Pekel za evro in levje strategije

Optimizem je tisti, ki nas še drži nad vodo! Zaradi planetarne krize gre menda vse k hudiču, a ko to opazi naš premier Borut Pahor, stopi za govorniški oder in reče, da bolje že ne more biti, kot je. Če bi namreč bilo še boljše, bi to bilo že kičasto za lepo Slovenijo. Ali tako nekako.

Gre na primer upokojenec s 350 evri na mesec k najboljšemu sosedu, se sprehodi po trgovini in odide domov ves optimističen s prazno vrečko. Enako dela približno 120 tisoč brezposelnih: pride brezposelni mož domov in vpraša brezposelno ženo, kaj je za kosilo – ja, optimizem, ne, mu odvrne.

Tako nas Pahor v teh hudih časih rešuje pred lakoto in pomanjkanjem. Zato sem bil ogorčen, ko so pred časom obrtniki napovedali državljansko nepokorščino. Potem so se pa prejšnji teden sprehodili od parlamenta (kjer jih nihče tudi povohal ni) do vlade, kjer je njihove zastopnike sprejel Pahor. Po nekaj minutah so ti zastopniki, ki so prej obljubljali, da bodo državo demontirali in vrgli s tečajev, prišli ven in svojim sotrpinom rekli: vse je okej, Pahor je obljubil. In so šli v najbližje gostilne, da bi proslavili te Pahorjeve obljube. Tako imamo zdaj že dva pomembna elementa te vlade in koalicije, ki nas rešujeta v težkih časih: optimizem in obljube. In tako rekoč vsi živimo v pravljici, le da eni v lepi, drugi v malo slabši.

V teh težkih časih je seveda narodno usodno vprašanje, kako pa kaj kultura! Hvala, zelo dobro. Kultura je bila v zgodovini menda tista, ki je Slovenke in Slovence reševala pred turškimi vpadi, pred krvavimi graščaki in celo pred naravnimi nesrečami. Tudi zdaj ni vseeno, kako bo z njo. Zato sta si zadnjič skupni fototermin izbojevali ministrica za gospodarstvo Darja Radić in ministrica za kulturo Majda Širca. Ugotovili sta, da imata gospodarstvo in kultura eno stično točko – denar, vendar ga ni ne v gospodarstvu in ne v kulturi. Zato je Širca predlagala, da se ukine ministrica za obrambo Ljubica Jelušič, ki je potem protestirala in Širco obtožila, da hoče s tem narediti militantno kulturo. To ne vzdrži, čeprav je knjiga orožje, samo pri nas je to kvečjemu telefonski imenik.

Na tistem fototerminu je Širca priznala, da seveda kulturne strategije še ni pokazala, čeprav je že skoraj dve leti in pol ministrica. Zakaj ne, so hoteli vedeti aferaški novinarji. Zato ne, je rekla Širca, ker je ta kulturna strategija tako radikalna, da si je ne upa vzeti iz predala. Dobro obveščeni celo trdijo, da je ta strategija tako vnetljiva in eksplozivna, da jo ministrica hrani kar v bunkerjih jedrske elektrarne v Krškem, kjer že trideset let začasno odlagajo jedrske odpadke.

Tako rekoč naravno nesrečo je povzročilo tudi povsem nerazsodno ustavno sodišče – in to soglasno, da bo katastrofa še večja. Čeprav sta Pahor in trojček, ki nas obvlada, trdili, da pokojninska reforma ne sme na ljudski referendum, ker je to protiustavno, so ustavni sodniki menili drugače. Tako so v resnici Pahorju, vladi in trojčku minus Erjavec pljunili v obraz in vzeli avtoriteto. Pahor je bil na tiskovni konferenci tako zelo hud, da je krilil in mahal okrog sebe, da se je bilo že bati, da bo odletel. Pa ni. Potem ko je narodu pol ure s hudimi posledicami, če edini genialni predlog pokojninske reforme pade, grozil minister Svetlik (razpad države, državljanska vojna, suša, poplave, kobilice itn.), je Pahor vzel retorični zalet in rekel: boril sem bom kot lev, kar pomeni, da je ljudstvo brezzobi tiger, ker ne razume pokojninske reforme, zlasti pa tega ne, da kakšna druga različica ni možna. Zakaj ne? Ker je tako sklenila koalicija, ta pa nam vlada, in je tako tudi prav.

Vesel sem, ker v slovenskem kadrovsko-političnem prostoru ohranjamo tradicijo in zgodovinska izročila. Recimo zgodovinsko izročilo je Rado Bohinc, ki naj bi po novem bil novi ustavni sodnik. Naš preverjeni komunistični kader, ki je začasno zatočišče našel na primorski univerzi, kjer so ga nekaj lomili, pa nikoli do konca razčistili. Dobro je tudi to, da bo postal ustavni sodnik nekoč policijski minister, kar je Bohinc bil. In ker v tisti funkciji ni hotel uresničiti odločbe – ustavnega sodišča. Vse to je dobro zategadelj, ker ima potem ima Borut Pahor šanse, da po končani karieri predsednika vlade postane predavatelj praktičnih ekonomskih znanosti na ekonomski fakulteti.

Bohinc karierno ni izjema! Še boljši primer zadostne kadrovske politike v politiki je Ivan Bizjak, ki je tudi bil policijski minister, potem pa se je takoj zavihtel v fotelj varuha človekovih pravic. Vsa ministrstva, vlada in parlament so dosledno začeli spoštovati človekove pravice. Kdo bi si pa upal nasprotovati policijskemu ministru! Od takrat dalje so človekove pravice pri nas odvisne od represivnih organov.

Koalicija je po pričakovanjih – po enomesečnih notranjih trenjih in razdorih, pljuvanjih in obtoževanjih (kar je za parlamentarno demokracijo normalno), spet in že kakšnih osemnajstič v tem mandatu strnila vrste. Tokrat za pakt o evru, ki je v resnici pekel za evro, saj se bomo morali odreči še tistemu, česar državljani nimamo, da po ta pakt uspel! Drugače, pravijo, bomo šli po poti Grčije. Kar pomeni, da nam bodo potem Grki morali dati nekaj milijonov evrov, ki smo jih lani mi dali njim, ko so padli v globoko depresijo in veliko krizo.

P. S.: Neodvisni mediji so prezrli možnost, da je Janez Janša kriv za potrese in cunamije na Japonskem! Sram naj jih bo.