Pekel pokojninske reforme

Prijateljica iz Kopra mi je v solzah zaupala, da jo tele muke po Pahorju tako begajo, da je zadnjič, ko je šla na bančni avtomat dvigniti delček pokojnine, kar avtomatu rekla hvala lepa! Zaradi vsega hudega, kar nas lahko doleti, če pokojninska reforma na referendumu ne bo potrjena, je bila namreč srečna, da je avtomat sploh še kaj izpljunil. Če pade reforma, ne bosta proti tej nesreči Japonska in Fukušima čisto nič!

Najprej bodo ob pokojnine tisti, ki že danes nič nimajo. Potem bo pobralo pokojnine tistim, ki imajo do 500 evrov, malo pozneje onim ki imajo nekaj več kot 500 evrov; privilegirani upokojenci te nesreče ne bodo preveč čutili, ker imajo večje zaloge še iz časa po osvoboditvi, saj bodo lahko na bolšjem trgu prodajali tisto, kar so zaplenili in upravičeno odtujili meščanski golazni, grofom in sovragom. Ali kar jim je naplavila tranzicija po letu 1990. Ampak teh je kakšnih pet odstotkov, in torej ne štejejo. Bodo pa edini, ki bodo preživeli, ko se bo zgodil postreferendumski potop Slovenije, ker pač nekdo mora preživeti. Po Darwinu je namreč preživela tista opica ki je imela tri banane in ne ona, ki ni imela nobene. Delilo se pa že takrat ni po načelu pravičnosti, ampak po principu dostopnosti.
Prijateljici sem rekel, da je njen pogovor z bančnim avtomatom – ne glede na razloge – že na meji, ko si bo treba poiskati psihiatrično pomoč, da pa naj še malo počaka. In če se bo na križišču začela pogovarjati še s semaforjem, potem je strokovna pomoč nujna. Ni pa to neizbežno: tudi Pahor se že leto dni pogovarja s svojim semaforjem, pa ga še niso hospitalizirali! Bojda se je moji prijateljici to zgodilo tudi zaradi vsega, kar našim delajo, pa si tega ne zaslužijo. Saj si tudi plač ne, ampak, prosim vas, kdo bi v tako obupnih razmerah pri nas sploh lahko delal kako drugače! Razmere so takšne, da ni denarja, ki bi lahko poplačal Pahorjevo vztrajanje na oblasti. Njemu lahko odstopijo vsi ministri, pa bo pravično prepričan, da ni krize vlade, ampak da gre za manjše praske v koaliciji. Kar je res – če vlade ni, ni krize. Ne vem pa, kako je lahko kriza v koaliciji, če vlade ni. Ampak, to so bolj globoka filozofska vprašanja, na katera bi vedel odgovoriti minister in prvi kmet države Gregor Golobič. On je rekel, da gre v parlament, in so vsi mislili, da je nepreklicno odstopil kot minister, ker niso opazili, da je to rekel pred parlamentom in je potem šel noter. Menda ga še danes ni ven (Vrne se po referendumu!), ker je prestrašen, da se je začelo dogajati ljudstvo, čeprav ne vem, kaj ima ljudstvo z vsem tem. Ljudstvo se enkrat na štiri leta vpraša, kaj misli, potem pa v normalnih demokracijah nima nobene besede več, ne glede na to, kaj se dogaja. Tako je tudi prav, ker – kot je rekel tudi predsednik Türk – potrebujemo bolj dolgoročno politično stabilnost. Recimo 50 let, kolikor so vladali naši predniki ultrakomunisti. In ko so zaslutili, da se bo zgodila slovenska pomlad, so za sabo upravičeno pustili popolno opustošenje, in ker se zgodovina ponavlja, bomo tudi naši prihodnji vladi pustili nekaj podobnega, s poudarkom na zapuščini, iz katere se ne bodo izkopali, pa če bi imeli 600 let mandata.
Optimizma vredno je tudi to, da nekateri naši tudi med podaljšanimi prazniki niso mirovali. Tako sta se v načelno koalicijo združili Spomenka Hribar in Manca Košir in našli novo mandatarko. Ta bo čudežno rešila vse probleme in vse krize, ki so nas doletele, ker je iz akademskih profesorskih voda. Zanje pa se ve, da narišejo pet grafov, negativno spremenijo v pozitivno, statistiko pa v zakonitost. To so v preteklosti že počenjali nekateri naši, a jim ni uspelo, ker so bili moški. Bistvo predloga Hribar-Košir pa je, da se preprečijo zločinske predčasne volitve, po možnosti pa tudi redne. Nista pa mirovala niti Milan Kučan niti Janez Stanovnik. Šla sta po poti še ene zgodovinske enigme, ki ji nekateri pravijo pravljica o Šarhih in Pohorskem bataljonu. Povedala sta, da bi tam morala biti celotna politična elita, kar je čudno, kot da sama ne zadostujeta. Stanovnik pa se je strahovito retorično razburil zaradi dveh evrov Franca Rozmana Staneta, zato predlagam, da bivšega očeta naroda ovekovečimo na 100 evrih, kolikor bodo znašale povprečne pokojnine, če bo pokojninska reforma na referendumu uspela. Zelo dobro se mi namreč zdi, da bo komunistična zveza upokojencev pod taktirko generalne sekretarke Mateje Kožuh Novak odločala o tem, kaj bodo vsak mesec prejemali bodoči upokojenci. Tudi Kučan podpira reformo, ki seveda v privilegirane borčevske, politične in nekatere umetniške pokojnine ne bo posegla, bo pa v prihodnje, da bodo one prve ostale nedotaknjene. Tako bo po načelu dosegljivosti (Darwin) 95 odstotkov povprečnih upokojencev skrbelo za 5 odstotkov privilegiranih upokojencev, kar bo absolutna reformna revolucija! Pod pogojem seveda, da bodo reformo potrdili na referendumu 5. junija, ki je nekakšen Dan D za vse naše in primerljiv zgolj z izkrcanjem zaveznikov v Normandiji. Kvečjemu lahko usodnost tega dne primerjamo še z dnem, ko so naši pred sedmimi desetletji tako rekoč politične sovrage (tudi Stanovnik je bil med njimi) prepričali, da so podpisali znamenito Dolomitsko izjavo. In jih seveda zgodovinsko nategnili.
Prihaja torej čas, ko bomo spet vsi za. Oni proti pa sovražniki ljudstva in postavljeni pred zid zgodovine.

P.S.: Če je 5. referendumski junij 2011 res tako usoden, naj mi povedo, ali se je treba oborožiti?!