Patrijin tekmec »krpan« ponoči viden kot goreča bakla, posadka na testiranjih premočena do kože

»Krpan« je ob pompozni prireditvi, ki jo obiščejo med drugim predsednik Kučan in dva bivša obrambna ministra: Kacin in Grizold, prvič predstavljen na Gospodarskem razstavišču šele oktobra 2006. Portal Politikis.si nedavno zapiše, da takrat nikogar ne spustijo zraven, najmanj novinarjev. Približevanje »prototipu osemkolesnika« na večmetrski razdalji  preprečuje ograja, poleg tega je model dodatno prekrit z nekakšno zaveso mrežaste strukture. Skoraj bizarno;  vojaško vozilo v slogu  moderne umetniške instalacije, ki bi svoj navdih lahko iskala tudi v davnini – v  prefinjenih metodah senčenja ( chiaroscuro, sfumato) renesančnega genija Leonarda.

Iz virov proizvajalca so izšle v javnosti še nepredstavljene informacije, da takrat na GR sploh nimajo deklariranega prototipa. Zgodil naj bi se veliki blef.  V cirkuški predstavi, kjer ob umetelni kulisi niso manjkali  glasba in pomp, klovni in veličine, kakršnekoli že, prave ali namišljene, naj bi publika delila občudovanje v slogu cesarjevih novih oblačil. Bistven del scenarija je, da se objektu čaščenja nihče ne približa prav preveč, da ne bi slučajno kdo potrkal po ohišju lesene makete - virtualne varijante Krpana torej, namesto deklarirane realne. Ni kaj, če informacije držijo, gospodom režiserjem in scenaristom predstave na GR vsaj samozavesti in talenta pri vlečenju ljudi za nos, ki ostane prikrito vsa ta leta, ne gre odrekati. Vsekakor je izpričanega talenta tu več kot pri kreaciji osemkolesnika.

Dejstvo je, da je Krpan v območju virtualnega ne le ob sklenitvi pisma o nameri v l. 2004, tudi mednarodnega razpisa koncem 2005 se ST udeleži brez razvitega lastnega prototipa. »Krpan«, ki se spomladi 2006 preverja na testiranjih ob Patrijinem oklepniku, je po nekaterih trditvah le malo, če sploh predelana različica avstrijskega osemkolesnika Pandur ll  iz partnerskega Steyrja. Kakorkoli, če je imenovanje upravičeno ali ne,  je prototip Krpana zanesljivo, kot je letos  v pričanju pred parlamentom potrdil tudi nekdanji vodja proizvodnje pri ST Senica, v primerjavi s Patrio povsem pogorel na testiranjih.

Osebno prisotni na terenskih testiranjih nam potrjujejo informacije s trditvijo, da je »Krpan«  izkazoval začetniške napake oz. otroške bolezni razvoja. Navajajo med drugim dva primera.  Prvič - izvedba sistema svetlenja, ki omogoča premike vozila v nočnem času, je bila takšna, da bi bil osemkolesnik zlahka opazen na večkilometrskih razdaljah. Kot goreča bakla, pravijo udeleženci  testiranj.  Morda načrtovana primerjalna prednost »Krpana«, da ga sovražnik čimprej ugleda in se ga, kdovekaj, verjetno ustraši in zbeži?

Druga markantnost se je pokazala pri preizkusu prečenja vodnega jarka. Patrijin model je potrdil pričakovano vodotesnost, iz »Krpana» pa je testna posadka izstopala premočena do kože. Tu se sicer navedki očividcev nekoliko razlikujejo;  eni trdijo, da je posadki teklo od kolen navzdol, drugi pa, da so bili fantje premočeni do pasu. Ponuja se domneva, da je tudi to zavestni trik načrtovalcev »Krpana«, saj bi v določenih pogojih v oklepniku lahko gojili krape in s tem prispevali k prehranski samopreskrbi enote.

H končni odločitvi komisije obrambnega ministrstva med modeloma je prispevalo mnenje več kot 50 strokovnjakov. Izbor med golobom v roki in približkom vrabca na strehi bi težko bil bolj samoumeven.  A zanimivo in indikativno za slovenske razmere je,  da so pri ST oz. Viator Vektorju kot njegovem prevzemniku na neizbor Krpana reagirali osuplo, ogorčeno, z agresivnimi izjavami, celo z grozilnimi podtoni.  Iz pričanja tedanjega ministra Erjavca pred sodiščem sledi, da ga je v dneh po odločitvi izbirne komisije obiskal Zdenko Pavček, od njega direktno zahteval, da se odločitev za Patrijin oklepnik anulira in mu napovedal Kalvarijo, če tega ne izpelje. Erjavec to izpove »i nikome ništa«. Maščevanje in Kalvarija se potem res dogajata, ne nujno prvenstveno tistemu, kateremu je bilo izrečeno, s prvim vrhom 2 leti kasneje tik pred volitvami ob vnaprej napovedanem poku iz Finske.

Imeli niso ničesar, pa jim je Ropova vlada podpisala pismo o nameri. Šli so v prevzem ST v očitnem prepričanju, da jim je velikanski posel vnaprej zagotovljen, ne glede na to kaj in kako počasi nastaja iz projekta Krpan. Zadostna garancija za projekt sta očitno bili že dve imeni in dva priimka. Zdenko Pavček in Milan Švajger. Vse njune zveze in poznanstva. Med drugim oni, predsednik in dva bivša ministra s pompozne predstavitve na GR, katerih prisotnost nemara napoveduje zbiranje temnih oblakov okoli konkurenčnega projekta Patria-Rotis-Gorenje.  Pri ST so očitno pričakovali business as usual  ( po vzorcu iz JLAjevskih časov), ekonomijo kot pajdaški ali tovarišijski dogovor vplivnežev, zavit po možnosti v leporečje skrbi za nacionalni interes. Sploh niso vzeli v ozir, da bi se jim lahko zgodila urejena tekmovalnost svobodnega trga, niti potem res razumeli, kaj naj pri taki tekmi odloča. Namreč kvaliteta izdelka in njeno razmerje s ceno.  

