otrokom, ki se jim je pred sedemdesetimi leti in nekaj čez tako zlahka in brezsramno nalepilo etikete izdajalcev in zločincev ter jih na skrajno okrutne načine, večinoma z hladnim orožjem, za večno pospremilo v angelske višave.
Zaradi teh otrok, predvsem zaradi njih, velja vztrajati in se boriti naprej, da se bo njihova žalostna pot nekoč za vedno končala tam, kamor sodijo: na osrednje slovensko pokopališče Žale v Ljubljani!
