Inge (Gertrud) Marcola iz Monze v Italiji (1927) je bila mlado dekle, ki jo je oče Franc Marcola, po rodu iz Podbele, po domače Štonhov, pripeljal iz Italije na dom svoje druge žene Amalije Cencič v Logje (bil je vdovec, zato se je poročil z domačinko iz Logjev, da bi mu skrbela za po umrli materi osirotela otroka), da bi obe tako obvaroval pred bombardiranjem in lakoto. Tudi v Logjeh ni bilo izobilja, toda domače polente, mleka in krompirja je bilo dovolj.
Inge, rojena avstrijski materi v Ingboru, nedaleč od Trbiža, je bila od vseh občudovana, lepa in prijazna deklica. Imela je še brata Humberta, ki pa je raje kot z mačeho odšel k stari mami v Trbiž. Inge je bila tudi zelo družabno dekle. Rada je hodila obiskovat sestrične v Podbelo. Teta Pavla Dugon je imela Inge zelo rada. V Breginju ji je priskrbela celo dobro šiviljo, da se je hodila k njej učit šivanja. Tam pa je bila tudi manjša vojaška posadka in karabinjerska postaja. Inge, ki ni obvladala slovenščine oziroma domače govorice, se je včasih rada pogovorila s kakšnim alpinom ali karabinjerjem. To pa je bil »vzrok«, da so jo domači terenci sumili, da izdaja. Uboga Inge je o OF in partizanstvu vedela zelo malo ali nič.
Trije partizani morilci
Nekega nedeljskega večera je z drugimi dekleti poslušala pod oknom gostilne fantovsko petje. Med njimi so bili tudi trije oboroženi partizani, ki jih je tedaj prvič videla. Ko je eden izmed partizanov prišel na vogal gostilne, da si olajša tiščečo vodo, so se dekleta razbežala. Med njimi je opazil tudi Inge, o kateri je že slišal govoriti. Takoj je v gostilni skrivoma javil drugim, da je videl bežati izpred okna dekleta in med njimi tudi Inge. Umaknili so se in sklepali, da so dekle domači terenci že ovadili kot nevarno. Takoj so sklenili, da pojdejo ponjo in jo bodo ubili. Mladenka je komaj prisopihala po klancu navzgor k teti Dugonovi, že so trkali na vrata trije partizani. Na vse rotenje tete in strica je Inge morala z njimi. Obljubili so, da se bo kmalu vrnila, da se bodo le nekaj pogovorili z njo.
Domov jo je nesel v košu
Žal je bila resnica čisto nekaj drugega. Ubogo dekle so vlekli vse do Nadiže pod vasjo Logje in jo tam blizu Napoleonovega mostu na majhni livadi ustrelili. »Prvi strel jo je le nekoliko oplazil nad nosom, prosila je, naj jo pustijo domov, da ne bo ničesar nikomur povedala,« je kasneje pripovedoval eden od partizanov in dodal, da je tudi sam opozoril druga dva, naj nikar tega ne delajo. Toda nič ni pomagalo, drugi strel jo je smrtno zadel. Pokrili so jo z neko jopico in pustili tam ležati. Ker je naslednje jutro ni bilo domov, jo je Dugonin mož šel iskat in jo našel. Domov jo je nesel v košu za seno. Vsa vas je bila pretresena, ni bilo človeka, pravijo, da bi ne jokal ob njenem mrtvaškem odru. Priredili so ji lep pogreb. Ko se je po vojni leta 1945 vrnil oče v Logje in je zvedel, kaj se je zgodilo z njegovo ljubljeno hčerko, se mu je skoraj zmešalo. Zapustil je domače kraje Logje in Podbelo in se ni nikoli več vrnil.a
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN V TRAFIKI24