Glede leporečja o nacionalnem interesu dejstvo, da ST v proizvodnjo osemkolesnikov po naših podatkih ni vključila niti kilograma ravenskega jekla, ki bi ga dobila na sosednjem dvorišču, pove veliko. Tega ravenski jeklarji in z njimi celotna Mežiška dolina ne bi nikoli razumeli in odpustili.  Morda je delno opravičljivo kvečjemu v duhu cirkuške predstave na GR z blefiranjem »prototipa«,  ki je menda imel vsaj leseno karoserijo iz domačih gozdov; pod njo pa strojno avstrijsko opremo. 

Za večjo jasnost velja dodati nekaj kronoloških dejstev o Sistemski tehniki  kot nosilcu projekta »Krpan«:  ST je bila pred osamosvojitvijo del Železarne Ravne in relativno uspešna, dokler je dobivala naročila namenske proizvodnje JLA. Po letu 1990 zaide v težave pri iskanju ustreznih poslov. Vodilni jo usmerjajo predvsem v projekte prenove zastarelega jugoslovanskega orožja, a z malo uspeha.  ST nato izstopi iz Železarne Ravne ter je kmalu deležna prisilne uprave. Pri tem oškoduje mnogo dobaviteljev in nekateri zato propadejo. V predhodno z davkoplačevalskim denarjem sanirano ST lastniško vstopi podjetje iz povsem druge, transportne dejavnosti - Viator Vektor.  Motiv prevzema je paralelni pajdaški dogovor s politiko o velikem oborožitvenem poslu, pri čemer gre očitno prvenstveno za zadovoljitev interesov osebnega bogatenja in političnega vpliva in ne za dolgoročno perspektivo uspešnega tržnega delovanja na temeljih močnega strokovnega in tehnološkega razvoja. 

Ob tej poučni zgodbi je zanimivo, kako množično, a paradoksno ljudje v posttranzicijski Sloveniji  razumejo ( a nekateri pri tem zavestno zavajajo) izvor bohotenja korupcije, pojava tajkunstva na eni strani in milijardnih lukenj v bankah in firmah ter rastoče bede prebivalstva na drugi kot posledico prehoda v kapitalistično ureditev. Lahko bi se vprašali, komu in čemu neupravičena demonizacija urejene tekmovalnosti svobodnega trga in nostalgično obračanje v totalitarno preteklost služi. Resnici glede korupcije prav gotovo ne. Na svetovnih lestvicah so med najmanj koruptivnimi izključno države visoko razvitih svobodnih trgov, torej povsem kapitalistične, vse z odlično delujočo pravno državo, razvito socialno in ekološko ozaveščenostjo ter s poudarkom na zdravi vzgoji od najrosnejšega otroštva naprej. Manjkajoče milijarde v slovenskih bankah in državnih podjetjih, ki siromašijo slovenski danes in z dolgovi bremenijo generacije sinov, ne izvirajo iz delovanja po načelih urejenega kapitalizma, temveč prej iz možnosti nekaznovanega ribarjenja v kalnem izven njih. K neuspelosti slovenske tranzicije bistveno prispevajo blokade, ne pa izvajanje družbenih reform in privatizacije, ki bi našo ureditev približale vlečnim konjem EU.

Mednarodni razpis je evidentno pravi način, da se večje državne nabave opravijo pregledno, ugodno in da se zmanjšajo korupcijska tveganja. Ker je Patrijin osemkolesnik sploh prva slovenska oborožitvena nabava na tej podlagi in ker je bil na testih do te mere superioren, je posebej absurdno, da se iz odločitve za Patrio vse od l. 2006, ali posebej očitno od l.2008 kontinuirano dela največja afera poosamosvojitvenega obdobja  in da se vsakogar resnično ali namišljeno povezanega predstavlja kot osumljenca, če že ne kar avtomatično velikega kriminalca.

Res je, da so trgovini z orožjem tudi v zahodnem svetu pripisana nadpovprečna korupcijska tveganja in da so korupcijske izkušnje tu bogate tudi  v zelo urejenih državah.  Npr. v Nemčiji, Avstriji.  Neka prava mera sumničavosti torej ni odveč;  a kje je potem vsa ta budnost in pozornost naših medijev, organov pregona in pravosodja  pri slovenskih nabavah iz časa pred izborom osemkolesnikov, nabavah, ki so bile vse po vrsti mnogo manj pregledne? Kje so kakšne leta trajajoče afere in sodna preganjanja npr. glede nabav oborožitve v času 12 letne kontinuirane vladavine LDSa? Je v tej deželi sploh predstavljivo, da bi naši dominantni mediji, kriminalisti, tožilci ali sodniki v zvezi s posli z orožjem ( npr. z neuporabnimi in nevarnimi izraelskimi havbicami, ki so povzročile celo smrt in invalidnost;  a ne samo z njimi) v precep vzeli nekega Kučana ali Kacina ali Grizolda? Hm.  Kje pa, takega svetoskrunstva nikoli nikdar!

O razlogih, ki so Patrio napihnili v sinonim afere nad aferami, pa tudi o sodnem procesu pa v nadaljevanju…